Kardinal Parolin: Duha Helsinkov oživimo na nov in sedanjim razmeram primeren način
Kardinal Pietro Parolin
Govor kardinala Pietra Parolina
EVROPA IN VOJNA
OD DUHA HELSINKOV DO OBETOV MIRU
Italijansko veleposlaništvo pri Svetem sedežu, 13. decembra 2022
Gospod veleposlanik, dragi prijatelji.
Vse prisrčno pozdravljam in se zahvaljujem za to pobudo Italijanskega veleposlaništva pri Svetem sedežu v sodelovanju z vatikanskimi mediji in revijo Limes.
Med molitvijo Angel Gospodov 2. oktobra letos je sveti oče Frančišek izjavi: »Po sedmih mesecih sovražnosti je treba uporabiti vsa diplomatska sredstva, tudi tista, ki do sedaj morda niso bila uporabljena, da bi končali to grozno tragedijo. Vojna je sama v sebi napaka in grozota!«
Od takrat sta pretekla več kot dva meseca in zdaj, v devetem mescu smo še vedno priče »napakam« in »grozotam« vojne v Ukrajini, ki se je začela z agresijo, ki jo je zagrešila vojska Ruske federacije.
Spričo podob, ki nam jih ponujajo vsak dan od 24. februarja letos, obstaja nevarnost navajenosti. Na koncu skoraj nismo več pozorni na vesti o dežju uničujočih izstrelkov – inteligentno orožje ne obstaja – o številnih mrtvih civilistih, o otrocih, ki so ostali pod ruševinami, o pobitih vojakih, o razseljenih ljudeh, o državi, ki je hudo prizadeta z napol porušenimi mesti in brez električne energije, o opustošenem okolju. Papeževe solze med molitvijo ob vznožju Brezmadežne na Španskem trgu 8. decembra letos so močan protistrup proti nevarnosti navajenosti in s tem brezbrižnosti. Tukaj želim ponoviti njegov poziv k uporabi vseh diplomatskih sredstev, tudi do sedaj neuporabljenih, da bi dosegli premirje in pravičen mir.
V zadnjih tednih smo zaznali nekaj žarkov upanja za morebiten ponoven začetek pogajanj, pa tudi zapiranja in zaostritev bombardiranj. Strah zbuja dejstvo, da smo se vrnili k govorjenju o uporabi jedrskih naprav in atomski vojni kot o morebitnih možnostih. Zaskrbljujoče je, da se je v različnih državah sveta pospešila oboroževalna tekma z velikanskimi vložki denarja, ki bi ga lahko uporabili za premagovanje lakote, ustvarjanje delovnih mest, zagotavljanje primerne zdravstvene oskrbe za milijone ljudi, ki je niso nikoli imeli.
Dragi prijatelji, ne moremo, da se ne bi vprašali, če v resnici delamo vse, vse, kar je mogoče, da bi končali to tragedijo!
Med opoldanskim nagovorom Angel Gospodov 2. oktobra 2022 je papež Frančišek neposredno nagovoril predsednika Ruske federacije in predsednika Ukrajine. Prvega je rotil, naj ustavi to spiralo nasilja in smrti, slednjega pa pozval, naj bo odprt na resne mirovne predloge. V Frančiškovih besedah pa je bilo še drugo natančno povabilo, za katerega se mi zdi, da ni bilo sprejeto z ustrezno pozornostjo. Gre za povabilo vsem protagonistom mednarodnega življenja in odgovornim politikom držav, naj storijo vse, kar je mogoče, da bodo končali vojno, ki poteka, ne da bi se pustili vplesti v nevarna zaostrovanja ter da bi pospeševali in podpirali pobude za dialog.
Pobudo za današnje srečanje nam dajejo tudi besede, ki sta jih v teh mesecih tako predsednik Italijanske republike kot sveti oče namenila Helsinški konferenci, posebno pomembnemu dogodku za svetovno zgodovino, za Evropo in tudi za Sveti sedež, ki se je prvič po Dunajskem kongresu udeležil mednarodne konference in prispeval k dialogu, medsebojnemu razumevanju, miru in mednarodni pravičnosti.
Kot smo slišali pred kratkim, danes ni pogojev, da bi se ponovilo, kar se je zgodilo v Helsinkih. So pa pogoji – in če jih ni, moramo delati, da se bodo uresničili – da z ustvarjalnostjo oživimo duha Helsinkov. S to krizo, s to vojno in s tolikimi pozabljenimi vojnami se moramo soočiti z novimi orodji. Ne moremo brati sedanjosti in si prizadevati prihodnosti zgolj na osnovi starih shem, starih vojaških zavezništev ali ideoloških in ekonomskih kolonizacij.
