Druga postna pridiga kardinala Cantalamesse: Evangelij je Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje

Kardinal Raniero Cantalamessa

Druga postna pridiga

Od »O evangelizaciji današnjega sveta« sv. Pavla VI. do »Veselje evangelija« sedanjega papeža je bila tema evangelizacije v središču pozornosti učenja papežev. K temu so pripomogle velike okrožnice sv. Janeza Pavla II, kakor tudi ustanovitev Papeškega sveta za evangelizacijo, ki jo je spodbudil Benedikt XVI.. Isto skrb opazimo tudi v naslovu, danemu konstituciji za reformo Kurije Praedicate Evangelium in v imenu »Dikasterija za evangelizacijo«, ki je bilo dano nekdanji Kongregaciji Propaganda Fide. Isti namen je sedaj dodeljen cerkveni sinodi. In njej, se pravi evangelizaciji, želim posvetiti to premišljevanje.

Najkrajša in najbolj jedrnata opredelitev evangelizacije je tista, ki jo preberemo v Prvem Petrovem pismu. V njej so apostoli opredeljeni kot »tisti, ki so vam po Svetem Duhu … oznanili evangelij« (1 Pt 1,12). V tem je izraženo bistveno glede evangelizacije in to je njena vsebina – evangelij – in njena metoda – v Svetem Duhu.

Da bi izvedeli, kaj pomeni beseda »evangelij«, je najbolj zanesljiva pot, da povprašamo njega, ki je prvi uporabil to grško besedo in jo kanoniziral v krščanskem jeziku, apostola Pavla. Imamo srečo, da posedujemo izjavo iz njegove roke, ki pojasnjuje, kaj razume z »evangelijem«, in to je v Pismu Rimljanom. Njegovo temo napoveduje z besedami: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje« (Rim 1,16).

Za uspeh vsakega novega evangeljskega napora je življenjskega pomena, da nam je jasno bistveno jedro krščanskega oznanilo in tega nihče ni bolje osvetlil kot apostol v prvih treh poglavjih Pisma Rimljanom. Od razumevanja in uporabe njegovega sporočila v sedanjih razmerah je odvisno, o tem sem prepričan, če se bodo iz naših razumevanj rodili Božji otroci, ali pa bomo morali z Izaijem grenko ponavljati: »Zanosili smo, se zvijali, rodili pa smo veter. Deželi nismo prinesli rešitve, niso se rodili prebivalci na svet« (Iz 26,18).

Apostolovo sporočilo v teh prvih treh poglavjih njegovega pisma lahko povzamemo v dveh točkah: prvič, kakšen je položaj človeštva pred Bogom po grehu; drugič, kako priti iz njega, se pravi, kako se rešiti po veri in postati nova stvar. Sledimo apostolu v njegovem jedrnatem utemeljevanju. Še bolje, sledimo Duhu, ki govori iz njega. Kdor je potoval z letalom, je občasno slišal obvestilo: »Pripnite varnostne pasove, ker bomo vstopili v turbulentno območje«. Isto opozorilo bi moralo odzvanjati tistemu, ki namerava prebrati sledeče Pavlove besede.

»Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev  (Rim 1, 18-23).

Temeljni greh, osnovni predmet Božje jeze je označen, kot vidimo, v asebeia, se pravi v brezbožnosti. V čem točno je ta brezbožnost apostol takoj pojasni, ko pravi, da je ta v zavračanju »slavljenja« in »zahvaljevanja« Bogu. Čudno. To dejstvo, da se je premalo slavilo in zahvaljevalo Bogu se nam seveda zdi greh, vendar ne tako strašen in smrten. Razumeti moramo, kaj se skriva za njim: zavračanje, da bi priznali Boga kot Boga, da se mu ne izkazuje upoštevanje, ki mu pripada. Lahko bi rekli, da je v »ignorirati« Boga, kjer ignorirati ne pomeni toliko »ne vedeti, da obstaja«, kot »ravnati, kot bi ne obstajal«.

