Išči

Naslovnica knjige »Z Bogom nisi nikdar sam« Naslovnica knjige »Z Bogom nisi nikdar sam« 

Uvod patra Federica Lombardija za knjigo »Z Bogom nisi nikdar sam«

Pater Federico Lombardi DJ, predsednik vatikanske ustanove Joseph Ratzinger-Benedikt XVI., je napisal predgovor za knjigo »Z Bogom nisi nikdar sam« (Con Dio non sei mai solo), ki sta jo izdala založbi Rizzoli in Libreria Editrice Vaticana. Zvezek, ki sta ga pripravila Alessandra Maria Turco in Lorenco Fazzini vsebuje deset velikih nagovorov iz papeževanja Benedikta XVI.

Federico Lombardi

Kakor vsi vemo, je bilo ne le spisov, ampak tudi nagovorov in pridig, ki jih je izrekel papež Ratzinger med svojim vladanjem Cerkve, neskončno več kakor deset. Vselej jih je odlikovala zelo bogata vsebina in izredna oblika. Če se ozremo na celotno delo Josepha Ratzingerja, tudi pred papeževanjem (in v manjšem obsegu pozneje), smo pred prostranim morjem. Z objavo vseh del (Opera omnia), ki poteka, bomo mogli še dolgo časa spoznavati ta ocean. Vsaka izbira je zato nujno zožujoča in do neke mere vprašljiva.

Misel Benedikta XVI. je hkrati tako skladna, recimo kar »organska«, v svoji celoti in svojem razvoju, da je mogoče izluščiti glavne poteze tudi ob omejeni izbiri njegovih besedil.

V tej zbirki se strogo omejujemo na čas papeževanja. Govori sam papež  Benedikt XVI. Zaradi lažje berljivosti so predložena izbrana besedila.   Namenoma smo izbrali deset besedil, ki sestavljajo simbolično število. Ob pregledu kazala vidimo, da gre vedno za »nagovore«, to je besedila, v celoti izgovorjena pred določenim poslušalstvom. Niso »spisi« ali »dokumenti« cerkvenega učiteljstva, tudi niso obogatena z obsežno dokumentacijo. So krajša besedila, ki jih označuje konkreten položaj. To ne preprečuje papežu Benediktu, da razširi svoj pogled na obzorja sveta in zgodovine, temveč vsakokrat določa izbiro vsebine in izrazne oblike, ki jo on sam nakazuje z veliko jasnostjo, ko nas uvede v svoje nagovore.

Nagovori so bili ob različnih obdobjih in segajo v celotno papeževanje. Je pa razlika, če papež govori celotni Cerkvi na slovesni dan ob začetku papeške službe ali duhovnikom v dramatičnem trenutku krize spolnih zlorab ali pa pri zadnji splošni avdienci, ko se poslavlja od vernikov. Gremo torej od začetka do konca papeževanja.

Različni so tudi kraji. Je razlika, če govori vernikom, zbranim na Trgu svetega Petra, ali po avdio-video povezavah z vseh delov sveta. Spet je razlika, če govori rimski kuriji ali mladim na Svetovnem dnevu mladih v Kölnu. Drugače je, če govori v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau ali na univerzi v Regensburgu oziroma v nemškem parlamentu v Berlinu in tako naprej. Pozornemu opazovalcu seveda ne uide, da so vsi kraji v Evropi. To ni naključje. Zadnji »evropski papež« do dna pozna kulturo in zgodovino svoje celine; prepričan je, da ni naključje, da se je krščanska vera v pogovoru z razumom oblikovala v Evropi; tukaj je prihajalo do dramatičnih prelomov v pogovoru med vero in razumom in prav tukaj si je papež vztrajno prizadeval nadaljevati in ozdraviti ta pogovor in seveda služiti  celotnemu človeštvu.   

