Druga adventna pridiga kardinala Cantalamesse z naslovom Vrata upanja

Kardinal Raniero Cantalamessa

VRATA UPANJA
Druga adventna pridiga 2022

Ko pričakujemo blaženo upanje
»Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave« (Ps 24,7). Sveti oče, častitljivi očetje, bratje in sestre, to vrstico psalma smo vzeli kot vodilno nit adventnih premišljevanj, pri čemer pod vrati, ki jih je treba odpreti, razumemo vrata teologalnih kreposti: vere, upanja in ljubezni. Jeruzalemski tempelj – beremo v Apostolskih delih – je imel vrata, ki so se imenovala »Lepa vrata« (Apd 3,2). Božji tempelj, ki je naše srce, ima tudi »lepa« vrata in to so vrata upanja. Ta vrata bomo skušali danes odpreti Kristusu, ki prihaja.

Kaj je predmet tega »blaženega upanja«, za katerega pri vsaki maši oznanjamo, da ga »pričakujemo«? Da bi se zavedli absolutne novosti, ki nam jo je na tem področju prinesel Kristus, moramo evangeljsko razodetje postaviti na ozadje antičnih verovanj o onostranstvu.

Na to točko tudi Stara zaveza ni mogla dati nobenega odgovora. Znano je, da imamo šele proti njenemu koncu kakšno izrecno izjavo o življenju po smrti. Do takrat se verovanje Izraelcev ni razlikovalo od verovanja sosednjih ljudstev, zlasti tistih iz Mezopotamije. Smrt za vedno naredi konec življenju; vsi, dobri in slabi, končamo v nekakšnem žalostnem »množičnem grobu«, ki mu drugod pravijo Aralu, v Svetem pismu pa Šeol. Nič drugačno ni prevladujoče verovanje v grško-rimskem svetu, ki je sodobnik Nove zaveze. Ta žalosten kraj senc imenuje Podzemlje ali Had.

Velika stvar, ki razlikuje Izraela od vseh drugih ljudstev, je, da je ta kljub vsemu še naprej veroval v dobroto in ljubezen svojega Boga. Smrti ni pripisoval, kot so to počeli Babilonci, zavisti božanstva, ki je nesmrtnost pridržalo samo zase, ampak raje človekovemu grehu (1 Mz 3), ali pa preprosto svoji umrljivi naravi. V določenih trenutkih svetopisemski človek ni zamolčal, to je res, svoje zbeganosti pred usodo, za katero se je zdelo, da ne dela nobene razlike med pravičnimi in grešniki. Kljub temu pa Izrael nikoli ni prišel do upora. V nekaterih svetopisemskih molitvah se zdi, da je šel tako daleč, da si je želel in zaslutil možnost odnosa z Bogom onstran smrti: »odkupil mojo dušo iz rok podzemlja« (Ps 49,16), »jaz bom vedno s tabo« (Ps 73,23) in »polnost veselja pred tvojim obličjem« (Ps 16,11).

Ko bo proti koncu Stare zaveze to pričakovanje, ki je dozorelo v spodnjih plasteh svetopisemske duše, končno prišlo na dan, ni izraženo v slogu grških filozofov kot preživetje neumrljive duše, ki se, osvobojena telesa, vrne v nebeški svet, iz katerega prihaja. Skladno s svetopisemskim pojmovanjem človeka kot neločljive enosti duše in telesa je preživetje v vstajenju telesa in duše od mrtvih (Dan 12,2-3; 2 Mkb 7,9).

Jezus je nenadoma na poldnevu življenja prinesel to gotovost in kar je najbolj pomembno, ji je potem, ko jo je napovedal v besedah in dejanju, kot v odgovoru Saducejem glede žene sedmih mož: Mt 22,30), dal tudi neizpodbiten dokaz, ko je sam vstal od mrtvih. Po njem za vernika smrt ni več pristanek ampak vzlet!

Najlepši dar in najdragocenejša dediščina, ki jo je angleška kraljica Elizabeta II. po 70 letih vladanja zapustila svojemu narodu in svetu, je bilo njeno krščansko upanje v vstajenje mrtvih. Pri pogrebnem obredu, ki so ga v živo spremljali skoraj vsi mogočneži zemlje, po televiziji pa na stotine milijonov ljudi, so bile po njeni izrecni volji v prvem berilu oznanjene Pavlove besede: »Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu« (1 Kor 15,54-57).

