Išči

Kardinal Tarcisio Bertone in Benedikt XVI. med srečanjem 5. julija 2010. Kardinal Tarcisio Bertone in Benedikt XVI. med srečanjem 5. julija 2010. 

Spomini kardinala Tarcisia Bertoneja na Benedikta XVI. kot papeža in kot človeka

Vatikanski časnik L'Osservatore Romano je v torek, 2. januarja 2023, objavil v slovo Benediktu XVI. spomine zaslužnega kardinala Tarcisia Bertoneja, državnega tajnika Njegove svetosti papeža Benedikta XVI.

Tarcisio Bertone

Moje poznavanje Josepha Ratzingerja se začenja v času 2. vatikanskega koncila, ko so ga kazali kot zelo mladega nemškega teologa, enega najbolj bistrih umov predkoncilske teološke panorame. Čeprav ni bil ne član koncila in ne izvedenec, je bil vendar eden najbolj dejavnih svetovalcev koncilskih očetov in so se z njim posvetovali tudi zunaj nemškega kroga. Takole se ga je spominjal Yves Congar: »Na srečo je bil tam Ratzinger. Je razumen, skromen, nesebičen, dobra pomoč« (Diario del Concilio 1964-66, str. 296).

Kot študent sem pogosto zahajal v koncilsko dvorano, da bi poslušal nastope, ko pa sem zaključeval svoj doktorski študij, sem ga slučajno srečal, ne da bi se z njim posebej seznanil. Sem ga pa začel pogosteje obiskovati po mojem imenovanju za svetovalca Kongregacije za nauk vere, katere prefekt je bil Ratzinger, zdaj kardinal.

 Medsebojno razumevanje in spoštovanje sta bila takojšnja in reči moram, da s strani velikega teologa in prefekta tudi velikodušna. Pogosto me je poklical v svojo pisarno, da bi obravnavala posebne probleme, ki so bili poslani v študij Dikasteriju. Šele po mojem imenovanju za Tajnika leta 1995 so se odnosi še okrepili tudi zato, ker sva živela v isti stavbi na trgu Città Leonina. Zaupanje je prešlo iz delitve službenih problemov na družabnost, ko smo sedli za skupno mizo skupaj z redovnicami v hiši ali s kakim sorodnikom.

Preprostost in domačnost, ki sta se ustvarili med nama, sta se končali s pravim prijateljstvom, ki je skozi čas ostalo pristno in zvesto, predvsem v težkih trenutkih, ki so si sledili. Prav diskretno prijateljstvo, ki pa se ni izogibalo tudi smešnim domislicam ali bistrim komentarjem, kar je ena od značilnosti duha Josepha Ratzingerja.

Tisti, ki so ga stereotipno imeli za strogega, neupogljivega človeka, za pancerkardinala, itd, očitno niso zaznali vse njegove nežnosti v razumevanju drugega, razlogov drugega, tudi v soočenjih in v pogovorih, ki so potekali o pomembnih temah nauka. Včasih je, ob ponovnem prebiranju dopisovanja med Kongregacijo za nauk vere ter škofi ali teologi, če je naletel na kak oster izraz, tega popravil in priporočil »omilitev« izrazov, da ne bi užalili sogovornikov in bi spoštovali in izkazali čast njihovi nalogi, medtem ko so v vsej poštenosti zvesti posebni službi posredovanja zaklada vere.  Zvestoba, ga je s strani nekaterih stala razvnete in užaljene kritike, pa tudi spoštovanja in hvaležnosti mnogih tudi zunaj katoliškega kroga.

Prefekt Joseph Ratzinger je pogosto dejal, da je njegova naloga varovati vero majhnih, ponižnih, ki nimajo primernih orodij za nasprotovanje vabam vedno bolj razkristjanjenega in sekulariziranega sveta.