Vedno govori Benedikt XVI. – značilno on! S širino svoje kulture, z jasnostjo podajanja in utemeljevanja, s svojo vnemo za iskanje resnice, z razločnim izpovedovanjem svoje katoliške vere. Ni odveč pripomniti, da precejšnjega dela neštetih nagovorov, ki jih vsak papež bere ali izreka ob vsakovrstnih avdiencah, seveda ni sestavil sam osebno, ampak njegovi sodelavci; papež jih »posvoji« po tem, ko preveri, da so zvesti njegovi misli. To velja tudi za papeža Ratzingerja, čeprav veliko manj kakor za druge. Toda za to zbirko smemo biti gotovi, da so nagovori popolnoma »njegovi« od prve do zadnje besede. Šlo je za tako pomembne priložnosti, da je prevzel popolno odgovornost pri izbiri vsaka besede in utemeljitve.

Če nam je dovoljeno dodati kakšno besedo o njegovih desetih izbranih govorih, jih moremo porazdeliti v dve skupini po pet. Prvih pet se nanaša na življenje Cerkve, drugih pet pa na svet kulture, družbe in politike.

»Cerkev je živa. To je čudovita izkušnja teh dni« (24. april 2005) – »Sem resnično ganjen! Vidim živo Cerkev« (27. april 2013). Papeževanje se začenja in končuje z istim pričevanjem: živost Cerkve, ki mu je bila zaupana v vodstvo. Kljub težavam je Cerkev živa, ker je Kristus živ, od mrtvih vstali, in Cerkev je njegova. Kristus je dobri Pastir in spremlja Cerkev ter jo drži v rokah tudi v urah nevihte.

Ni drugega programa: z zaupanjem se mu moraš prepustiti, da te vodi. Pastirska služba je ljubezen, pomeni, da prinašaš Boga ljudem, Boga, ki ga moremo srečati v Kristusu in ki nas rešuje iz puščave in temine, da bi nas pripeljal k življenju in luči. Prvi papežev govor se končuje s povabilom mladim, naj se ne bojijo Kristusa, ki ničesar ne jemlje in daje vse. To je odmev prvega velikega govora papeža Wojtyłe: »Ne bojte se, odprite vrata Kristusu!« Življenje Cerkve v njeni notranjosti in misijonarski odprtosti je razumljivo samo v veri.

Benedikt bo srečal mlade čez nekaj mesecev na Svetovnem dnevu mladih v Kölnu. Povabil jih bo na pot, kakor Tri modre, na potovanje Cerkve v času. Cerkev je s svojimi napakami in pomanjkljivostmi sestavljena iz grešnikov in tudi svetnikov. Ti so pravi revolucionarji zgodovine in nas učijo Božjega sloga, ne moči, ampak resnice, pravičnosti, dobrote, odpuščanja, usmiljenja; svetniki gradijo prostor občestva in edinosti prek celin, kultur, narodov, oni hodijo za Kristusovo zvezdo, ki osvetljuje zgodovino.

Za pot in prenovo Cerkve v našem času papež Benedikt pokaže na besedila drugega vatikanskega koncila, štirideset let po njegovem zaključku. On je pričevalec koncila, na katerem je dejavno sodeloval kot teološki izvedenec, zato ima avtoriteto, da spregovori o pravem sprejemanju koncila. Slaven je postal njegov govor o razlikovanju med hermenevtiko »preloma in pretrganosti« ter hermenevtiko »prenove in nepretrganosti«, kjer se zedinita zvestoba in dinamika. Papež Benedikt zatrjuje, da se pozitivni sadovi koncila razvijajo. Posebej poudarja nov, pozitiven odnos Cerkve, ki zaznamuje dialog med razumom in vero v našem času na ključno pomembnih področjih, kakor so odnos med znanostmi in vero, odnos med moderno laično državo in Cerkvijo; predlaga svoj pogled na človeka in družbo, razmerje med Cerkvijo in velikimi verstvi.

Benediktovo papeževanje zaznamuje njegova oseba papeža teologa, torej njegovega prizadevanja, da bi krščansko vero predložili sodobni kulturi. A ne moremo pozabiti, da ga zaznamujejo tudi velike težave vladanja, zlasti kriza ob izbruhu spolnih zlorab ne samo v družbi, ampak prav posebno pri katoliških duhovnikih. To je boleč in dramatičen položaj, ki mu mora papež posvetiti velik del svojih moči. Med njegovimi številnimi govori o tem vprašanju je v tej zbirki – v luči teološko-duhovnega branja – sprejet govor ob sklepu duhovniškega leta. Prisotnost zla, »hudobca« in greha v življenju Cerkve, čeprav ima grozno moč, ne sme ugasiti zaupanja v moč Kristusove milosti in v njene sadove svetosti. V podporo pričevanja in prizadevanja papeža Benedikta, da bi odgovoril na ta izziv, se je zdelo nujno dodati Pismo katoličanom na Irskem (v dodatku); to je najpopolnejši dokument, ki ga posveča temu vprašanju, je daljnovidna usmeritev za pot spreobrnjenja in prenove.    

