Prva adventna pridiga kardinala Cantalamesse z naslovom Vrata vere

Kardinal Raniero Cantalamessa

VRATA VERE
Prva adventna pridiga 2022

Sveti oče, spoštovani očetje, bratje in sestre Kurije. Večkrat sem se vprašal, kakšen smisel in koristnost imajo te pridige v adventu in postu, če prekinjajo ali upočasnijo obveznosti druge vrste in pomembnosti. Opogumlja in me osvobaja pomislekov, da vam kradem čas, prepričanje, da ne prihajate na te pridige, da bi slišali mnenja ali rešitve za probleme Cerkve v tem trenutku, ampak da bi črpali moč iz resnic vere in se tako v pravem duhu spoprijeli z vsemi problemi. Skratka, da bi okopali ali vsaj osvežili vero, upanje in ljubezen.

Zato sem se odločil, da za temo teh treh adventnih pridig izberem ravno tri teologalne kreposti. Vera, upanje in ljubezen so zlato, kadilo in mira, ki ga mi, današnji modri, prinašamo v dar Bogu, »ki nas obiskuje z višave«. Zelo cenim starodavno izročilo – patristično in srednjeveško – in bom skušal k tem teološkim krepostim – kolikor je to mogoče v treh kratkih premišljevanjih – pristopiti moderno in bivanjsko, kar odgovarja tudi na izzive, na obogatitve in včasih na nadomestila, ki jih današnji človek predlaga teološkim krepostim krščanstva.

*  *  *
V krščanskem bogoslužju je vedno močno odmeval psalm, ki pravi:
Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se,
starodavne duri, da vstopi kralj slave.
Kdo je to, kralj slave?
Gospod, silen junak,
Gospod, junak v boju. (Ps 24, 7-8).

V duhovni razlagi očetov in bogoslužja, so vrata, o katerih je govora v psalmu, vrata človeškega srca: »Blagor tistemu, na čigar vrata trka Kristus,« je razlagal sv. Ambrož. »Naša vrata je vera … Če hočeš dvigniti vrata svoje vere, bo vstopil k tebi Kralj slave.«[1] Sv. Janez Pavel II. je besede psalma naredil za manifest svojega pontifikata. »Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« je zaklical svetu na dan nastopa svoje službe.

Velika vrata, ki jih človek lahko odpre ali zapre Kristusu, so samo ena in se imenujejo svoboda. Odpirajo pa se na tri različne načine ali v skladu s tremi različnimi tipi odločitve, ki jih lahko smatramo za prav toliko vrat: vera, upanje in ljubezen. Vse to so čisto posebna vrata: odpirajo se od znotraj in od zunaj obenem: z dvema ključema, od katerih je eden v rokah človeka in drugi Boga. Človek jih ne more odpreti brez sodelovanja Boga in Bog jih noče odpreti brez sodelovanja človeka.

Kristus, začetnik in dopolnitelj vere
Začnimo torej svoje premišljevanje s prvimi od treh vrat: z vero. Bog – beremo v Apostolskih delih – »je poganom odprl vrata vere« (Apd 14,27). Bog odpre vrata vere, ker daje možnost verovanja s pošiljanjem tistih, ki oznanjajo veselo oznanilo. Človek odpre vrata vere s sprejetjem te možnosti.

S Kristusovim prihodom je v zvezi z vero prišlo do kakovostnega preskoka. Ne v njeni naravi, ampak v njeni vsebini. Ne gre več za neko splošno vero v Boga, ampak za vero v za nas rojenega, umrlega in vstalega Kristusa. Pismo Hebrejcem navaja dolg seznam vernikov: »Po veri je Abel … Po veri je Abraham … Po veri je Izak … Po veri je Jakob … Po veri je Mojzes …« Vendar zaključi z besedami: »Zaradi vere je bilo za vse te pričano, vendar niso dosegli izpolnitve obljube« (Heb 11,39). Kaj je manjkalo? Manjkal je Jezus, to je tisti, pravi isto pismo, ki »je začetnik in dopolnitelj vere« (Heb 12, 2).

