Cerkev brani staroselce. »Doktrina odkritja« ni del katoliškega nauka
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
S pomočjo avtohtonih ljudstev se je »Cerkev začela bolj zavedati njihovega trpljenja, tako v preteklosti kot v sedanjosti, zaradi razlastitve njihovih zemljišč ... in politik prisilne asimilacije, ki so jih spodbujali tedanji pristojni organi z namenom, da bi odstranili njihove kulture«. Tako je zapisano v »Skupni izjavi o doktrini odkritja« Dikasterija za kulturo in izobraževanje ter Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju, ki je bila objavljena v četrtek, 30. marca 2023. Dokument navaja, da »doktrina odkritja«, to je teorija, s katero so kolonizatorji opravičevali razlaščanje avtohtonih ljudstev, »ni del nauka katoliške Cerkve«. Poleg tega pa papeške bule, s katerimi so bile kolonizatorjem podeljene koncesije, nikoli niso postale učiteljstvo Cerkve.
Gre za pomembno besedilo, ki osem mesecev po spokornem romanju papeža Frančiška v Kanado jasno poudarja, da katoliška Cerkev zavrača kolonizatorsko miselnost. V njem beremo, da so »skozi zgodovino papeži obsojali dejanja nasilja, zatiranja, družbene nepravičnosti in suženjstva, vključno s tistimi, ki so bila storjena nad domorodnimi ljudstvi«. Poleg tega so obstajali številni primeri škofov, duhovnikov, redovnic in laikov, ki so »dali svoje življenje za obrambo dostojanstva teh ljudstev«. Vendar pa izjava prav tako spominja, da so »številni kristjani zagrešili zla dejanja proti staroselskim ljudstvom, za kar so zadnji papeži ob številnih priložnostih prosili odpuščanja«.
V zvezi z »doktrino odkritja« je navedeno, da so »o pravnem konceptu "odkritja" kolonialne sile razpravljale od 16. stoletja dalje in je našel poseben izraz v sodni praksi sodišč različnih držav v 19. stoletju«. Ta je predvidevala, da je »odkritje zemlje s strani kolonizatorjev pomenilo pravico, da se z nakupom ali osvojitvijo izniči lastništvo ali posedovanje ozemlja avtohtonih ljudstev«. Po mnenju nekaterih raziskovalcev je ta »doktrina« našla podlago v nekaterih papeških dokumentih, zlasti v bulah papeža Nikolaja V. »Dum Diversas« (1452) in »Romanus Pontifex« (1455) ter buli Aleksandra VI. »Inter Caetera« (1493). Z njimi sta papeža portugalskim in španskim vladarjem dovolila, da si s podjarmljenjem staroselskih ljudstev prisvojijo lastnino v koloniziranih deželah.
Izjava navaja, da »zgodovinske raziskave jasno kažejo, da omenjeni papeški dokumenti, ki so bili napisani v določenem zgodovinskem obdobju in so se nanašali na politična vprašanja, nikoli niso veljali za izraz katoliške vere«. Cerkev hkrati »priznava, da te papeške bule niso ustrezno odražale enakega dostojanstva in pravic domorodnih ljudstev«. Pri tem doda, da so »z vsebino teh dokumentov v politične namene manipulirale konkurenčne kolonialne sile, da bi upravičile nemoralna dejanja proti domorodnim ljudstvom, ki so bila včasih izvedena brez nasprotovanja cerkvenih oblasti«. Zato je prav »priznati te napake, priznati strašne učinke asimilacijske politike in bolečino, ki so jo doživljala avtohtona ljudstva, ter prositi za odpuščanje«.
V nadaljevanju dokumenta so zapisane naslednje besede papeža Frančiška: »Krščanska skupnost si ne bo nikoli več mogla dovoliti, da bi se okužila z idejo, da je ena kultura nad drugo ali da je upravičeno nad drugimi uporabiti silo«. Prav tako beremo, da cerkveno učiteljstvo »nedvoumno« zagovarja spoštovanje vsakega človeškega bitja. Cerkev torej »zavrača tiste koncepte, ki ne priznavajo neodtujljivih človekovih pravic avtohtonih ljudstev«, vključno s tako imenovano »doktrino odkritja«.
Dokument Dikasterija za kulturo in Dikasterija za celostni človeški razvoj navaja tudi »številne in večkratne« izjave Cerkve in papežev o pravicah avtohtonih ljudstev. V buli »Sublimis Deus« na primer je Pavel III. leta 1537 zapisal, da staroselcem »nikakor ne sme biti odvzeta svoboda ali lastnina, tudi če niso krščanske vere«; in da lahko in morajo svobodno in zakonito uživati svojo svobodo in posedovati svoje dobrine; prav tako se jih nikakor ne sme zasužnjiti; če bi se zgodilo nasprotno, bi bilo to neveljavno in brez učinka«. V zadnjem času je solidarnost Cerkve z domorodnimi ljudstvi spodbudila »močno podporo Svetega sedeža načelom iz Deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev«. Njihovo udejanjanje bi »izboljšalo življenjske pogoje in pomagalo zaščititi« pravice teh ljudstev.
