Četrta postna pridiga kardinala Cantalamesse: »MYSTERIUM FIDEI! Razmišljanja o liturgiji«

Kardinal Raniero Cantalamessa, OFMCap

»MYSTERIUM FIDEI! Razmišljanja o liturgiji«
Četrta pridiga, post 2023

Sveti oče, častiti očetje, bratje in sestre. Po razmišljanjih o evangelizaciji in o teologiji, bi danes predlagal nekaj razmišljanj o liturgiji in o bogoslužju Cerkve, vedno z namenom, da delu sinode dam svoj prispevek, naj bo še tako skromen in posreden. Liturgija je cilj, h kateri teži evangelizacija. V evangeljski priliki so služabniki poslani na ceste in križišča, da bi vse povabili na svatbo. Cerkev je slavnostna dvorana in evharistija je »Gospodova večerja« (1 Kor 11,20), ki je v njej pripravljena.

V naših razmišljanjih izhajajmo iz besede v  Pismu Hebrejcem: Da bi se približali Bogu – pravi beseda – moramo najprej »verovati, da on biva« (Heb 11,6). Še preden pa verujemo, da biva, kar pomeni, da smo se že približali, je treba imeti vsaj neko »slutnjo« njegovega bivanja. To je tisto, čemur pravimo občutje svetega in kar neki sloviti avtor imenuje »numinozno« in ga opredeli kot »strašno in privlačno skrivnost«.[1] Sv. Avguštin je presenetljivo prehitel to odkritje moderne fenomenologije religije. Ko se obrača k Bogu, v Izpovedih pravi: »Ko sem te prvič spoznal …, (sem) vztrepetal v ljubezni in grozi: contremui amore et orrore«[2]. Drugje pa pravi: »Spreletavata me groza in toplota (et inhorresco et inardesco): groza, ker sem mu tako malo podoben, toplo pa mi je, ker sem mu vendarle podoben.[3]

Če bi bil občutek za sveto popolnoma odsoten, ne bi bilo same površine ali podnebja, v katerem bi pognalo dejanje vere. Charles Péguy je zapisal, da »sta strašno pomanjkanje in revščina svetega globoko znamenje sodobnega sveta.« Če je občutek svetega izginil, pa je ostalo objokovanje, ki ga je nekdo laično opredelil kot »domotožje po Popolnoma Drugem.«[4]

Mladi bolj kot vsi drugi čutijo to potrebo po odmiku iz banalnosti vsakdana, po pobegu, in so si izmislili svoje načine zadovoljevanja te potrebe. Strokovnjaki psihologije množic so opazili, da so bili mladi, ki so se nekoč udeležili znamenitih rock koncertov kot so bili koncerti Beatlesov, Elvisa Presleya ali Festivala v Woodstocku leta 1969, preneseni iz svojega vsakdanjega sveta in projicirani v dimenzijo, ki jim je dala vtis nečesa presežnega in svetega.

Enako se dogaja tistim, ki se danes udeležijo mega-srečanj pevcev in pevskih skupin. Dejstvo, da jih je veliko in da vibriranje v sozvočju z množico neskončno poveča človekovo čustvo. Človek ima občutek, da je del drugačne, višje resničnosti, kar naredi prostor za neko vrsto »pobožnosti«. Pojem »fan«, okrajšava od fanatic, to je fanatik, je sekularizirana ustreznica za »častilec«. Označba »idoli«, ki je dana njihovim ljubljenčkom, se globoko ujema z resničnostjo.

Ta množična srečanja imajo lahko svojo umetniško vrednost in včasih prenašajo plemenita in pozitivna sporočila, kot sta mir in ljubezen. To so »liturgije« v prvotnem in profanem pomenu besede, se pravi predstave, ponujene javnosti, iz dolžnosti ali da bi si pridobili njeno naklonjenost. Nimajo pa nobene povezave s pristnim izkustvom svetega. V naslovu »Božanska liturgija« je bil pridevnik božanski dodan ravno zaradi njenega razlikovanja od človeških liturgij. Med obema obstaja kakovostna razlika.

Poskusimo ugotoviti, po katerih sredstvih je Cerkev lahko za današnje ljudi privilegiran prostor prave izkušnje Boga in presežnega. Prva priložnost, na katero pomislimo tudi zaradi zunanje podobnosti, so velika srečanja, ki jih organizirajo različne krščanske Cerkve. Pomislimo na primer na Svetovne dneve mladih in na neštete dogodke, kongrese, srečanja in shode, ki se jih udeleži več deset (včasih več sto) tisoč ljudi po vsem svetu. Ni mogoče prešteti ljudi, za katere so bili takšni dogodki priložnost za močno izkušnjo Boga in začetek novega in osebnega odnosa s Kristusom.