Krščanska vera torej ne temelji samo na veri v Boga; temelji tudi na veri v njega, ki ga je Bog poslal. Ko je Jezus pred čudežem vprašal: »Veruješ?« in potem, ko je storil čudež, zagotovi: »Tvoja vera te je rešila,« ne misli na splošno vero (ki je bila samoumevna pri vsakem Izraelcu); sklicuje se na vero vanj, v Božjo moč, ki mu je bila podeljena.

To je sedaj vera, ki opravičuje brezbožneža, vera, ki ponovno rodi za večno življenje. Postavljena je na konec procesa, za katerega sv. Pavel v 10. poglavju Pisma Rimljanom skoraj vidno začrta različne stopnje in jih vriše v zemljevid človeškega telesa. Vse se začne, pravi, pri ušesih, iz poslušanja evangeljskega oznanila: »Vera je iz poslušanja«, fides ex auditu. Iz ušes gre gibanje v srce, kjer pride do temeljne odločitve: corde creditur, »s srcem se veruje«. Iz srca se gibanje ponovno dvigne k ustom: »z usti se izpoveduje vero«: ore fit confessio.

Proces se ne zaključi tukaj, ampak iz ušes, srca in ust preide k rokam. Da, kajti »vera deluje po ljubezni«, pravi apostol (Gal 5,6). Sv. Jakob je lahko miren. Tudi za »dela« je prostor: ne pred, ampak po veri (logično, če ne kronološko). »Do vere ne pridemo iz kreposti – pravi sv. Gregor Veliki, ampak do kreposti iz vere.«[2]

Na tem mestu se pojavlja nadvse aktualno vprašanje. Če je vera v Kristusa tista, ki rešuje, kaj naj mislimo o vseh tistih, ki nimajo nobene možnosti, da bi verovali vanj? Živimo v družbi, ki je tudi versko pluralistična. Naše teologije – tako vzhodne kot zahodne, katoliške in protestantske enako, so se razvile v svetu, v katerem je praktično obstajalo samo krščanstvo. Seveda so se zavedali obstoja drugih verstev, vendar so jih imeli že v izhodišču za napačne, ali pa jih sploh niso upoštevali. Ne glede na različne načine razumevanja Cerkve, so bili vsi kristjani istega mnenje glede tradicionalnega aksioma: »Zunaj Cerkve ni zveličanja«: Extra Ecclesiam nulla salus.

 Danes ni več tako. Med verstvi že nekaj časa poteka dialog, ki temelji na vzajemnem spoštovanju in na priznanju vrednot, ki so navzoče v vsakem od njih. V katoliški Cerkvi je bila izhodišče izjava »Nostra aetate« 2. vatikanskega koncila, podobno usmeritev pa delijo vse zgodovinske krščanske Cerkve. S tem priznanjem je bilo potrjeno prepričanje, da se lahko zveličajo tudi ljudje, ki so zunaj Cerkve.

Ali je v tej novi perspektivi še mogoče ohraniti vlogo, ki je bila doslej pripisana »izrecni« veri v Kristusa? Ali je starodavni aksiom: »zunaj Cerkve ni zveličanja« na koncu preživel v tem primeru v aksiomu: »zunaj vere ni zveličanja«? V nekaterih krščanskih okoljih je slednji dejansko prevladujoč nauk in motivira misijonarko prizadevanje. Na ta način pa je zveličanje že od začetka omejeno na skromno manjšino ljudi.

Ne le, da to ne more pustiti mirnih nas, ampak škoduje predvsem Kristusu, saj mu odvzame velik del človeštva. Ni mogoče verovati, da je Jezus Bog in potem omejiti njegovo dejansko pomembnost samo na njeno ozko območje. Jezus je »odrešenik sveta« (Jn 4,42); Oče je poslal Sina, da »bi svet po njem odrešil« (Jn 3,17); svet, ne nekaj ljudi na svetu!