Ta nežnost do ljudi je bila miselno bogata in je prežemala celotno mrežo njegovih odnosov. Ob četrtkih zjutraj je pogosto šel na zajtrk k starejšemu vratarju Palače sv. Oficija, ki si je želel družbe. Ko je postal papež, ga je še vedno spremljal in se zanimal za njegovo zdravje in njegove potrebe, dokler ni posredoval za sprejem v dom počitka. Predstojniki in osebje Dikasterija, ki ga je vodil, so prefekta kardinala Ratzingerja, soglasno cenili zaradi modrosti njegovih posegov, pa tudi zaradi prijaznosti in pozornosti, ki jo je kazal do vseh.

Po njegovi izvolitvi je laiško združenje posvečenih žena (Memores Domini) dalo na razpolago svoje članice za skrb v papeškem stanovanju v Apostolski palači in za številne druge opravke. Glede njegove nežnosti je dovolj, če se spomnimo resnično ganjenost, ki jo je občutil in pokazal, ko je Manuela, ena izmed njih, umrla v prometni nesreči v Rimu. Na njenem pogrebu je imel papež Benedikt XVI. homilijo, ki je bila polna naklonjenosti, in je ob prepoznavanju njenih darov ter karizme dejal: »V tem trenutku žalosti smo potolaženi. In bogoslužje, prenovljeno po koncilu, si nas drzne učiti peti »Aleluja« tudi pri maši za pokojne. To je smelo! Mi občutimo predvsem žalost izgube, čutimo predvsem odsotnost, preteklost, bogoslužje pa vek, da smo v istem Kristusovem telesu in živimo iz Božjega spomina, ki je naš spomin. V tem prepletu njegovega in našega spomina smo skupaj, smo živi.« Te preroške besede nas globoko navdihujejo danes ob slovesu od zaslužnega papeža Benedikta XVI. in nam vlivajo upanje.

Tudi v odnosu do sobnega pomočnika Paola Gabriela je pokazal usmiljenje svojega srca po žalostni in zapleteni zgodbi imenovani »Vatileaks«. Sojenje in kazen sta bila v tem primeru potrebna, a ob misli, da bi lahko šlo za slabost, čeprav krivdno, ga je skrbelo za njegovo družino in njegovo delo ter mi je priporočil, naj mu poiščem nastanitev in delo zunaj Vatikana.

V pogosti zapletenosti in dramatičnosti v letih njegove službe, najprej kot prefekta Kongregacije za nauk vere in potem kot papeža, ki jo je opravljal z bistrostjo globoke vere in široke izobrazbe, se je Joseph Ratzinger odlikoval tudi po svoji ponižni preprostosti življenja in po pogostem vabilu k veselju. K veselju, ki ga je pogosto omenjal v svojih govorih ali v svojih homilijah, s tistim značilnim naglasom Bavarca, ki govori italijansko, in ki ga je zajemal iz preprostih vsakdanjih stvari: iz lepote narave, iz ljubečih gest otrok ali ljudi, ki jih je srečal na cesti, ko je hodil po Borgo Pio in še ni bil papež, iz življenja s sestro Marijo Ratzinger, ki je pomagala pospravljati kuhinjo…

Božični čas je bil priložnost, ki je v njem prebudil otroško začudenje pred upodobitvijo jaslic. V mojem stanovanju je neka sestra imela navado, da je pripravila vrsto jaslic z različnih koncev sveta. Povabili smo papeža, da se je sprehodil med različnimi umetniško poustvarjenimi prizori in on se je veselil pred raznoterostjo oseb in živali, ki so obdajale Dete Jezusa in Sveto Družino, in z nami zapel božične hvalnice.

Bližina najinih stanovanj, papeško je v tretji loži in Državnega tajnika v prvi loži Apostolske palače, je olajšala najina srečanja, k čemur je pripomogla pozorna skrb papeževega osebnega tajnika msgr. Georga Gänsweina, s čimer je bila normalna izmenjava informacij in mnenj.

Notranja, rekel bi ontološka preprostost papeža Benedikta XVI., ki jo je izražal v navdihu osebne molitve in jo je ohranil tudi, ko je privolil, da bo oblekel razkošna papeška bogoslužna oblačila za najbolj praznične slovesnosti. To je bila poteza kulture lepote, ki jo je vnesel v liturgično molitev.