In v evangeliju, spet po njeni volji, Jezusove besede: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14, 2-3).

Upanje, dejavna krepost
Ravno zaradi tega, ker smo še vedno potopljeni v čas in prostor, nam manjkajo kategorije, ki so potrebne, da bi si predstavljali, v čem je »večno življenje« z Bogom. To je tako, kot bi skušali razložiti, kaj je svetloba nekomu, ki se je rodil slep. Sveti Pavel se omeji na besede: »Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno« (1 Kor 15, 43-44).

Nekaterim mistikom je bilo dano, da so že v tem življenju doživeli kakšno kapljico neskončnega oceana veselja, ki ga Bog pripravlja svojim. Vsi pa soglasno trdijo, da se o tem s človeškimi besedami ne da nič povedati. Prvi med njimi je sam apostol Pavel. Korinčanom zaupa, da je bil pred štirinajstimi leti vzet v »tretja nebesa«, v raj, in da je slišal »neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti« (2 Kor 12,2-4). Spomin, ki ga je to doživetje pustilo v njem, zaznamo v tem, kar je zapisal ob drugi priložnosti: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

Pa pustimo ob strani to, kar bo onstran – o čemer lahko povemo tako malo – in se raje posvetimo sedanjosti našega življenja. Razmišljati o krščanskem upanju pomeni razmišljati o zadnjem smislu našega bivanja. V zvezi s tem je vsem skupno eno: hrepenenje in živeti »dobro«. Takoj pa ko skušamo razumeti, kaj pomeni »dobro«, se takoj pokažeta dva sloja ljudi: tisti, ki mislijo samo na materialno in osebno dobro in tisti, ki mislijo tudi na moralno dobro vseh, na tako imenovano »skupno dobro«.

V zvezi s prvimi se svet od časov Izaija in sv. Pavla ni veliko spremenil. Ob navajata izrek, ki je krožil v njunem času: »Jejmo in pijmo, ker jutri bomo umrli« (Iz 22,12; 1 Kor 15,32). Bolj zanimivo je, če skušamo razumeti tiste, ki so se – vsaj kot ideal – namenili, da bodo »živeli dobro« ne samo materialno in individualno, ampak tudi moralno in skupaj z drugimi. Obstajajo internetne strani, na katerih se s starejšimi ljudmi pogovarjajo o tem, kako sedaj, ko so se približali zahodu življenja, ocenjujejo življenje, ki so ga živeli. Na splošno gre za moške in ženske, ki so živeli bogato in dostojno življenje, v službi, družini, kulturi in družbi, vendar brez vsake verske oporne točke. Patetičen je poskus, da se skušamo prepričati, da smo srečni, ker smo živeli tako. Žalost, da smo živeli – in kmalu ne bomo živeli več! - ki so jo skrivale besede, je kričala iz oči.

Sveti Avguštin je izrazil jedro problema: »Kaj pomaga živeti dobro, če nam ni dano živeti zmeraj?«[1] Pred njim je Jezus dejal: »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« Glejte, kam se vključuje in od česa se razlikuje odgovor teologalnega upanja. Zagotavlja nam, da nas je Bog ustvaril za življenje, ne za smrt; da je Jezus prišel, da bi nam razodel večno življenje in nam dal zanj jamstvo s svojim vstajenjem.

Nekaj moramo poudariti, da ne bi zapadli v nevaren nesporazum. Živeti »zmeraj« ne nasprotuje živeti »dobro«. Upanje na večno življenje tudi sedanje življenje dela lepo ali vsaj sprejemljivo. V tem življenju imamo vsi svoj delež križa, verni in neverni. Vendar je nekaj trpeti, ne da bi vedeli zakaj, nekaj drugega pa je trpeti vedoč, da »se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18).

Odgovoriti na razlog za upanje
Teologalno upanje mora odigrati pomembno vlogo pri evangelizaciji. Eden od odločilnih dejavnikov za hitro širjenje vere v prvih začetkih krščanstva je bilo krščansko oznanilo posmrtnega življenja, ki je neskončno bolj polno in bolj veselo od zemeljskega.