Razlika med to vrsto masovnih srečanj in tistimi, ki so bila opisana zgoraj, je v tem, da tukaj protagonist ni človeška osebnost, ampak Bog. Občutek svetega, ki ga človek doživlja na njih, je edini zares pristen in ni nadomestek, ker ga je zbuja Sveti Svetih, ne pa nek »idol«.

Vendar so to izredni dogodki, na katerih ne morejo vedno sodelovati vsi. Odlična in najbolj splošna priložnost za doživetje svetega v Cerkvi je liturgija. Katoliška liturgija se je v kratkem času spremenila iz dejanja z močnim sakralnim in duhovniškim pečatom v bolj skupnostno dejanje s sodelovanjem, kjer ima vse Božje ljudstvo svoj del, vsak glede na svoje lastno poslanstvo.

Rad bi poskusil povedati, kako sam vidim in sam sebi pojasnjujem to spremembo. Nikakor ne gre za to, da bi se postavljal za sodnika nad preteklostjo, ampak da bi bolje razumel sedanjost. Sedanjost v Cerkvi ni nikoli zanikanje preteklosti, ampak njena obogatitev; ali pa kot v tem primeru preseganje nedavne preteklosti, da bi ponovno pridobili starejšo in izvirnejšo.

V razvoju Cerkve, razumljene kot ljudstvo, se dogaja nekaj podobnega, kot se dogaja cerkvi, razumljeni kot stavba. Pomislimo na nekatere slavne bazilike in katedrale. Koliko arhitekturnih preobrazb je bilo skozi stoletja, da bi odgovorili na potrebe in na okuse vsake dobe! Vendar je to vedno ista Cerkev, posvečena istemu svetniku. Če je v moderni dobi neka splošna težnja, je v tem, da bi takšnim stavbam, kadar je to mogoče in je smiselno, vrnili prvotno strukturo in slog. Ista težnja se dogaja v Cerkvi kot Božjem ljudstvu in zlasti v njeni liturgiji. 2. vatikanski koncil je bil za to odločilen trenutek, ne pa popoln začetek. Zbral je sadove ogromnega predhodnega dela.

Vsekakor se nam tukaj ni treba spuščati v stoletno zgodovino liturgije. To so storili drugi in to prav pod vidikom, ki nas zanima.[5] Rad bi opozoril le na razvoj, ki zadeva občutek svetega. V začetku Cerkve in v prvih treh stoletjih je bila liturgija zares »liturgija«, to je dejanje ljudstva (laos, ljudstvo, je med etimološkimi sestavinami leitourgia). Iz sv. Justina, iz Apostolskega izročila sv. Hipolita in iz drugih virov tistega časa smo pridobili pogled na mašo, ki je gotovo bližja današnji reformirani, kot pa tisti iz stoletij za nami. Kaj se je zgodilo od tedaj? Odgovor je v besedi, ki se ji ne moremo izogniti: klerikalizacija! Na nobenem področju ni delovala tako vidno, kot v liturgiji.

Krščansko bogoslužje, zlasti evharistična daritev, se je na Vzhodu in na Zahodu hitro spremenilo iz dejanja ljudstva v dejanje klera. Stoletja in stoletja je duhovnik osrednji del maše, kanon, izgovarjal v latinščini, potihoma, za zaveso ali steno (skoraj tempelj v templju!), zunaj oči in ušes ljudstva. Mašnik je glas povzdignil šele ob zadnjih besedah kanona: »Per omnia secula seculorum«, ljudstvo pa je odgovorilo »Amen!« na tisto, česar ni slišalo, kaj šele razumelo. Edini stik z evharistijo, ki ga je oznanjal zvok zvonov ali zvončka, je bil trenutek povzdigovanja hostije.

Očitna je vrnitev k temu, kar se je dogajalo v bogoslužju Stare zaveze, ko je veliki duhovnik s kadilom in krvjo žrtev vstopil v Presveto, ljudstvo pa je trepetajoče ostalo zunaj, prevzeto od občutka Božjega veličastva in nedostopnosti.

Občutek svetega je tukaj zelo močan, toda ali je po Kristusu ta še vedno pravi in pristen? V Pismu Hebrejcem beremo: Niste se namreč približali … plamenečemu ognju, mraku, temi, viharju, ne donenju trobente ne glasu besed … Da, ta prizor je bil tako strašen, da je celo Mojzes rekel: »Strah me je in trepetam.« (2 Mz 19,16-18; 5 Mz 9,19). Vi ste se približali … sredniku nove zaveze Jezusu in krvi kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova (Heb 12,18-24). Kristus je prodrl skozi zagrinjalo in ni zaprl prehoda za seboj (Heb 10,20).