Joseph Ratzinger nam je kot učitelj katoliške vere podaril obsežno teološko delo, začenši s slovitim Uvodom v krščanstvo (1968) in pozneje, proti koncu, s trilogijo o Jezusu iz Nazareta, kot papež pa nam je v svojem kratkem papeževanju podaril tri okrožnice velike vrednosti, ki še vedno ni v polnosti priznana.

Kratko pojasnilo o vsaki od njih nam lahko pomaga razumeti modernost papeža Benedikta XVI. in sposobnost vizije, ki jo je imel pri razlaganju potreb časov.

Za božič 2005 je objavil okrožnico Deus caritas est. Svet je bil osupel, da je neki papež primerjal in uskladil »agape« in »eros«, dve konstitutivni resničnosti človeške identitete. Pravi, da »Človek postane v resnici to, kar je, ko telo in duša živita v tesni edinosti. Izziv erosa je premagan tedaj, ko je to zedinjenje uspelo. Če hoče biti človek le duh in bi rad tako rekoč zavrgel telo kot zgolj živalsko dediščino, zgubita duh in telo svoje dostojanstvo. Če pa z druge strani zanika duha in tako smatra snov, telo kot edino stvarnost, spet zgubi svojo veličino […] Toda ne ljubi samo duša ali samo telo; človek, oseba, je tisti, ki ljubi kot enovito bitje, saj ga sestavljata duša in telo. Samo v resnični edinosti obeh postane človek popolnoma on sam. Samo tako more zoreti ljubezen – eros – v svoji resnični veličini« (št. 5). Papež Benedikt je poleg antropološke poglobitve seveda predstavil tudi praktične posledice uresničevanja kreposti ljubezni.

Druga okrožnica Spe salvi je iz novembra 2007. Še danes v vzdušju časa, ki ga živimo, v katerem se zdi, da se upanje spričo dogodkov izgublja, a zanj tako pogosto prosimo, je branje te okrožnice močan klic k resni samokritiki, ki je namenjen tudi kristjanom: »Spet smo se znašli pred vprašanjem: kaj lahko upamo? […] Samokritika moderne dobe se mora združiti tudi s samokritiko modernega krščanstva, ki se mora vedno znova učiti razumevati samo sebe izhajajoč iz lastnih korenin. Tukaj lahko poskusimo samo nekaj namigov. Najprej se moramo vprašati: kaj resnično pomeni »napredek«; kaj obljublja in česa ne obljublja? […] Brez dvoma ponuja nove možnosti za dobro, odpira pa tudi prepadne možnosti za zlo – možnosti, ki jih prej ni bilo. Vsi smo postali priče, kako lahko napredek v napačnih rokah postane in je dejansko postal strašen napredek v zlu. Če se s tehničnim napredkom ne ujema napredek v etičnem oblikovanju človeka, v rasti notranjega človeka, tedaj to ni napredek, ampak grožnja za človeka in svet« (št. 22).

Okrožnica pravi, da »je prvi bistveni kraj za učenje upanja molitev« (št. 32), pa tudi »vsako resno in pošteno človekovo delovanje je upanje v dejanju, […] ko z našim prizadevanjem, damo svoj prispevek, da bi svet postal nekoliko bolj svetal in človeški in da se tako odprejo tudi vrata v prihodnost« (št. 35).

Končno okrožnica Caritas in veritate iz junija 2009, ki kot dopolnitev ostalih družbenih okrožnic analizira uničujočo ekonomsko krizo, ki je prizadela ves planet s pokvarjenimi mehanizmi njegove navidezne blaginje, in pokazala, da je bil primež krize predvsem etične narave in da se je treba obrniti proti toku k novi paradigmi, ki upošteva nova ekonomska pravila. Od mene osebno je ta okrožnica zahtevala posebno prizadevanje za soočenje z izvedenci na sociološko-ekonomskem, finančnem in političnem področju, da bi postavili antropološke temelje papeževih razmišljanj.