Moramo si zamisliti in zgraditi nov koncept miru in mednarodne solidarnosti, ter se spomniti, da mnoge države in mnogi narodi zahtevajo, da so slišani in zastopani. Uresničiti moramo nova pravila za mednarodne odnose, ki se nam danes zdijo – oprostite izrazu – veliko bolj »tekoči« in zato netrdni kot v preteklosti. Potrebujemo pogum, da bomo stavili na mir in ne na neizogibnost vojne; na dialog in na sodelovanje in ne na grožnje in delitve. Potrebujemo vojaško in besedno popuščanje, da bomo ponovno odkrili obraz drugega, kajti vsaka vojna – tako je govoril msgr. Tonino Bello – ima svoje »korenine v zatemnitvi obrazov.«
Zakaj torej ne bi ponovno prebrali, kar izvira iz Helsinške konference, da bi vzeli nekaj njenih sadov in jih na to temo predstavili novi obliki? Zakaj ne bi skupaj delali za oblikovanje nove velike Evropske konference, ki bi bila posvečena miru? Lahko se vprašamo: Ali Evropa še verjame v pravila, ki si jih je postavila po drugi svetovni vojni po zaslugi daljnovidnosti svojih ustanovnih očetov?
Helsinška konferenca je s svojimi pomembnimi pridobitvami doživela predloge številnih idej, ki so izhajale iz mirovniških gibanj. Seveda mi ni neznano ideološko tveganje, ki je bilo tedaj in je danes prisotno v nekaterih stališčih, pa tudi da je v sedemdesetih letih takšno vpletanje včasih potekalo na kaotičen in neorganiziran način. Ravno zaradi tega si dovoljujem predlagati potrebo po večji vključenosti, organizirani in vnaprej pripravljeni, Evropske civilne družbe, mirovnih gibanj, think-tankov in organizacij, ki na vseh ravneh delajo na izobraževanju za mir in dialog.
Ne odvračajmo želje po miru, ki živi v srcih naših ljudstev, na podstrešje neuresničljivih sanj! Dolžni smo jo vzeti resno in poiskati izvedljive načine za njeno uresničenje, ne da bi se zatekali v opravičevanje neizogibnosti vojne. Ne odrivajmo sanj tolikih mladih v kraljestvo utopije. Želje po prizadevanju za mir in pripravljenosti, da ga gradimo, ki živi v mnogih naših mladih, ne skrčimo na ideološki ali strankarski spopad.
Ta vpletenost, se pravi vključenost mirovnih gibanj v delo pri pripravi formul, ki naj bi jih predlagali državam za nove Helsinke, bi lahko prispevala k osvežitvi in pomladitvi tistih mirovnih in solidarnostnih konceptov, ki jih včasih zahtevajo »na žeton« in glede na koristnost, danes pa se zdi, da le redki dejansko poskrbijo zanje. Ozrimo se torej v zgodovino, da se bomo učili iz njenih lekcij, istočasno pa skušajmo, da današnje resničnosti ne bomo brali s vzorci preteklosti. Potrebujemo nova prizadevanja in nova orodja, potrebujemo več drznosti in več zavzetosti.
Leta 1963 je sv. Janez XXIII v okrožnici Mir na zemlji zapisal: »Pravičnost, modrost in človečnost zahtevajo, da se ustavi oboroževalna tekma, da se istočasno in obojestransko zmanjša že obstoječa oborožitev; da se prepove jedrsko orožje; in da končno pridemo do razorožitve, dopolnjene z učinkovitimi nadzori.« Žal smo v preteklih tednih videli, kako konkretna je možnost, da zdrsnemo v brezno jedrskega spopada, tudi zaradi človeške napake. Razorožitev je edini primeren in odločen odgovor, če hočemo graditi mirno prihodnost.
Skušajmo skupaj narediti nekaj konkretnih korakov v tej smeri. Ne ostajajmo gluhi za krike narodov, ki prosijo za mir, ne za vojno; za kruh, ne za orožje; za skrb, ne za agresijo; za pravičnost, ne za gospodarsko izkoriščanje; za čiste in obnovljive energije za razvoj, ne za jedrsko energijo za uničujoča orodja, ki zanikajo možnost prihodnosti za naš skupni dom.