Skušajmo najti odgovor v Svetem pismu. To trdi, da je tisti, ki ni spoznal Kristusa, ampak je ravnal po svoji vesti (Rim 2,14-15) in dela dobro bližnjemu (Mt 25,3ss.), Bogu všeč.  V Apostolskih delih iz Petrovih ust slišimo tole izjavo: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna« (Apd 10,34-35).

Tudi pripadniki drugih verstev na splošno verjamejo, da »Bog biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). S tem uresničujejo torej tisto, kar Sveto pismo pojmuje kot temeljno in skupno dejstvo vsake vere. Seveda na poseben način to velja za brate Jude, ki verujejo v istega Boga Abrahama, Izaka in Jakoba, v katerega verujemo kristjani.

Glavni razlog za naš optimizem pa ne temelji na dobrem, ki so ga sposobni narediti pripadniki drugih verstev, ampak na temelju »mnogotere Božje milosti« (1 Pt 4,10). Včasih čutim potrebo, da darujem mašno daritev v imenu vseh, ki so odrešeni po Kristusovih zaslugah, pa tega ne vedo in se mu ne morejo zahvaliti. K temu nas spodbuja tudi bogoslužje. V četrti evharistični molitvi, v molitvi za papeža, škofa in za vernike je dodana tudi molitev za »vse ljudi, ki te iskreno iščejo.«

Bog ima veliko več načinov za zveličanje, kot pa si jih lahko zamislimo. Vzpostavil je »kanale« svoje milosti, vendar ni vezan nanje. Eno teh »izrednih« sredstev odrešenja je trpljenje. Potem ko ga je Kristus sprejel nase in ga odrešil, je tudi trpljenje na svoj način vesoljni zakrament odrešenja. Tisti, ki se je spustil v vode Jordana in jih posvetil za vsak krst, se je spustil tudi v vode preganjanja in smrti, ter iz njih naredil močno orodje odrešenja. Skrivnostno, vsako trpljenje – ne le trpljenje kristjanov – na neki način dopolnjuje to, »kar primanjkuje Kristusovemu trpljenju« (Kol 1,29). Cerkev obhaja praznik Nedolžnih otrok, čeprav tudi oni niso vedeli, da bodo trpeli za Kristusa«

Mi verujemo, da se vsi, ki so odrešeni, zveličajo po Kristusovem zasluženju: »V nikomur drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12). Vendar pa je nekaj potrjevanje univerzalne nujnosti Kristusa za odrešenje, nekaj drugega pa potrjevanje univerzalne nujnosti vere v Kristusa za odrešenje.

Ali je torej odveč nadaljevati z oznanjevanjem evangelija vsaki ustvarjenini? Daleč od tega. Spremeniti se mora razlog, ne pa dejstvo. Še naprej moramo oznanjati Kristusa; vendar ne toliko iz negativnega razloga – ker bo sicer svet obsojen – kot iz pozitivnega razloga: zaradi neskončnega daru, ki ga Jezus predstavlja za vsakega človeka. Medverski dialog ne nasprotuje evangelizaciji, ampak določa njen slog. Takšen dialog – je zapisal sv. Janez Pavel II. v Odrešenikovem poslanstvu – »je del evangelizacijskega poslanstva Cerkve.«