Sveto je spremenilo način svojega razodevanja. Nič več kot skrivnost veličastva in moči, ampak kot neskončna sposobnost stopiti na stran, prikriti se. Po posvečenju mašnik reče ali zapoje: »Skrivnost vere!« Nekateri starejši se spomnimo, da je bil vzklil nekoč celo vstavljen na sredino formule za posvetitev vina: »Hic est enim calix sanguinis mei, novi et aeterni testamenti -Mysterium fidei!- qui pro vobis et pro multis effundetur in remissionem peccatorum.« Kot bi se Cerkev ustavila na sredi pripovedi, osupla nad tem, kar govori!

Seveda je dobro, da je reforma ta vzklik premaknila na konec posvetitve, vendar ne smemo izgubiti občutka začudenja, ki ga vsebuje, predvsem pa moramo razumeti, kaj mora biti pravi razlog za naše začudenje. Biti mora iste vrste, o kakršnem beremo v spevih o Jahvejem služabniku:
Tako bo presenetil številne narode,
kralji si bodo zatisnili usta pred njim.
Tisti, ki jim ni bil oznanjen, bodo videli,
tisti, ki niso slišali, bodo razumeli.
(Iz 52, 15- 53,1)

Osuplost in začudenje, ja, ampak pred čem? Ne pred veličastvom, ampak pred ponižanjem Služabnika! Izredno oster čut za to je imel sv. Frančišek Asiški: »Vsak človek naj bo v strahu – je zapisal v pismu celotnemu redu – ves svet naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga.« Toda zaradi česa »biti v strahu« in »trepetati«? Prisluhnimo nadaljevanju: »O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha! Poglejte, bratje, ponižnost Boga!«[6]

Gre samo za to, da možnosti, ki nam jo je dala prenovljena liturgija, ne pokvarimo s samovoljnimi in čudnimi improvizacijami, ter da ohranimo potrebno treznost in dostojnost tudi takrat, kadar mašo obhajamo v posebnih razmerah in okoljih.

V vseh preteklih in sedanjih evharističnih molitvah neposredno po posvetitvi sledi povabilo k spominjanju: »Unde et memores«, »ko se torej spominjamo«. To je odgovor na Jezusov ukaz: »To delajte v moj spomin!« Toda česa se moramo predvsem spominjati glede njega? »Kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt« (1 Kor 11,26).

Skušajmo enkrat iti onkraj besed, ali bolje dati besedam bivanjsko vsebino in ne samo obredno. Vrnimo se v trenutek, ko jih je Jezus izgovoril; skušajmo, kolikor nam evangeljske pripovedi omogočijo to vedeti, dojeti, v kakšnem notranjem stanju je ta beseda: »To delajte v moj spomin!«, prišla iz Odrešenikovih ust. Jasno je videl, čemu gre naproti. O tem je večkrat govoril, a kot z neke oddaljenosti. Sedaj pa je prišla ura; niti trenutka ni več za ublažitev tesnobe. Besede: »To je kelih moje krvi,« ne puščajo nobenega dvoma. Je nekdo, ki gre naproti svoji smrti in to strašni smrti. »Qui pridie quam pateretur«: dan, preden je trpel …

In kaj se dogaja okoli njega? Apostolom uspe, da spet razpravljajo o tem, kdo je največji (Lk 22,24-27), kot bratje, ki se prepirajo glede dediščine okoli smrtne postelje svojega očeta. Eden izmed njih ga bo v nekaj urah prodal za trideset denarijev: »In qua nocte tradebatur«: tisto noč, ko je bil izdan. V teh razmerah je postavil zakrament, s katerim se je zavezal, da bo ostal s svojimi do konca sveta. Kje lahko najdemo bolj »strašno in privlačno« skrivnost, kot je ta? Tisti dan, ko bi nam Gospod dopustil, da samo za trenutek vržemo pogled v globino tega brezna ljubezni in bolečine, mislim, da ne bi mogli več živeti tako kot prej. To pojasnjuje, zakaj se je zdelo, da se je sv. Pij iz Pietrelcine boril med mašo in ni mogel dokončati posvetitve.

