Skrivnosti Vatikanskih muzejev. Ključar, varuh zgodovine
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
2798 ključev
Njegovo delo se začne malo po 5. uri zjutraj, ko odpre vrata sobe, kjer je shranjenih 2798 ključev, ki odpirajo 11 oddelkov Vatikanskih muzejev. V prostoru so zagotovljeni pogoji, ki preprečujejo nastanek rje na ključih. Le-te vsak teden preizkusijo in preverijo delovanje ključavnic. Vsak ključ ima od ene do pet kopij.
Trije najpomembnejši ključi
»Obstajajo trije ključi, ki so pomembnejši od drugih: številka 1 odpira znamenita vrata ob izhodu iz Vatikanskih muzejev; najstarejši je ključ številka 401, ki tehta približno pol kilograma. Izdelan je bil leta 1700 in odpira vrata muzeja Pio-Clementino, ki je prvo jedro Vatikanskih muzejev; najdragocenejši je edini ključ, ki ni oštevilčen: skovan je bil leta 1870, odpira pa vhod v Sikstinsko kapelo, kjer od leta 1492 poteka konklave,« je razložil Gianni Crea, ki opravlja delo ključarja Vatikanskih muzejev od leta 1999.
Ključ brez številke
Ključ Sikstinske kapele je shranjen v sefu v zapečateni ovojnici, ki jo sopodpiše vodstvo Vatikanskih muzejev. Vsako jutro obred, s katerim ga vzamejo iz kuverte, prikliče v spomin čar preteklih stoletij in zgodovinsko povezavo med ključarji – danes to službo opravlja enajst oseb – in nekdanjim t.i. »maršalom konklava«, ki je bil imenovan tudi »varuh svete rimske Cerkve«: njemu je bila vse do leta 1966 zaupana naloga, da zapečati vse dostope do Sikstinske kapele, kadar so bili v njej zbrani kardinali, ki so volili novega papeža.
500 vrat in oken
Ključar se ob zori sam odpravi na pot, ki jo potem ponovi ob sončnem zahodu. Drug za drugim odpre petsto vrat in oken v muzejskih oddelkih, ki so na ogled obiskovalcem. Najprej odklene težka vrata muzeja Pio-Clementino.
Skriti seizmografi
Pot nadaljuje skozi najstarejši del vatikanske zbirke vse do knjižnice in Rafaelovih stanc. Ključar pozna vse skrivnosti Vatikanskih muzejev, kot so na primer preprosti seizmografi, skriti v stenah dvorane Brezmadežne, ki jo je v 19. stoletju poslikal Francesco Podesti: z njimi so nadzorovali stabilnost stavbe ob morebitnih potresnih sunkih.
Navdih za Michelangela
Snop svetlobe iz svetilke razkriva lepoto fresk in kipov ter podrobnosti, ki jih oko pri belem dnevu, ko je muzej poln ljudi, le stežka opazi: npr. upognjena roka v sklopu Laokoontove skupine, s katero se je leta 1506 začela papeška zbirka. Ob tem kipu se je navdihoval tudi Michelangelo, ko je v Sikstinski kapeli slikal podobo Kristusa Sodnika.
Leonardovo bivanje v Vatikanu
Pot se nadaljuje mimo Apoksiomenosa do sob, kjer je bival Leonardo da Vinci, po Bramantejevem stopnišču, ki je nesporna arhitekturna mojstrovina. Z vrha se razprostira pogled na Vatikan z vodnjakom v obliki galeje – njeni topi ne streljajo ognja, temveč vodo, ki je simbol miru. Ključar zatem pride v galerije svečnikov in tapiserij, kjer odpre okna, ki razkrivajo lepoto botanične umetnosti vatikanskih vrtov.
Pogled na Italijo iz Rima
Na starodavnem hodniku z zemljevidi se oko zaustavi ob nenavadni, na glavo obrnjeni upodobitvi Sicilije in Kalabrije. Razlog za takšen prikaz je v tem, da sta opazovani iz Rima na dveh izmed 40 velikanskih zemljevidov, ki se razprostirajo na 120 metrih največjega topografskega prikaza Italije, ki je bil kdaj koli narejen, od severa proti jugu, z izjemnimi podrobnostmi. Njegovo izdelavo je papež Gregor XIII. naročil najboljšim krajinarjem 16. stoletja.