Cesar Hadrijan si je v različnih delih sveta zgradil veličastne vile in si kot mavzolej pripravil to, kar je sedaj Angelski grad, dva koraka od tod (dvorane Pavla VI.). Ko se je približala smrt, je napisal nekakšen epitaf za svoj grob. Ko je govoril svoji duši, jo je spodbujal, naj še zadnjič pogleda na lepote in razvedrila tega sveta, ker se boš, je dejal, spustila v brezbarvne, težavne in gole kraje«.[2] Had! Si lahko predstavljamo duhovni šok, ki ga je moralo v ozračju, kakršno je bilo to, sprožiti oznanilo neskončno bolj polnega in svetlega življenja od tistega, ki ga zapuščamo s smrtjo. To pojasni, zakaj so ideja in simboli večnega življenja tako pogosti pri krščanskih pokopih v katakombah.

V Prvem Petrovem pismu je zunanja dejavnost Cerkve, se pravi širjenje sporočila, predstavljena kot »odgovor na razlog upanja«. »Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15). Ko beremo pripovedi po veliki noči, imamo občutek, da se je Cerkev rodila iz vzgiba »živega upanja« (1 Pt 1,3) in je s tem upanjem začela osvajati svet.

Tudi danes potrebujemo obnovitev upanja, če hočemo začeti novo evangelizacijo. Brez upanja se ne naredi nič. Ljudje gredo tja, kjer se diha ozračje upanja, in bežijo od tam, kjer ne čutijo njegove prisotnosti. Upanje daje pogum mladim, da si ustvarijo družino ali sledijo redovniškemu ali duhovniškemu poklicu, kar jih odvrača od mamil in drugih podobnih popuščanj obupu.

Pismo Hebrejcem upanje primerja sidru: »To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše« (Heb 6,19). Varno in zanesljivo, ker je vrženo v večnost. Imamo pa še drugo, v nekem smislu nasprotno podobo upanja: jadro. Če sidro čolnu daje varnost in jo ohranja pri miru med valovanjem morja, pa se zaradi jadra premika in napreduje v morju. Upanje počne oboje s čolnom Cerkve.

Glede na preteklost smo danes v odnosu do upanja v prednosti. Ni nam več treba porabljati svojega časa za obrambo krščanskega upanja pred zunanjimi napadi; zato lahko počnemo najbolj koristno in rodovitno stvar in to je, da ga oznanjamo, da ga ponujamo in izžarevamo v svet. Iz upanja narediti ne toliko apologetski, ampak raje kerigmatičen govor.

Poglejmo, kaj se je dogajalo v zvezi s krščanskim upanjem že več kot stoletje. Najprej je bil čelni napad proti njemu od ljudi kot so Feuerbach, Marx, Nietzsche. Krščansko upanje je bilo v številnih primerih neposreden predmet njihove kritike. Večno življenje, onstran, raj: na vse te stvari so gledali kot na iluzorno projekcijo človekovih neutešenih želja in potreb na tem svetu, kot nekakšno »zapravljanje zakladov v nebesih, ki so namenjeni zemlji«. Kristjani so skušali braniti vsebino krščanskega upanja, pogosto s slabo prikritim nelagodjem. Krščansko upanje je bilo v »manjšini«. O večnem življenju se je redko govorilo in pridigalo.

Čeprav je marksistična ateistična kultura, potem ko je uničila krščansko upanje, hitro doumela, da ljudi ne more pustiti brez upanja. In si je izmislila »načelo upanja«.[3] Z njim marksistična kultura ni zatrjevala, da je uničila krščansko upanje, ampak kar še huje, da ga je presegla in da je njegov zakoniti dedič. Za avtorja »Načela upanja« (načelo, bodimo pozorni, ne krepost) je gotovo, da je upanje za človeka življenjskega pomena. Upanje je stvarno in ima izhod, ki se imenuje »razkritje skritega človeka«, to je, še vedno latentnih možnosti človeštva. Pojav Sina človekovega, Kristusa, zamenja pojav skritega človeka, paruzijo zamenja utopija.