V Stari zavezi slišimo Mojzesa, ki vpije ljudstvu: »Priznajte, da je Bog Bog!« (prim. 5 Mz 7,9) in psalmist ponovi ta krik rekoč: »Spoznajte, da je Gospod Bog: on nas je naredil in mi smo njegovi, njegovo ljudstvo, čreda njegove paše!« (Ps 100,3). Greh, skrčen v svoje klično jedro, je zanikanje tega »spoznanja«. To je poskus ustvarjenine, da bi iz svoje pobude, skoraj iz objestnosti, izbrisala neskončno razliko, ki je med njo in Bogom. Na ta način greh napade samo korenino stvari, saj gre za »zadušitev resnice v krivici«. Je nekaj veliko bolj mračnega in strašnega, kot bi si človek lahko predstavljal ali rekel. Če bi živi ljudje vedeli, kakor bodo to vedeli v trenutku smrti, kaj pomeni zavrniti Boga, bi umrli od strahu.

Takšna zavrnitev se je oblikovala, kot smo slišali, v malikovanju, s katerim se časti ustvarjenino na mestu Stvarnika. V malikovanju človek ne »sprejme« Boga, ampak se naredi za boga. On odloča o Bogu, ne obratno. Vloge so zamenjane. Človek postane lončar, bog pa posoda, ki jo oblikuje po svoji želji (prim. Rim 9,20ss). Danes je ta starodavni poskus prevzel novo podobo. Ne gre več za to, da bi nekaj – niti samega sebe ne – postavili na mesto Boga, ampak da se čisto in preprosto odpravi vloga, ki jo označuje beseda »Bog«. Nihilizem! Nič namesto Boga. Vendar se v tem trenutku ne bomo zadržali pri tem; prekinili bi poslušanje apostola, ki nadaljuje svoje jedrnato utemeljevanje.

Pavel svojo obtožbo nadaljuje s prikazom sadov, ki na moralni ravni izvirajo iz zavračanja Boga. Iz tega izvira splošni razkroj morale, pravi »hudournik pogube«, ki človeštvo vleče v propad. In tukaj apostol nariše presunljivo sliko pregreh poganske družbe. Vendar pa najbolj pomembno, kar moramo ohraniti iz tega dela Pavlovega sporočila, ni ta seznam pregreh, ki so med drugim prisotne tudi med stoičnimi moralisti tistega časa. Na prvi pogled je presenetljivo, da sveti Pavel iz vsega tega moralnega nereda ne naredi vzroka, ampak učinek Božje jeze. Kar trikrat se ponovi formula, ki to nedvoumno trdi: Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src. [...] Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem [...]. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu (Rim 1, 24.26.28).

Bog zagotovo ne »želi« takšnih stvari, jih pa »dopušča«, da bi človek razumel, kam ga pelje njegovo zavračanje. »Ta dejanja – piše sveti Avguštin – čeprav so kazen, so tudi grehi, kajti kazen za krivico je krivica tudi sama; Bog poseže, da bi kaznoval zlo in iz njegove kazni poganjajo drugi grehi«.[1]

Pred Bogom ni razlik med Judi in Grki, med verniki in pogani: »Vsi so grešili in so brez Božje slave« (Rim 3,23). Apostolu je toliko do tega, da pojasni to točko, da temu posveti celotno drugo in del tretjega poglavja svojega Pisma. V tem stanju pogubljenja je vse človeštvo, ne samo ta ali oni posameznik ali ljudstvo.

Kje je v vsem tem aktualnost apostolovega sporočila, o kateri sem govoril? V zdravilu, ki ga evangelij predlaga za to stanje. Ni v boju za moralno reformo družbe, za popravo njenih pregreh. Zanj bi to bilo kot bi hoteli izruvati drevo in bi začeli trgati liste ali najbolj štrleče veje, ali da bi skrbeli za to, da bi odpravili vročino, namesto da bi pozdravili bolezen, ki jo povzroča.

Prevedeno v današnji jezik to pomeni, da se evangelizacija ne začne z moralo, ampak s kerigmo. V jeziku Nove zaveze ne s postavo, ampak z evangelijem. In kakšna je njegova vsebina, njegovo središčno jedro? Kaj Pavel misli z »evangelijem«, ko pravi, da je »Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje«? Verovati v kaj? »Pokazala se je Božja pravičnost!« (Rim 3,21). To je novost. Niso ljudje nenadoma spremenili svojih življenj in navad in začeli delati dobro. Novo je, da je v polnosti časov deloval Bog, prekinil je tišino, prvi ponudil svojo roko grešnemu človeku.

Prisluhnimo zdaj neposredno apostolu, ki nam pojasnjuje, v čem je to Božje »delovanje«. Te besede smo brali ali poslušali več kot stokrat, vendar melodije lepe simfonije vedno znova radi poslušamo: Saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost tako, da je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa  (Rim 3, 23-26).

