Sinoda, priložnost za globoko prenovo Cerkve po poteh evangelija
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Predavanje kardinala Maria Grecha
Besedilo, ki ga je uredilo generalno tajništvo sinode, je izšlo v previdnostnem trenutku za sinodalno pot 2021-2024: v trenutku, ko bo po končani fazi posvetovanja Božjega ljudstva v krajevnih Cerkvah po vsem svetu – posvetovanje, na podlagi katerega je nastal Delovni dokument za celinsko etapo – v prihodnjih mesecih potekalo sedem celinskih zasedanj, katerih naloga bo ponovno pregledati temo sinodalne poti na podlagi kulturnih kontekstov in pastoralnih potreb na njihovih specifičnih področjih.
Medtem ko se celine pripravljajo na to pomembno srečanje, ki je v zgodovini sinode popolnoma brez primere, bo lahko ta zbirka papeževih govorov koristna pri pripravi in obhajanju teh zasedanj. Ponuja nam namreč celosten pogled na govore svetega očeta, v katerih v skoraj desetih letih pontifikata celotni Cerkvi – z neposrednim jezikom pastirja in globino človeka vere – ponazarja, kaj je sinodalnost in kaj ni sinodalnost, ter hkrati nudi konkretne napotke, da bi lahko rasli kot sinodalna Cerkev v tretjem tisočletju.
Teologija svetega očeta ni akademska teologija ali teologija »za mizo« (če uporabimo izraz, ki ga je tudi sam uporabil ob nekaterih priložnostih), ampak klečeča teologija, za katero vsekakor ni značilna sistematičnost, ampak je priložnostne narave (podobno kot je bila teologija cerkvenih očetov). In vendar, če po vrstnem redu razporedimo njegove govore na temo sinodalnosti, se pokaže dobro prepoznavna zlata nit: v njih najdemo nekatere stalne poudarke, ki predstavljajo izvorna jedra njegovega razumevanja sinodalnosti. Hkrati pa lahko opazimo postopen razvoj, ki nam pomaga videti, kako se je tema v letih njegovega pontifikata razvijala v skladu s potjo, ki jo je naredila Cerkev in Cerkve.
V uvodu, ki sem ga napisal na začetku knjige, sem želel ponuditi preproste smernice za branje teh govorov ter predlagati tri tematske poudarke, v upanju, da bodo v pomoč bralcem, zlasti tistim krščenim moškim in ženskam, ki – ne glede na svojo stopnjo izobrazbe in udejstvovanje v Cerkvi – želijo biti bolj v soglasju na sinodalni poti, ki poteka, pri čemer jim lahko pomagajo besede svetega očeta. Ti trije poudarki so naslednji: tema razločevanja; poslanstvo pastirjev; postopnost poti.
Na tem mestu ne bom podrobno obravnaval teh tematik, ampak želim razviti vidik, ki je z njimi povezan in ki po mojem mnenju odločilno zaznamuje »sinodalni nauk« papeža Frančiška: pozornost na duhovno razsežnost sinodalnosti. Natančneje: na neločljivo duhovno in pnevmatološko razsežnost sinodalnosti, saj krščanska duhovnost zajema svojo specifično identiteto iz delovanja Svetega Duha v posameznikih in skupnostih.
Močno je, kako pogosto papež Frančišek v svojih govorih, ki so zbrani v knjigi, omenja Svetega Duha. Ob uradnem odprtju sinodalne poti 9. oktobra 2021 v Rimu je sveti oče poudaril to, kar je vztrajno zatrjeval že od začetka svojega pontifikata: »Sinoda ni parlament, [...] ni raziskava o mnenjih; sinoda je cerkven trenutek in protagonist sinode je Sveti Duh. Če ni Duha, ne bo sinode. […] Sinoda nam ponuja priložnost, da bi postali Cerkev poslušanja: da bi si vzeli premor med svojimi ritmi, da bi ustavili pastoralne skrbi, da bi se zaustavili in prisluhnili. Poslušati Duha v adoraciji in molitvi. […] Dragi bratje in sestre, naj bo ta sinoda čas, ki ga napolnjuje Duh! […] Sveti Duh je tisti, ki nas vodi tja, kamor želi Bog, in ne kamor bi nas vodile naše ideje in osebni okusi.«
Iz nauka svetega očeta bi želel predstaviti tri vidike za poglobitev konstitutivno duhovne razsežnost sinodalnosti.