Peteri drugi govori, namenjeni ljudem »zunaj« Cerkve, so splošno priznani kot najbolj znani in pomenljivi v njegovem papeževanju. Ko jih ponovno prebiramo, se pokaže – morda z nepričakovano in presenetljivo jasnostjo – skupna rdeča nit: to je razmerje in dialog med razumom in vero. V zgodovini in zlasti danes, v našem času. Iz dramatičnega in neizogibnega vprašanja v Auschwitzu »Kje je bil Bog v tistih dneh?« papež Benedikt ponižno prehodi dolgo in zahtevno pot. Gre za priznavanje Boga razuma, razuma, ki ni nevtralna matematika vesolja, ampak je eno z ljubeznijo, z dobroto, in nas pripelje k temu, da prepoznamo zlo kot zlo in ga zavržemo. V Regensburgu pa si izrecno zastavlja vprašanje razmerja med vero in razumom na podlagi srečanja med svetopisemsko vero in grškim vpraševanjem, vse do danes.

V Parizu, v Collège des Bernardins, poglobi razmerje med začetki zahodne teologije srednjega veka in koreninami evropske kulture. Pri tem  pokaže, da je izoblikovanje te kulture sad iskanja Boga (quaerere Deum), in sklene, da je sedanja odsotnost Boga povzročila vprašanja o njem in da iskanje Boga ostaja temelj vsake prave kulture. V Londonu, v Westmister Hallu, pred predstavniki vsega britanskega ljudstva, na kraju sojenja sv. Tomažu Moru, govori o pravem mestu, ki ga mora veroizpoved ohraniti tudi danes v političnem razvoju. Hkrati zatrdi, da svet razuma in svet vere potrebujeta drug drugega za blagor naše civilizacije. Če moralna načela, ki podpirajo demokratični razvoj, ne temeljijo na čem bolj obstojnem kakor na družbenem soglasju, potem je njegova krhkost očitna. Končno pa na sedežu nemškega parlamenta prikliče v spomin brezno nacistične grozote, pogumno poudari vprašanje temeljev liberalne pravne države, izpostavi težavo v razlikovanju dobrega od zla v osnovnih antropoloških vprašanjih sodobne družbe. Pod vprašaj postavi izključno prevlado pozitivističnega uma in spomni, da ima človek naravo, ki jo moramo spoštovati in ne ponarejati po svoji volji, ker človek ne ustvarja samega sebe.

Papež Benedikt ljudem našega časa ponovno predloži vprašanje, ali objektivni razum, razodevajoč se v naravi, ki jo raziskuje in pozna človekov subjektivni razum, ne predpostavlja stvariteljskega Razuma, ki utemeljuje obadva, ter opozarja na človekovo odgovornost pred Bogom in priznavanje nedotakljivega dostojanstva vsake človeške osebe, ustvarjene po Božji podobi.

Papež Benedikt je vedno upošteval, da je prvo poslanstvo Cerkve v tem, da človeštvu govori o Bogu, o Bogu Jezusa Kristusa, zlasti v času, ko se zdi, da Bog izginja z obzorja sekulariziranega človeštva. Vedno je videl sad koncila v tem, da vzpostavi pozitiven dialog med Cerkvijo in sodobnim svetom. Če upoštevamo ta dejstva, razumemo, s kakšno gorečnostjo je poskušal v prvi osebi uresničevati in vsem ljudem predlagati dialog med razumom in vero kot nujno pot za blagor in zveličanje posameznika in celotne človeške družine vpričo dramatičnih izzivov našega časa.

To sporočilo z veliko močjo izhaja iz branja teh strani, iz poslušanja velikih govorov papeža Benedikta XVI.

(Prevod iz italijanščine: Anton Štrukelj)

Sobota, 14. januar 2023, 09:35