Kristusovo naročilo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15) in »Naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19) ohranja svojo trajno veljavnost, vendar ga moramo razumeti v njegovem zgodovinskem kontekstu. To so besede, ki se nanašajo na trenutek, ko so bile zapisane, ko je bil »ves svet« in »vsi narodi« način, s katerim so povedali, da Jezusovo sporočilo ni namenjeno samo Izraelu, ampak tudi vsemu preostalemu svetu. Vedno so veljavne za vse, za tiste pa, ki že pripadajo neki veri, se zahteva spoštovanje, potrpežljivost in ljubezen. To je razumel in udejanjil Frančišek Asiški. Predvideval je dva načina poti k »Saracenom in drugim nevernikom«. V Nepotrjenem Vodilu piše: »Bratje, ki bodo šli, lahko med neverniki duhovno bivajo na dva načina. Prvi način je ta, da ne povzročajo prepirov in prerekanj; podvržejo naj se namreč zaradi Boga vsaki človeški ustanovi in priznajo, da so kristjani. Drugi način pa je ta: ko bodo videli, da je Gospodu všeč, naj oznanjajo Božjo besedo, da bi začeli verovati v vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha, Stvarnika vesolja, Sina, Odrešenika in Zveličarja.«[3]

Izziv znanosti
S to odprtostjo srca se sedaj obrnimo k naši krščanski veri. Veliki izziv, s katerim se mora soočati v našem času, ne prihaja toliko od filozofije, kot v preteklosti, ampak od znanosti. Izpred nekaj mesecev je ta senzacionalna novica. Teleskop, ki je bil v vesolje izstreljen 25. decembra 2021 in pozicioniran milijon in pol kilometrov od zemlje, je 12. julija tega leta poslal še neobjavljene posnetke vesolja, ki so navdušili znanstveni svet.

»Novi teleskop – beremo v novicah – je odprl novo okno v vesolje, ki nas lahko katapultira nazaj v času, vse do kmalu po začetnem velikem poku sveta. To je najbolj podroben pogled na začetno vesolje, kar smo jih kadarkoli pridobili. Predstavlja prvi vzorec nove in revolucionarne astronomije, ki nam bo razkrila vesolje, kakršnega nismo še nikdar videli.«

Bili bi nespametni in nehvaležni, če ne bi sodelovali pri tem upravičenem ponosu človeštva zaradi tega kot zaradi vsakega drugega znanstvenega odkritja. Če se vera poleg poslušanja rojeva, kot je bilo rečeno, iz začudenja, ta znanstvena odkritja ne bi smela zmanjšati možnosti za verovanje, ampak jo povečati. Če bi živel danes, bi psalmist še z večjim navdušenjem zapel: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok« (Ps 19,2), in Frančišek Asiški: »Hvaljen bodi, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi.«

Bog nam je hotel dati otipljivo znamenje svoje neskončne veličine z neizmernostjo vesolja in znamenje svoje »nedoumljivosti« z najmanjšim delcem snovi, ki kljub temu, da ga nekoč dosežemo – zagotavlja fizika – ohranja svojo »nedoločenost«. Vesolje se ni ustvarilo samo. Odloča kvaliteta bivanja, ne kvantiteta: in kvaliteta stvarstva je, da je … ustvarjeno! Milijarde galaksij, oddaljene milijarde in milijarde svetlobnih let, ne spremenijo te kvaliteta.

S temi razmišljanji o veri in znanosti ne prepričujemo nevernih znanstvenikov (nikogar izmed njih ni tukaj, da bi poslušal ali ne bo prebral teh besed), ampak da bi potrdili v veri nas, vernike, da se ne bi pustili motiti hrupu nasprotnih glasov. Gre za isti razlog, zaradi katerega sv. Luka pravi »odličnemu Teofilu«, da je napisal svoj evangelij: »Da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen« (Lk 1,4).

Spričo brezmejnih razsežnosti vesolja, ki se razprostirajo pred našimi očmi, največje dejanje vere za nas, kristjane, ni verjeti, da je vse to ustvaril Bog, ampak verovati, da »je bilo vse ustvarjeno po njem in zanj« (Kol 1,16), »da brez njega ni nastalo nič, kar je nastalo« (Jn 1,3). Kristjan ima o Bogu veliko bolj prepričljiv dokaz od tistega, na katerega sklepa iz vesolja: osebo in življenje Jezusa Kristusa.