Kot pravi sveti oče, je sinoda najprej poslušanje Svetega Duha. Na sinodi ne gre samo zato, da poslušamo drug drugega, kakor na drugih srečanjih. Seveda je vzajemno poslušanje temeljnega pomena, vendar predpostavlja dejanje vere v prisotnost Svetega Duha v vseh udeležencih, saj je vsak izmed njih pri krstu in birmi prejel maziljenje Svetega Duha. Če je res, da »v vseh krščenih, od prvega do zadnjega, deluje posvečujoča moč Svetega Duha« in da »navzočnost Duha zagotavlja kristjanom določeno sonaravnost z božjimi resnicami ter modrost, ki jim omogoča, da te resnice intuitivno dojamejo, čeprav nimajo na voljo ustreznih sredstev, da bi jih natančno izrazili« (Evangelii Gaudium 119), ne preseneča, da je že sveti Benedikt svojim menihom priporočal, naj prisluhnejo tudi glasu najmlajšega izmed njih (Pravilo III, 3).
Sinodalni proces, ki medsebojno združuje številne glasove, omogoča, da v različnih – in na prvi pogled morda celo neubranih – tonih prepoznamo skupno ozadje, ki se ga posamezniki sprva niso zavedali: skupno ozadje, v katerem odmeva prav glas Svetega Duha. Slednji je, kakor priča svetopisemsko poročilo o binkoštih, tisti, ki ustvarja raznolikost – s čimer Cerkev varuje pred togo uniformnostjo – in tisti, ki v raznolikosti uresničuje harmonijo. Zato je sveti Bazilij Veliki v svojem znanem traktatu De Spiritu Sancto zatrdil, da je Sveti Duh harmonija.
Papež Frančišek o tem govori že od svojega znamenitega nagovora ob 50-letnici škofovske sinode 17. oktobra 2015, ko je prvič orisal podobo Cerkve, ki jo imenuje »Cerkev poslušanja«: »Zvesto ljudstvo, škofovski zbor, rimski škof: poslušajo drug drugega; in vsi poslušajo Svetega Duha, "Duha resnice" (Jn 14,17), da bi spoznali, kaj on "govori Cerkvam" (Raz 2,7).« Ta misel je vključena tudi v Pripravljalni dokument sinodalne poti, ki je bil objavljen 7. septembra 2021: »Spodbuja in vodi nas temeljno vprašanje: Kako se danes na različnih ravneh (od krajevne do vesoljne) uresničuje ta "skupna hoja", ki Cerkvi omogoča, da oznanja evangelij v skladu z zaupanim ji poslanstvom; h katerim korakom nas vabi Sveti Duh, da bi rasli kot sinodalna Cerkev? Da bi mogli skupaj odgovoriti na to vprašanje, moramo poslušati Svetega Duha, ki kot veter "veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre" (Jn 3,8), hkrati pa moramo biti odprti za presenečenja, ki nam jih bo na tej poti gotovo pripravil.« (št. 2)
Drugič, sinoda je pokorščina Duhu. Na tej ravni lahko v vsej globini razumemo, kaj ima papež v mislih, ko vztraja pri razliki med sinodalnostjo kot »slogom« Cerkve in parlamentarnimi zasedanji, ki so značilna za sodobne demokratične politične sisteme. Sinoda ni iskanje kompromisa med alternativnimi ali celo nasprotnimi strankami. Na sinodi ni – ali vsaj ne bi smelo biti – zmagovalcev ali poražencev, saj ne prevlada volja večine, ampak Božja volja, ki jo Sveti Duh daje prepoznati v skupnostnem dejanju razločevanja. Ta volja se lahko kaže v mnenju velike skupine, v mnenju majhne skupine ali posameznika in pogosto ne sovpada z nobenim od izhodiščnih stališč: je tako rekoč »tretja pot«, ki je postavljena na višjo raven in odpira nepričakovane možnosti.
Zaradi strahu, da bi danes v Cerkev želeli po sinodalni poti uvajati novosti, ki bi spodkopale njeno božjo konstitutivnost, je potrebno dobro poudariti to pokorščino Svetemu Duhu. Ta je, kot beremo v četrtem evangeliju, "Duh resnice" (Jn 14,17), ki ne želi deklasirati Jezusove besede, ampak nasprotno omogoča Cerkvi vseh časov in krajev, da se je vedno globlje spominja in jo razume (prim. Jn 14,26); da pričuje o Kristusu (prim. Jn 15,26) in jemlje iz tega, kar je njegovo, da ga oznanja svetu (prim. Jn 16,13-14). Če se sinoda podreja Duhu, le-ta Cerkve ne oddaljuje od Kristusa in njegove Besede, ampak jo, nasprotno, vodi nazaj na poti evangelija ter ji omogoča globlje razumevanje.