Potrebujemo prispevek vseh, zlasti prispevek mladih, da se ne bi zaprli sami vase, da ne bi oglušeli za krik po miru, ki se dviga s tolikih strani.
Dovolite mi, da sedaj navedem dolg citat iz Okrožnice papeža Frančiška Vsi smo bratje: »Zagotoviti je treba nesporno prvenstvo prava in neutrudna pogajanja, mediacijo in arbitražo, kakor to predlaga Ustanovna listina Združenih narodov, ki je temeljna pravna norma … Obvezna, pregledna in iskrena uporaba Listine Združenih narodov je obvezno referenčno izhodišče za pravosodje in sredstvo miru. Toda to terja, da ne prikrivamo nezakonitih namenov in da posebnih interesov države ali skupine ne postavljamo nad skupno svetovno dobro. Če se pravilo šteje za orodje, ki ga je treba uporabiti, ko nam ugaja, ali ga izigravati, ko nam ne, spuščamo z verige sile, ki jih ni mogoče nadzorovati. Resno namreč škodijo družbi, najšibkejšim, bratstvu, okolju in kulturnim dobrinam, saj pomenijo nepopravljivo nevarnost za globalno skupnost.”
Vse vojne v zadnjih desetletjih so zatrjevale, da imajo opravičilo, je še zapisal sveti oče v tej okrožnici. Nihče ne zanika pravice do obrambe, če je nekdo napaden, kakor to uzakonja tudi Katekizem katoliške Cerkve z vzpostavljanjem nekaterih strogih pogojev za moralno upravičenost obrambne vojne. Ne moremo pa se skrivati pred dejstvom, da je razvoj jedrskega, kemičnega in biološkega orožja, skupaj z možnostmi, ki jih dajejo nove tehnologije, ki so bile še pred nekaj desetletji nepredstavljive, vojni dal neobvladljivo uničujočo moč, ki žal prizadene številne nedolžne civiliste.
Čeprav se Helsinška izkušnja danes zdi neponovljiva v svojih značilnostih in posebnostih, skušajmo ponovno pridobiti »duha Helsinkov«. Ponovno preberimo Izjavo o načelih, ki vodijo odnose med sodelujočimi državami, ki je bila vključena v sklepni dokument, dekalog, ki je predvideval: suvereno enakost, spoštovanje pravic, ki so neločljivo združene s suverenostjo; neuporaba grožnje ali sile; nedotakljivost meja; ozemeljska celovitost držav; mirno reševanje sporov; nevmešavanje v notranje zadeve; spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno z svobodo misli, vesti, vere ali prepričanja; enake pravice in samoodločba narodov; sodelovanje med državami; izpolnjevanje obveznosti mednarodnega prava v dobri veri.
Vsakdo med vami je ob poslušanju ponovnega branja tega »dekaloga« že izračunal, kolikokrat so bila ta načela kršena. Vendar imamo še čas! Skušajmo torej hoditi po novih poteh miru, začenši z Evropo, ne da bi kogarkoli izključevali. Moči in vire uporabljajmo za spodbujanje dialoga in pogajanj. Več vlagajmo v mir na vseh ravneh, začenši z vzgojo v šoli. Sodelujmo in podpirajmo tiste voditelje, ki še naprej verjamejo v mir tudi takrat, ko se zdi, da se je vse stemnilo in da je vse požrl satanski demon vojne. Evropa naj spet postane svetilnik civilizacije, ki temelji na miru, pravu in mednarodni pravičnosti.
Italija ima lahko zaradi svoje zgodovine in človeških virov pomembno vlogo na tej novi poti dialoga in sodelovanja. Sveti sedež je pripravljen storiti vse, kar je mogoče, da bi spodbudil ta proces. Želimo si, da bi duha Helsinkov oživili na nov in sedanjim razmeram primeren način. Vsi se zavežimo, da bomo napisali novo stran zgodovine Evrope in sveta, da bi končali bratomorno barbarstvo, ki se dogaja v Ukrajini. Zavežimo se, da bomo spodbujali nov sistem mednarodnih odnosov, v katerem ne bodo odločali samo močni ali objestni. Vrnimo se k duhu Helsinkov, da bomo ponovno našli pot miru v Evropi. In ponavljajmo z besedami, ki jih je sv. Pavel VI. izrekel Združenim narodom: »Jamais plus la guerre, jamais plus la guerre!... Nikoli več vojne, nikoli več vojne! Mir, mir mora voditi usodo narodov in celotnega človeštva!« Hvala.