Verniki niso noji. Ne tiščimo glave v pesek, da ne bi videli. Z vsakim človekom delimo vznemirjenost pred tolikimi skrivnostmi in protislovji vesolja: od naravne evolucije, zgodovine, Svetega pisma samega … Vendar smo sposobni preseči vznemirjenost z gotovostjo, ki je močnejša od vseh negotovosti: verodostojnost Kristusove osebe, njegovega življenja in njegove besede. Polne in vesele gotovosti nimamo prej, ampak potem ko smo verovali. V nasprotnem primeru bi vera izgubila svojo vrednost in zasluge.

Pravični živi iz vere
Vera je edino merilo, ki nam omogoča  pravi odnos ne samo do znanosti, ampak tudi do zgodovine. Ko sv. Pavel govori o  veri, ki opravičuje, navaja sloviti Habakukov izrek: »Pravični pa bo v svoji veri živel« (Hab 2,4). Kaj hoče Bog povedati s to preroško besedo, glede na to, da jo izreka Bog sam?

Sporočilo se začne s prerokovo žalostinko zaradi poraza pravičnosti in ker se zdi, da Bog iz nebes ravnodušno opazuje nasilje in zatiranje. Bog odgovarja, da bo vsega tega konec, ker bo kmalu prišel nov bič – Kaldejci – ki bo pometel z vsem in z vsemi. Prerok se tej rešitvi upira. Je to Božji odgovor? Zatiranje, ki zamenja drugo zatiranje?

Vendar je Bog ravno tukaj čakal na preroka. Glej, podlegel bo tisti, ki nima pravega duha, pravični pa bo v svoji veri živel (Hab 2,2-4). Od preroka se zahteva skok vere. Bog ne razreši uganke zgodovine, ampak zahteva, da ne glede na vse zaupamo vanj in v njegovo pravičnost. Rešitev ni v prenehanju preizkušenj, ampak v povečanju vere.

Zgodovina je nenehen boj med dobrim in zlim, med brezbožniki, ki slavijo zmago, in pravičnimi, ki trpijo. Trdne zmage dobrega nad zlom ne najdemo v sami zgodovini, ampak onkraj nje. Pustimo za seboj vse oblike milenarizma. Vendarle je Bog tako suveren in ima pod nadzorom dogodke, da poskrbi, da celo razburjanje brezbožnih služi njegovim skrivnostnim načrtom. Res je: Bog s krivimi črtami piše naravnost! Razmere lahko uidejo iz rok ljudem, ne pa Bogu.

Habakukovo sporočilo je izredno aktualno. Človeštvo je v zadnjih letih preteklega stoletja doživelo osvoboditev izpod zatiralske moči komunističnih totalitarnih sistemov. Vendar nismo imeli časa, da bi se oddahnili, ker so se v svetu pojavile druge krivice in nasilja. Bili so takšni, ki so ob koncu »hladne vojne« naivno verjeli, da bo zmaga demokracije dokončno sklenila krog velikih pretresov, in da bo zgodovina nadaljevala svoj tek brez večjih pretresov. Pravzaprav nič več »zgodovine«. Takšno tezo so zelo hitro neusmiljeno zanikali dogodki kot je pojav drugih diktatur in izbruh drugih vojn, začenši z »zalivsko«, pa do letošnje nesrečne vojne v Ukrajini.

V tem položaju se tudi v nas poraja prerokovo žalostno vprašanje: »Gospod, doklej? Ti, ki imaš tako čiste oči, da ne moreš videti zla! Zakaj vendar toliko nasilja, toliko človeških teles, ki so zaradi lakote postala okostnjaki, toliko krutosti v svetu, ne da bi ti posegel?« Božji odgovor je še vedno isti: pesimizmu podležejo in pohujšujejo se tisti, čigar srce ni zakoreninjeno v Boga, medtem ko bo pravični živel iz vere, odgovor bo našel v svoji veri. Razumel bo, kaj je hotel povedati Jezus, ko je pred Pilatom dejal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36).