Kamni z Lune
Ključar pot nadaljuje v prostor, ki ohranja spomin na »velik skok za človeštvo«. V spodnjih galerijah so namreč razstavljeni delci luninih kamnov z odprave Apollo 11, ki jih je predsednik ZDA Richard Nixon podaril papežu, skupaj z vatikansko zastavo, ki so jo astronavti 20. julija 1969 ponesli v vesolje.
Kleti in podstrešja
Ključar Vatikanskih muzejev mora vsak dan preveriti tudi prostore, ki so zaprti za javnost. Med njimi so podzemna skladišča, ki hranijo anonimne portrete iz rimske dobe, depoji in podstrešja, kjer so varuhi skozi stoletja na stenah z grafiti in napisi s svinčnikom pustili sledove svojega obiska.
Zadnja vrata: Sikstinska kapela
Okoli 7. ure zjutraj pridejo na vrsto najbolj pričakovana vrata: iz lesa, z medeninastim ročajem v obliki črke S. »S« kot »skrivnost«; Sikstinska kapela, kjer potekajo volitve Petrovega naslednika.
V pričakovanju belega dima
Ključar Gianni Crea ima za sabo dve izkušnji konklava in dobro se spominja, kako je v tistih dneh vsak večer čakal na bel dim na terasi Vatikanskih muzejev. Gre za eno najvišjih točk v Vatikanu, s katere je čudovit razgled na večno mesto in kjer ob praznikih gasilci izobesijo rumeno-belo zastavo, ki je sicer shranjena v posebni omarici.
Varuh zgodovine
Kot pravi Crea, ti da delo ključarja skoraj občutek, da si varuh zgodovine. Ko se začnejo volitve novega papeža, je on tisti, ki z 12 ključi zaklene celotno področje okoli Sikstinske kapele. Starodavni protokol narekuje, da takoj zatem skupaj z drugimi pristojnimi nadzira delo ključavničarja, ki namesti pečate, da bi vse, kar se zgodi v najbolj znani kapeli na svetu, ostalo tajno. Ključar nato položi ključe v kovinsko škatlo, ki jo hrani žandarmerija vse do izvolitve novega papeža.
Klavzura kardinalov volivcev
Do pontifikata Janeza Pavla II. so kardinali, ki so sodelovali na konklavu, območje okoli Sikstinske kapele lahko zapustili šele po izvolitvi novega papeža: nastanjeni so bili v sobah vatikanske stavbe, ki so bile za to priložnost urejene kot spalnice. »Maršal konklava« je moral poskrbeti, da so bila vsa vrata, okna in kukala na področju, kjer so se zadrževali kardinali, dobro zaprta. Ob koncu pregleda je ključe spravil v rdečo vrečko, kjer so ostali vse dokler se iz dimnika ni pokadil beli dim.
»Maršal konklava«
»Maršal konklava« je bil laik, pripadnik rimske aristokracije, in je imel v času izpraznitve apostolskega sedeža ključno vlogo. Sprva je ta naziv pripadal rimski rodbini Savelli, od leta 1712 do leta 1966, ko ga je papež Pavel VI. ukinil, pa rodbini Chigi.
Odpreti središče krščanstva
Sikstinska kapela je prostor, kjer se zjutraj in zvečer zaključi pot ključarja Vatikanskih muzejev. Kot je še povedal Gianni Crea, je težko opisati občutek, ki navda človeka, ko vstopi v temen prostor in je ob tem, ko prižge luči, obdan s tolikšno lepoto. Pri tem doda, da so bili leta 1999, ko je začel s tem delom, ključarji trije. Vendar pa je moral čakati tri leta, da je lahko odprl Sikstinsko kapelo. Kot pravi sam, si je dolgo »predstavljal ta trenutek in občutki so še vedno nepopisni: vsak dan težko verjamem, da imam čast odpreti središče krščanstva obiskovalcem, ki prihajajo z vseh koncev sveta«.
Zlat in srebrn ključ
Na severni steni Sikstinske kapele, ki so jo poslikali slikarji iz 15. stoletja, je posebej pomenljiva ena izmed fresk Pietra Perugina, Rafaelovega učitelja. Prikazuje Jezusovo predajo ključev svetemu Petru in ima veliko pomensko ter simbolno vrednost. En ključ je zlat in obrnjen proti Kristusu, drugi pa srebrn: spominjata na oblast nad nebeškim kraljestvom ter duhovno oblast papeštva na zemlji.
Nebeški ključar
»Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: kar koli boš zavezal na zemlji, bo zvezano v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« To je Jezusovo naročilo apostolu Petru, »nebeškemu ključarju«.