Vendar moramo sedaj dokončati svoj pregled maše. Ta ne vsebuje samo kanona s posvetitvijo. V njej so tudi bogoslužje Božje besede in obhajilo. Na razpolago imamo nekatera sredstva, ki jih v preteklosti ni bilo, za ovrednotenje bogoslužja Božje besede, da tudi iz njega naredimo priložnost za izkustvo svetega. Zahvaljujoč se poti, ki jo je Cerkev medtem prehodila na mnogih področjih, imamo nov, bolj neposreden pristop do Božje besede. Ta lahko odmeva bolj jasno in bolj razumljivo, kot v preteklosti.

Sedanja liturgija je zelo bogata z Božjo besedo, ki je pametno razporejena po vrstnem redu zgodovine zveličanja znotraj obredov, ki se pogosto vračajo k jasnosti in preprostosti začetkov. Ta sredstva moramo ceniti. Nobena stvar ne more bolje prepričati človekovega srca in mu dati čutiti presežne resničnosti Boga, kot živa Božja Beseda, ki je z vero in privrženostjo življenju oznanjena med liturgijo. Vera – pravi sv. Pavel – se rodi iz poslušanja Kristusove besede: Fides ex auditu  (Rim 10, 17).

Številne Jezusove besede, ki smo jih morda poslušali malo prej v dnevnem evangeliju, v trenutku posvetitve spet zazvenijo v srcu, kot bi jih njihov avtor, ki je živ in navzoč na oltarju, ponovno izgovoril. Vedno se bom spominjal dneva, ko sem po razlagi Jezusove besede v evangeliju: »Glejte, več kakor Jona je tukaj; glejte, več kakor Salomon je tukaj« (prim. Mt 12,41-42), se po pokleku po posvetitvi dvignil, začutil, da bi sam v sebi, poln prepričanja in začudenja vzkliknil: »Glej, več kakor Salomon je tukaj!«

Tudi branje Stare zaveze v primerjavi z evangeljskim odlomkom sprosti nove in razsvetljujoče pomene. Pri prehodu od lika do stvarnosti, se um,  je dejal sv. Avguštin, prižge kot »gibajoča se bakla«.[7] Kot emavškima učencema Jezus tudi nam še naprej razlaga, »kar je napisano o njem v vseh Pismih« (prim. Lk 24,27).

In potem, sem rekel, obhajilo. Kako lahko liturgija tudi iz tega trenutka naredi priložnost za doživetje svetega ne samo na ravni posameznika, ampak tudi skupnosti? Dejal bi, da s tišino. Dve vrsti tišine obstajata: tišina, ki bi jo lahko imenovali asketska, in mistična tišina. Tišina, ko se ustvarjenina skuša dvigniti vse do Boga, in tišina, ki jo izzove Bog, ki se približa ustvarjenini. Tišina, ki sledi obhajilu, je mistična tišina, kakor tista, ki jo opazimo v teofanijah Stare zaveze. Po obhajilu bi morali sami sebi ponoviti besedo preroka Sofonija (1,7): »Umolknite pred obličjem Gospoda Boga!« Po obhajilu ne smemo nikoli opustiti nekaj trenutkov popolne tišine, pa čeprav kratkih.

Katoliško izročilo je čutilo potrebo, da podaljša ta trenutek osebnega stika z evharističnim Kristusom in mu da več prostora, zato je skozi stoletja, zlasti od 13. stoletja, razvila češčenje evharistije zunaj maše. To ni posebno češčenje, ločeno in neodvisno od zakramenta: to je nadaljevanje »spominjanja« Kristusa, njegovih skrivnosti in njegovih besed, je način »sprejemanja« Jezusa v vedno večjo globino našega življenja. Način ponotranjenja prejete skrivnosti. Evharistično češčenje je najbolj jasno znamenje, da ob Kristusovi ponižnosti in skritosti v evharistiji ne pozabimo, da smo v navzočnosti »Presvetega«, njega, ki je z Očetom in Svetim Duhom ustvaril nebo in zemljo.

Kjer to češčenje obstaja – v župnijah, pri posameznikih in skupnostih – so njegovi sadovi vidni tudi kot evangelizacijski dejavnik. Polna cerkev vernikov v popolni tišini, med uro češčenja pred izpostavljenim Najsvetejšim, bi vsakega, ki bi slučajno vstopil, pripravila do vzklika: »Tukaj je Bog!« Spominjam se komentarja nekega nekatoličana na koncu tihega evharističnega češčenja v veliki župnijski cerkvi v Združenih državah, ki je bila polna vernikov: »Sedaj razumem – je dejal nekemu prijatelju – kaj mislite katoličani, ko govorite o »stvarni navzočnosti«!