Tistim, ki so izražali pomislek, če ne bi bilo potrebno razviti eno poglavje, ki bo močneje zasidrano v resnici vere in s tem dvigniti teološko raven okrožnice, je Benedikt XVI. odgovoril, da se družbeni nauk Cerkve nanaša na empirične resničnosti ekonomskega, družbenega in političnega reda in se na te resničnosti ne nanaša na deskriptiven, ampak na normativen način, da bi pokazal, kako je treba delovati na teh področjih, da bi ustvarili pravičnost, ki s svoje strani predpostavlja skladnost z resnico o človeku in o skupnem dobrem.

Moja redna srečanja kot Državnega tajnika s papežem so bila običajno tedenska (ob ponedeljkih). Preden sva se lotila vsebine po dnevnem redu, ki je bila navedena v dokumentih za avdienco, sva izmenjala bolj domače novice, pripoved o mojih potovanjih in včasih me je vprašal za rezultate nogometnih tekem, ker je poznal mojo športno strast. Ko pa sva prišla k natančnemu pregledu cerkvenih problemov po seznamu, ko so bili posebno težavni tudi zaradi prebujanja prikritega problema pedofilije med klerom, posebne prošnje škofov z različnih celin ter posledice globokih sprememb dobe, ki so se že kazale v njihovi zapletenosti, je bila moja pozornost popolna, da bi natančno dojel njegovo misel in njegove smernice, ki sem jih potem moral z absolutno zvestobo sporočiti tistim, ki so bili pristojni, in poskrbeti za izvedbo.

Samo enkrat sem z bolečino doživel nestrinjanje, ko mi je spomladi 2012 zaupal svojo odločitev, ki je dolgo zorela v molitvi, da se bo odpovedal papeževanju. Zaman sem ga skušal odvrniti in pojasniti tesnobo, ki bi jo doživela vsa cerkvena skupnost in ne samo ona. Čas, ki je sledil, je bil zame poln skrbi in stiske. Skušal sem ga pripraviti, da bi napoved odložil kolikor le mogoče, istočasno pa sta mi mir, s katerim je kot papež še naprej vodil Cerkev, in njegovo notranje prepričanje, da izpolnjuje Božjo voljo, omogočala, da sem se z zaupanjem posvečal nalogam, ki jih je bilo treba opraviti.

V tem dogodku se je papež bolj kot kdaj koli razodel kot Božji človek. Z evangeljsko doslednostjo je pred vsem svetom, ki je hotel izvedeti pravi pomen njegove odpovedi, takole pojasnil: »Gospod me kliče, naj se 'povzpnem na goro', da se bom še bolj posvetil molitvi in premišljevanju. Vendar to ne pomeni zapustiti Cerkve, nasprotno, če Bog od mene zahteva to, je to ravno zaradi tega, da bi ji lahko še naprej služil z isto predanostjo in z isto ljubeznijo, s kakršno sem to skušal delati doslej, vendar na način, ki bo bolj primeren mojim letom in mojim močem« (Angel Gospodov, 24. februar 2013).

Zaslužni papež je bil od tedaj tesno povezan s svojim naslednikom papežem Frančiškom po službeni in po molitveni vezi. Božji mož, ki je pritrdil sporočilu, ki ga je sam predlagal za post v tistem nepozabnem letu 2013, v katerem je trdil, da je »krščansko bivanje v nenehnem vzpenjanju na goro srečanja z Bogom, da bi se potem spustili in prinašali ljubezen in moč, ki iz njega izhajata.«

 Imel sem privilegij, da sem od blizu doživljal to njegovo razpoloženje duha med občasnimi obiski v njegovem bivališču v samostanu Mater Ecclesiae. To so bili vedno intenzivni trenutki, v katerih ni manjkalo, dokler je mogel, izmenjave informacij in razmišljanj, ki so nenehno razkrivala široko vizijo Cerkve, katere pot je ljubeče spremljal.

Torek, 3. januar 2023, 20:45