Vendar si to dobro vtisnimo v glavo in na to spomnimo svet, ko bo potrebno: Bog je pravičen in svet. Ne bo dovolil, da bi zlo imelo zadnjo besedo in da bi se hudodelci poceni izmazali. Ob koncu zgodovine bo sodba, »odprla se bo popisana knjiga, v kateri je zajeto vse in na temelju katere bo svet sojen«: Liber scriptus proferetur – in quo totum continetur – unde mundus judicetur.” [4]

Prva sodba – nepopolna a pred očmi vseh, vernih in nevernih – se dogaja že sedaj, v zgodovini. Dobrotnikov človeštva, ki so delali za napredek svoje države in za mir na svetu, se iz roda v rod  spominjajo s častjo in blagoslovom; ime tiranov in hudodelcev skozi stoletja spremljata prezir in graja. Jezus je za vedno zamenjal vloge. »Zmagovalec, ker je žrtev«: tako Avguštin opredeljuje Kristusa: Victor quia victima. V luči večnosti – pogosto pa tudi zgodovine – resnični zmagovalci niso rablji, ampak njihove žrtve.

Kar lahko stori Cerkev, da ne bi bila pasivna priča poteka zgodovine, je, da se postavi proti zatiranju in objestnosti, da se vedno, »v času in zunaj časa«, postavi na stran ubogih, slabotnih, žrtev, tistih, ki nosijo največje breme vsake nesreče in vsake vojne.

Lahko tudi odstrani enega od dejavnikov, ki so vedno netili spore in to je rivalstvo med verstvi, zloglasne »verske vojne«. Iz razumevanja in lojalnega sodelovanja med velikimi verstvi lahko pride moralna spodbuda, ki bo vtisnila zgodovini tisti nov potek, ki jo zaman pričakujemo od političnih oblasti. V tem smislu moramo gledati na koristnost pobud, kot jih je začel Janez Pavel II. in jih je danes pospešil papež Frančišek, za konstruktiven dialog med verstvi.

Orožje Cerkve je vera. Tako kot Habakukov pravični tudi Cerkev »živi iz svoje vere.« Rim je že pred časom nehal biti caput mundi, ostati pa mora caput fidei, prestolnica vere. Ne samo pravovernosti vere, ampak tudi intenzivnosti in radikalnosti vere. Verniki pri nekem duhovniku ali župniku takoj zaznajo, če »to veruje«, če veruje v to, kar pravi in v to, kar obhaja. Danes se veliko uporablja brezžični prenos (WiFi pravijo v angleščini). Tudi vera se rajši prenaša tako: brez žic, brez velikih besed in utemeljevanja, pač pa po toku milosti, ki se vzpostavi med dvema duhovoma.

Največje dejanje vere, ki ga lahko stori Cerkev – potem ko je molila in storila vse, kar je mogoče, da bi se izognila konfliktom ali jih končala – je da se prepusti Bogu z dejanjem popolnega zaupanja in vedre izročitve, ko ponavlja za apostolom: »Vem, komu sem veroval!«: Scio cui credidi (2 Tim 1,12). Bog se nikoli ne umakne, da bi pustil, da bi tisti, ki se mu vrže v naročje, padel v prazno.

Kristusu, ki prihaja, torej pojdimo na proti z dejanjem vere, ki je tudi Božja obljuba in zato prerokba: »Svet je v Božjih rokah in ko bo človek ob zlorabi svoje svobode dosegel dno, bo posredoval, da ga bo rešil.« Da, posredoval bo, da ga bo rešil! Zaradi tega je namreč pred dva tisoč dvaindvajsetimi leti prišel na svet.

[1]  Ambrož, Commento al Salmo 118, XII, 14.
[2] Gregor Veliki, Omelie su Ezechiele, II, 7 (PL 76, 1018).
[3] Nepotrjeno Vodilo, pogl. XVI (Fonti Francescane, 43).
[4] Slednica Dies irae.