Če obstaja razlog, zaradi katerega žalujem za latinščino, je ta, da z njenim izginotjem izginjajo iz rabe nekatere pesmi, ki so nastale za te trenutke in so služile generacijam vernikov vseh jezikov, da so izrazili svojo toplo vdanost Jezusu v evharistiji: Adoro te devote, Ave verum, Panis angelicus. Sedaj preživijo skorajda samo zaradi glasbe, ki so jo za ta besedila napisali sloveči umetniki.

Mi, »Kristusovi služabniki in oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1), na različne načine pa vsak vernik, ki sodeluje v bogočastju Cerkve, bi se lahko počutili potrte in nemočne pred tako vzvišeno nalogo. Za to bi imeli tudi vse razloge. Kako današnjim ljudem pomagati, da bodo v liturgiji doživeli izkušnjo svetega in nadnaravnega, mi, ki v sebi doživljamo vso težo mesa in njegovo neobčutljivost za duha? Tudi tukaj je odgovor vedno enak: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas!« On, ki je opredeljen kot »duša Cerkve«, je tudi duša njene liturgije, luč in moč obredov.

Darilo je, da je liturgična reforma 2. vatikanskega koncila postavila v središče maše epiklezo, to je klicanje Svetega Duha: najprej nad kruh in vino, potem pa nad celotno mistično telo Cerkve. Sam zelo spoštujem častitljivo evharistično molitev Rimskega kanona in jo včasih rad uporabim, ker je bila tista, s katero sem bil posvečen v duhovnika. Ne morem pa brez obžalovanja mimo tega, da je v njej popolnoma odsoten Sveti Duh. Na mestu sedanje posvetilne epikleze nad kruhom in vinom najdemo v njej splošni obrazec: »Blagoslovi in sprejmi, o Bog, to daritev …«

Tudi to je bila žalostna posledica polemike med Vzhodom in Zahodom. V preteklosti je nas, Latince, spodbudila, da smo dali v oklepaje vlogo Svetega Duha, da bi vso učinkovitost pripisali besedam postavitve, Grke pa je spodbudila, da so v oklepaje dali besede postavitve, da bi vso učinkovitost pripisali delovanju Svetega Duha. Kot da bi se skrivnost izvršila po nekakšni kemični reakciji, za katero je moč natančno določiti trenutek, v katerem se zgodi.

 Obstaja pa biser, ki ga je Rimski kanon prenašal iz roda v rod in ga je liturgična reforma upravičeno ohranila in vstavila v vse nove evharistične molitve: gre za končno doksologijo: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v edinosti Svetega Duha, vsa čas in slava na vse veke vekov«: Per ipsum, cum ipso et in ipso est tibi, Deo Patri omnipotenti, in unitate Spiritus Sancti, omnis honor et gloria per omnia saecula saeculorum.

Ta obrazec izraža temeljno resnico, ki jo je sv. Bazilij oblikoval v prvi pisni razpravi o Svetem Duhu. Na ravni bivanja oziroma izhoda ustvarjenine iz Boga, piše, vse izhaja iz Očeta, gre skozi Sina in pride k nam po Svetem Duhu; v redu spoznanja ali vrnitve ustvarjenine k Bogu se vse začne s Svetim Duhom, gre preko Sina Jezusa Kristusa in se vrne k Očetu.[8] Ker je liturgija najodličnejši trenutek vrnitve ustvarjenine k Bogu, se mora vse v njej začeti in dobiti zagon od Svetega Duha.

Stari misal je vseboval celo vrsto molitev, ki jih je mašnik moral zmoliti v pripravi na mašo. Danes se ne moremo bolje pripraviti na obhajanje maše, kot s kratko vendar močno molitvijo k Svetemu Duhu, naj prenovi v nas duhovniško maziljenje in položi v naša srca isti vzgib, ki ga je položil v Kristusovo srce, da je Očetu daroval blagodišečo daritev. Pismo Hebrejcem pravi, da je Jezus »po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu« (Heb 9,14). Molimo, da bi se to, kar se je zgodilo v Glavi, moglo zgoditi tudi v nas, udih njegovega telesa.

[1] Rudolph  Otto, Il Sacro (Das Heilige, 1917).
[2] Sv. Avguštin, Izpovedi, VII, 10.
[3] Prav tam, XI, 9.
[4] Max Horkheimer.
[5] Prim. Mario Righetti, Storia Liturgica, vol. III (La Messa), Milano 1966.
[6] Frančišek Asiški, Pismo celotnemu redu, 2 (FF 221).
[7] Avguštin, Ep. 55, 11, 21.
[8] Cf. Basilio di Cesarea, Sullo Spirito Santo XVIII, 47 (PG 32 , 153).