Rad bi vas takoj vse pomiril: ne nameravam imeti še ene pridige o opravičenju po veri. Vztrajati samo pri tej temi, je nevarno. Pavel nam ne predstavi nekega nauka, ampak neki dogodek, pravzaprav neko osebo. Mi nismo odrešeni na splošno »po milosti«, odrešeni smo po milosti Jezusa Kristusa. Nismo bili na splošno opravičeni »po veri«, opravičeni smo bili po veri v Jezusa Kristusa. Vse se je spremenilo »v moči odrešenja, ki ga je izvršil Kristus Jezus«. Pravi člen, s katerim Cerkev stoji ali pade (sloviti Articulum stantis et cadentis ecclesiae) ni nauk, ampak oseba.

Sam ostanem brez besed vsakokrat, ko ponovno preberem ta del Pisma Rimljanom. Ko je Apostol v tonih, ki smo jih slišali, opisal obupni položaj človeštva, ima pogum reči, da se je korenito spremenil zaradi tega, kar se je zgodilo nekaj let prej v nepomembnem delu Rimskega cesarstva po delovanju enega samega človeka, ki je povrh vsega še umrl na križu! Samo »ostrina« Svetega Duha, njegov preblisk, je lahko nekemu človeku dala drznost, da je veroval in razglašal to nezaslišanost. Toliko bolj, ker je prav ta človek nekoč postal »besen«, če si je kdo v njegovi navzočnosti drznil razglašati nekaj takega. Diakon Štefan je za to plačal…

Šok v nas blaži dvajset stoletij potrditev, vendar pomislimo, kako so morale zveneti Apostolove besede učenim ljudem tistega časa. Tega se je zavedal tudi sam; zato je čutil potrebo reči: »Ne sramujem se evangelija« (Rim 1,16). Človek bi se ga lahko tudi sramoval. Ne morem razumeti, kako lahko pravi zgodovinarji verjamejo (kar se je dolgo dogajalo), da je Pavel svojo gotovost črpal iz helenističnih kultov ali ne vem iz katerega drugega vira. Kdo si je kdaj to predstavljal, ali si je mogel po človeško prestavljati kaj takega?

Toda vrnimo se k našemu posebnemu namenu, ki je evangelizacija. Kaj se naučimo iz Božje besede, ki smo jo pravkar ponovno poslušali? Poganom Pavel ne pravi, da je zdravilo za njihovo malikovanje v tem, da se vrnejo k spraševanju vesolja, da bi se iz ustvarjenin dvignili k Bogu; Judom ne pravi, da je zdravilo v vrnitvi k boljšemu spoštovanju Mojzesove postave. Zdravilo ni ne zgoraj in ne zadaj; je spredaj, je v sprejetju »odrešenja, ki ga je izvršil Kristus Jezus«.

Resnici na ljubo Pavel ne pove nekaj povsem novega. Če bi bil on avtor tega nezaslišanega sporočila, bi imeli prav tisti, ki govorijo, da je pravi ustanovitelj krščanstva Savel iz Tarza, ne Jezus iz Nazareta. Vendar se motijo! Pavel ne stori nič drugega, kot da prevzame in glede na trenutne razmere prilagodi začetno oznanilo Jezusovega oznanjevanja: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Na njegovih ustnicah »spreobrniti se« ni pomenilo kot pri starih prerokih in kot pri Janezu Krstniku: »Vrnite se, spolnjujte postavo in zapovedi!«, ne, prej je pomenilo: »Odskočite naprej; vstopite v Kraljestvo, ki je zastonjsko prišlo med vas! Verujte evangeliju!« Spreobrniti se pomni verovati. »Prvo spreobrnjenje je v verovanje«, je zapisal sv. Tomaž Akvinski: »Prima conversio fit pre fidem«.[2]

Ne Jezusov in ne Pavlov govor se seveda ne končata na tej točki. V svojem oznanjevanju bo Jezus povedal, kaj pomeni sprejeti Kraljestvo in Pavel bo posvetil celotni drugi del svojega pisma, da bo naštel dejanja ali kreposti, ki morajo označevati tistega, ki je postal nova stvar. Kerigmi mora slediti pareneza (spodbuda, opomin), oznanilu spodbujanje. Pomemben je vrstni red, ki ga je treba spoštovati v življenju in v oznanjevanju, kje začeti, saj kot pravi sv. Gregor Veliki, »ne pridemo do vere izhajajoč iz kreposti, ampak h krepostim izhajajoč iz vere«.[3] Vsaka evangelizacijska pobuda, ki bi hotela začeti z reformiranjem družbenih običajev, preden bi skušala spremeniti srca ljudi, je obsojena, da konča v niču, ali še huje, v politiki.