Spomnim se, da se nekaj desetletij na univerzah ni govorilo o ničemer drugem in mnogim kristjanom se ni zdelo resnično, da je na drugem bregu nekdo, ki jemlje upanje in je pripravljen vzpostaviti dialog. Toliko bolj, ker je bil preobrat tako nežen in jezik pogosto podoben. Nebeška domovina je postala »domovina identitete«; ne kraj, kjer bo človek končno videl Boga iz obličja v obličje, ampak kjer vidi pravega človeka, v katerem sedaj obstaja popolna istovetnost med tem, kar bi lahko bil, in med tem, kar je. Tako imenovana »teologija upanja« je nastala kot odgovor na ta izziv in je žal včasih sprejela njegov pristop. V vseh teh spisih pa je manj čutiti to, kar Peter imenuje »živo upanje« (1 Pt 1,3), drget upanja. Ne gre za življenje, ampak za ideologijo.

Dejal sem, da se je sedaj stanje deloma spremenilo. V odnosu do upanja nimamo več pred seboj naloge, da ga je treba filozofsko in teološko braniti in utemeljevati, ampak da ga oznanjamo, da ga kažemo in dajemo svetu, ki je izgubil čut za upanje in se vedno bolj pogreza v pesimizem in nihilizem, ki sta resnična »črna luknja« vesolja.

Gaudium et spes (Veselje in upanje)
Enega od načinov, kako upanje narediti dejavno in nalezljivo, je oblikoval sv. Pavel, ko pravi, da »ljubezen vse upa« (1 Kor 13,7). To velja ne samo za posameznega človeka, ampak tudi za celotno Cerkev. Cerkev vse upa, vse veruje, vse prestane. Ne more se omejiti na razkrinkavanje možnosti zla, ki so v svetu in v družbi. Nikakor ne smemo zanemariti strahu pred kaznijo in pekla in nehati opozarjati ljudi na možnosti zla, ki jih prinaša neko dejanje ali neko stanje, kot so rane, povzročene okolju. Izkušnja pa kaže, da več dosežemo po pozitivni poti, ko vztrajamo na možnostih dobrega z evangeljskimi besedami, z oznanjevanjem usmiljenja. Morda se moderni svet ni nikdar pokazal tako naklonjenega Cerkvi in tako zainteresiran za njeno sporočilo, kot v letih koncila. Glavni razlog pa je, da je koncil dajal upanje.

Toda ali se na ta način – pravijo – ne izpostavljamo razočaranju in da bi se zdeli naivni? To je velika skušnjava proti upanju, ki jo navdihuje človeška preudarnost, ali strah pred tem, da bi nas dejstva postavila na laž, kar se deloma dogaja tudi v zvezi s koncilom. Kot da bi bila to, da si je drznil govoriti o »veselju in upanju« (gaudium et spes), naivnost, ki bi se je bilo treba celo nekoliko sramovati. To so mnogi mislili o papežu Janezu XXIII. ob njegovi napovedi koncila.

Obnoviti moramo gibanje upanja, ki ga je začel koncil. Večnost je zelo velika mera; omogoča nam, da upamo za vse, da nikogar ne pustimo brez upanja. Apostol je rimskim kristjanom dal ukaz, naj bodo obilni v upanju. »Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja« (Rim 15,13).

Cerkev svetu ne more dati boljšega daru, kot da mu da upanje, ne človeških, minljivih, ekonomskih ali političnih upov, nad katerimi nima posebnih pristojnosti, ampak čisto in preprosto upanje, tisto upanje, ki ima, tudi ne da bi vedelo, za obzorje večnosti, katerega porok je Jezus Kristus ter njegovo vstajenje. To teologalno upanje bo potem odskočna deska za vse druge zakonite človeške upe. Kdor je videl zdravnika, ki obišče težkega bolnika, ve, da je največje olajšanje, ki mu ga lahko preskrbi, boljše od vseh zdravil, da mu reče: »Zdravnik upa; zate ima dobro upanje!«

Tako razumljeno upanje spremeni vse, česar se dotakne. Njegov učinek čudovito opisuje Izaijev odlomek: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Is 40, 30-31).