Vendar v tem trenutku ni potrebno vztrajati niti pri tem. Raje moramo zbrati apostolovo pozitivno učenje. Kaj pravi Božja Beseda Cerkvi, ki – čeprav ranjena sama v sebi in kompromitirana v očeh sveta – ki drgeta od upanja in želi začeti na novo, z novim zagonom svoje evangelizacijsko poslanstvo? Pravi, da moramo ponovno začeti pri Kristusovi osebi, govoriti o njem »v času ter izven časa« in tudi govora o njem ne smemo nikoli imeti za izčrpanega ali ga predpostavljati. Jezus ne sme biti v ozadju, ampak mora biti v središču vsakega oznanila.

Sekularni svet dela vse in žal mu uspeva, da bi Jezusovo ime držal na razdalji ali ga kar zamolčal v vsakem govoru o Cerkvi. Mi moramo storiti vse, da bo vedno navzoče. Ne da bi se skrivali za njim, ampak ker je On moč in življenje Cerkve. V začetku Veselja evangelija beremo tele besede: Vabim vsakega kristjana, na katerem koli kraju in položaju se nahaja, naj še danes obnovi svoje osebno poznanstvo z Jezusom Kristusom, ali naj se vsaj odloči, da se bo pustil srečati Njemu, da ga bo vsak dan neprekinjeno iskal. Nobenega razloga ni, zaradi katerega bi kdo lahko mislil, da to vabilo ni zanj.

Kolikor vem, je to prvič, da se v nekem uradnem dokumentu Učiteljstva pojavi izraz »osebno srečanje s Kristusom«. Kljub svoji navidezni preprostosti ta izraz vsebuje novost, ki jo moramo skušati razumeti.

V katoliški pastorali in duhovnosti so bili v preteklosti domači drugi načini pojmovanja našega odnosa s Kristusom. Govorilo se je o doktrinalnem odnosu, ki je bil v verovanju v Kristusa; o zakramentalnem odnosu, ki se uresničuje v zakramentih; o eklezialnem odnosu, kolikor smo udje Kristusovega telesa, ki je Cerkev; govorili so tudi o mističnem ali zaročniškem odnosu, ki je bil pridržan za nekatere privilegirane duše. Ni bilo govora – ali vsaj ni bilo običajno govoriti o osebnem odnosu kot med jaz in ti, odprtem za vsakega vernika.

V petih stoletjih, ki so za nami – ki jih neupravičeno imenujemo »protireformacija« - sta katoliška duhovnost in pastoralka nezaupljivo gledali na ta način pojmovanja zveličanja. V njem so videli nevarnost, sicer vse prej kot oddaljeno in hipotetično subjektivizma, to je pojmovanja vere in zveličanja kot posameznega dejstva, brez pravega odnosa z izročilom in z vero ostale Cerkve. Množenje tokov in veroizpovedi v protestantskem svetu je to prepričanje samo še okrepilo.

Sedaj smo, Bogu hvala, vstopili v novo fazo, v kateri si prizadevamo videti razlike in sicer ne kot med seboj nujno nezdružljive in se je zato treba boriti proti njim, ampak kolikor je le mogoče kot bogastvo, ki ga je treba deliti. V tem novem ozračju je spodbuda k »osebnemu odnosu s Kristusom« razumljiva. Ta način pojmovanja vere se nam celo zdi edini možen, saj vera ni več samo po sebi umevno dejstvo, ki ga otroci vpijajo z družinsko in šolsko vzgojo, ampak je sad osebne odločitve. Uspeha nekega misijona ne moremo več meriti po številu spovedi in razdeljenih obhajil, ampak po tem, koliko ljudi je od kristjanov po imenu postalo pravih kristjanov, prepričanih in dejavnih v skupnosti.

Poskusimo razumeti, v čem konkretno je to slovito »osebno srečanje« s Kristusom. Jaz pravim, da je to kot bi srečali nekega človeka v živo, potem ko smo ga leta poznali samo na fotografiji. Lahko poznamo knjige o Jezusu, nauke, herezije o Jezusu, pojmovanja o Jezusu, pa njega ne poznamo živega in prisotnega. Vztrajam predvsem pri teh dveh pridevnikih: vstali in živi Jezus ter prisotni Jezus! Za mnoge, tudi za krščene in verne, je Jezus osebnost iz preteklosti, ne pa v sedanjosti živeča oseba.

V pomoč nam je, če razumemo, kar se dogaja na človeškem področju, ko preidemo od poznavanja neke osebe k zaljubljenosti vanjo. Nekdo lahko ve vse o neki ženski ali o nekem moškem: kako mu je ime, koliko je star, kakšne študije je opravil, kateri družini pripada… Potem pa nekega dne  preskoči iskrica in se zaljubimo v to žensko ali tega moškega. Vse se spremeni. Želimo biti s to osebo, ji ugajati, jo imeti zase, strah nas je, da ji ne bi ugajali ali da je ne bi bili vredni.

Kaj storiti, da bo v mnogih preskočila iskrica v odnosu do Jezusove osebe? Ne bo se vnela v tistem, ki posluša evangeljsko sporočilo, če se ni prižgala prej, vsaj kot želja, kot iskanje in kot namen, v tistem, ki jo oznanja. Bile so in so izjeme, saj ima Božja Beseda svojo lastno moč in lahko včasih deluje tudi, če jo oznani nekdo, ki je ne živi, vendar je to izjema.

V tolažbo in spodbudo bi rad tistim, ki institucionalno delajo na področju evangelizacije, povedal, da ni vse odvisno od njih. Od njih je odvisno ustvarjanje pogojev, da se vname ta iskrica in se širi. Vendar ona preskoči na najbolj nepričakovane načine in trenutke. V večini primerov, ki sem jih poznal v življenju, je odkritje Kristusa, ki je spremenilo življenje, povzročilo srečanje z nekom, ki je že doživel to milost, sodelovanje na nekem srečanju, poslušanje nekega pričevanja, doživetje Božje navzočnosti v trenutkih velikega trpljenja in tega ne morem zamolčati, ker se je tako zgodilo tudi meni, od prejetja tako imenovanega krsta v Duhu.

Tukaj vidimo potrebo, da se za evangelizacijo vedno bolj zanašamo na laike, moške in ženske. Oni so bolj vključeni v prostore življenja, v katerem se običajno pojavijo takšne okoliščine. Tudi zaradi majhnosti števila smo mi, duhovniki, lažje pastirji kakor ribiči duš: lažje je pasti z besedo in zakramenti tiste, ki hodijo v Cerkev, kot se podati na odprto morje in loviti tiste, ki so daleč. Laiki nas lahko nadomestijo v nalogi ribičev. Mnogi med njimi so odkrili, kaj pomeni poznati živega Jezusa in so nemirni, dokler svojega odkritja ne podelilo z drugimi.

Cerkvena gibanja, ki so nastala po koncilu, so bila za številne prostor, kjer so doživeli do odkritje. V svoji homiliji za krizmeno mašo velikega četrtka 2012, zadnjega v njegovem papeževanju, je Benedikt XVI. izjavil: »Kdor gleda na zgodovino pokoncilskega obdobja, lahko spozna dinamiko resnične prenove, ki je pogosto privzela nepričakovane oblike v gibanjih, polnih življenja, zaradi česar je skoraj otipljiva živost svete Cerkve, prisotnost in učinkovito delovanje Svetega Duha«. Poleg dobrih sadov so nekatera od teh gibanj obrodila tudi gnile sadove. Spominjati se moramo pregovora: »Ne vrzi proč otroka skupaj z umazano vodo«.

Končujem s sklepnimi besedami Potovanja duše k Bogu sv. Bonaventure, ker nam svetujejo, kje naj začnemo, da bomo uresničili ali prenovili svoj »osebni odnos s Kristusom« in postali pogumni oznanjevalci: Te nadvse skrivnostne mistične modrosti, piše, ne pozna nihče razen tistega, ki jo prejme; ne prejme je nihče razen tisti, ki si jo želi; nihče si je ne želi razen tistega, ki je v notranjosti vnet od Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na zemljo.[4]

[1]Avguštin, De natura et gratia, 22,24.
[2]Tommaso d’Aquino, S.Th. I-IIae, q.113, a. 4.
[3]Gregorio Magno, Omelie su Ezechiele, II,7 (PL 76, 1018).
[4]Bonaventura iz Bagnoregio, Itinerarium mentis in Deum, VII, 4.