Bog ne obljublja, da bo odvzel razloge za utrujenost in izčrpanost, daje pa upanje. Stanje samo v sebi ostaja, kakršno je bilo, upanje pa daje moč, da se dvignemo nadenj. V Razodetju beremo, da je zmaj, ko je »videl, da je bil vržen na zemljo, je začel preganjati ženo, ki je rodila dečka. Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi« (Raz 12,13-14). Podoba orlovih peruti se jasno navdihuje pri Izaiju. Zaradi tega so rekli, da so bile celotni Cerkvi dane velike peruti upanja, da bi z njimi lahko vsakič pobegnila napadom zla, premagala nalet težav.

»Vstani in hodi!«
Tempeljska »Lepa vrata« so poznana po čudežu, ki se je zgodil blizu njih. Pred njimi je ležal pohabljenec, da bi prosil miloščino. Nekega dne sta šla mimo Peter in Janez in vemo, kaj se je zgodilo. Ozdravljeni pohabljenec je skočil na noge in kdo ve po koliko letih, ko je tam ležal zapuščen, je tudi on šel skozi tista vrata in stopil v tempelj, tako beremo, da »je poskakoval in hvalil Boga« (Apd 3,1-9).

Nekaj podobnega bi se lahko zgodilo tudi nam v zvezi z upanjem. Tudi mi se pogosto duhovno znajdemo v stanju hromega na pragu templja: negibni, mlačni, kot ohromljeni pred težavami. Toda glej, Božje upanje prihaja mimo nas, vodeno z Božjo Besedo, in tako ko Peter hromemu pravi tudi nam: »Vstani in hodi!« In mi skočimo na noge in končno vstopimo v srce Cerkve, pripravljeni ponovno in veselo sprejeti naloge ter odgovornosti. To so vsakdanji čudeži upanja. Upanje je v resnici veliki zdravilec, veliki čudodelnik; na noge postavlja na tisoče hromih, in to na tisoče krat.

Poleg evangelizacije nam upanje pomaga tudi na naši osebni poti posvetitve. V tistem, ki jo uresničuje, postane načelo duhovnega napredka. Omogoči odkrivanje vedno novih »možnosti za dobro«, vedno nekaj, kar se lahko stori. Ne dovoli, da bi se zleknili v mlačnosti in lenobi. Ko si v skušnjavi, da bi sam sebi dejal: »Nič več se ne da narediti«, se pred tabo pojavi upanje in ti pravi: »Moli!« Ti odgovoriš: »Pa saj sem molil!« In ono: »Moli še!« In tudi ko bi stanje lahko postalo skrajno zahtevno in takšno, da se zdi, da ni mogoče storiti prav nič, ti upanje pokaže še eno nalogo: zdržati do konca in ne izgubiti potrpežljivosti v združenosti s Kristusom na križu. Slišali smo, da apostol priporoča, naj se prepustimo upanju, vendar pa doda, da to postane mogoče: »v moči Svetega Duha«. Ne po našem prizadevanju.

Božič je lahko priložnost za drget upanja. Veliki moderni pesnik teologalnih kreposti Charles Péguy je napisal, da so vera, upanje in ljubezen tri sestre, dve velika in majcena. Hodijo po cesti in se držijo za roke: veliki dve, vera in ljubezen, na straneh, deklica upanje pa na sredi. Ko jih vidijo, vsi mislijo, da gre za dve veliki, ki majceno vlečeta v sredini. Motijo se! Ona vleče vse.[4] Kajti če zmanjka upanja, se vse ustavi.

Če hočemo tej deklici dati pravo ime, ne moremo drugače, kot da jo imenujemo Marija. Ona, ki je tu doli, pravi drugi veliki pesnik teologalnih kreposti Dante Alighieri, je »med smrtniki« »studenec upanja neusahljivi«.[5]

[1]Avguštin, Trattati sul Vangelo di Giovanni, 45, 2 (Quid prodest bene vivere si non datur semper vivere?)
[2]Nav. v M. Yourcenar, Memorie di Adriano, it. prev. L. Storoni Mazzolani, Einaudi, Torino 1988.
[3]Prim. Ernst Bloch, Il principio speranza, 3 voll., Berlino 1954-1959.
[4]Prim. Ch. Péguy, Le porche de la deuxième vertu, Œuvres poétiques complètes, Gallimard, Paris  1975, str. 534-539.
[5] Dante Alighieri, Raj XXXIII, 12.