Uvodni govor kardinala Semerara: Splošna poklicanost k svetosti in kanonizirana svetost

Kardinal Marcello Semeraro

Uvodni govor na srečanju »Oblike svetosti in kanonizacije 40 let po apostolski konstituciji Divinus Perfectionis Magister«
Kot otrok sem bil zares prepričan, da biti svet pomeni biti od Boga obdarjen z izrednimi sposobnostmi, da vzbudijo čudenje in občudovanje. Takšno prepričanje je podkrepilo pridiganje o zavetniku moje vasi, sv. Antonu Padovanskem. Mar se ena od njemu posvečenih pesmi ni začenjala z besedami: »O, po čudežih Svetnik sloveči …«? In se je nadaljevala: »Po tebi spet se najde predmet, čast; bolezni nehajo in bolečine. Kjer ti bediš, tam ni solza: O, sv. Anton, prosi zame!« Skušal sem si zapomniti te čudeže. In o svetih zdravnikih Kozmi in Damijanu – tako zelo čaščenih po vsej južni Italiji – mar ne pripovedujejo ravno toliko čudežev? Potem sem razumel, da to ni bilo samo prepričanje nekega otroka, ampak je šlo za splošno prepričanje: svetost je nekaj izrednega in zato zelo redek Božji dar. Večinoma se je bilo treba zadovoljiti s tem, da smo »dobri kristjani«, svetost pa je bilo treba nadlegovati.

Ne da bi bil to uradni nauk Cerkve. Da se ne bi vračali predaleč v stoletja, bo dovolj, če se spomnimo okrožnice Rerum omnium, (1923) Pija XI., ki jo je napisal za tretjo stoletnico smrti sv. Frančiška Saleškega, v kateri že v drugem odstavku lahko beremo, da morajo tisti, ki se zaupajo vodstvu Cerkve – »svete same po sebi in vira svetosti« - »po Božji volji možno težiti k svetosti življenja … Prav tako naj se ne misli, da je vabilo namenjeno samo nekaterim privilegiranim dušam, in da drugi lahko ostanejo zadovoljni z nižjo stopnjo kreposti. Nasprotno, kot izhaja iz vsebine besed, je zakon univerzalen in ne dovoljuje izjem: po drugi strani pa tista množica duš vseh stanov in starosti, ki je, kot priča zgodovina, dosegla vrh krščanske popolnosti, prišla iz enakih slabosti naše narave in je morala premagati enake nevarnosti.« Tukaj slišimo dobro znane izraze iz dela ženevskega škofa Filoteja (prim. I, 3). Kljub vsemu je bilo za dosleden obrat usmeritve treba čakati na 2. vatikanski koncil.

Poklicanost vseh k svetosti
Ni težko spoznati mojega sklicevanja na peto poglavje dogmatične konstitucije Luč narodov: poglavje, ki, čeprav bi moralo v začetnih namenih biti vrh in cilj de Ecclesia, danes na vsak način predstavlja njeno srce in središče. Poglavje nosi naslov De universale vocatione ad sanctitatem in Ecclesia: poklicanost vseh »v Cerkvi«, ker je celotna Cerkev poklicana k svetosti. »Tako je to mesijansko ljudstvo, čeprav dejansko ne obsega vse ljudi in čeprav je neredko videti kot majhna čreda, vendarle za ves človeški rod najmočnejša kal edinosti, upanja in zveličanja. Kristus ga je ustanovil kot občestvo življenja, ljubezni in resnice in On si ga tudi privzema za orodje odrešenja vseh ljudi in ga pošilja kot luč sveta in sol zemlje po vsem svetu … Bog je sklical zbor tistih, ki z vero upirajo pogled v Jezusa, začetnika odrešenja, počelo edinosti in miru, ter je ustanovil Cerkev, da bo vsem skupaj in posameznikom vidni zakrament te odrešilne edinosti« (Luč narodov, št. 9). Nobena svetost torej nikoli ni individualna svetost, ampak je vedno cerkvenostna svetost, ki vpliva na življenje Cerkve in se kaže kot svetost za vse.

Tako koncil pojmu svetosti odvzame vsako obliko individualizma in vsaki osebni svetosti da značaj cerkvenostnosti. Tega seveda ne bomo razumeli v kolektivističnem smislu, ker vrh vsega Cerkev ne izvaja kolektivizma, ampak občestvo, a ravno zaradi tega, ker je občestvo, Cerkev vidi v sebi usklajeno osebno in skupnostno, kot lahko doumemo iz koncilskega učenja v št. 39 Luč narodov: »O Cerkvi … verujemo, da je neuničljivo sveta … Zato so v Cerkvi vsi, naj pripadajo k hierarhiji ali pa jih hierarhija vodi, poklicani k svetosti … Ta svetost Cerkve se neprestano razodeva in se mora razodevati v sadovih milosti, ki jih Sveti Duh povzroča v vernikih. V mnogoterih oblikah se  izraža pri posameznikih, ki na svoji življenjski poti težijo k popolni ljubezni in so v spodbudo drugim.«

To učenje so ponavljali papeži in nazadnje Frančišek. V njegovi spodbudi Veselite in radujte se lahko beremo: »Da bi postali sveti, ni treba biti škof, duhovnik, redovnik ali redovnica. Pogosto nas obhaja skušnjava, da je svetost prihranjena za tiste, ki imajo možnost, da so daleč od vsakdanjih opravil, da lahko mnogo časa posvetijo molitvi. Ni res. Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in ko vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo … Dovoli, da krstna milost obrodi sadove na poti svetosti. Dopusti, da boš vedno odprt za Boga; s tem namenom izberi Njega, vedno znova izberi Boga. Ne izgubljaj poguma, saj imaš moč Svetega Duha, da je to mogoče, kajti svetost je, končno, delo Svetega Duha v tvojem življenju … V Cerkvi, ki je sveta, a so njeni člani grešniki, boš našel vse to, kar potrebuješ, da boš lahko napredoval v svetosti« (št. 14-15).

To prvo točko bi rad zaključil z navedkom iz učenja sv. Pavla VI.: Kaj je svetost? Enkrat se je vprašal in takoj priznal, da je vprašanje ne samo težko, ampak tudi zapleteno. Rekel je: »Poenostavimo odgovor tako, da se spomnimo, da ta svetost, h kateri smo poklicani, izvira iz dveh sestavnih dejavnikov, od katerih je prvi, lahko rečemo pravi, bistveni, milost Svetega Duha sama. Od Njega, ki nas kliče k svetosti, k popolnosti, prihaja moč, da jo dosežemo, saj je On sam tisti, ki jo ponuja, On sam jo daje. Biti v Božji milosti je za nas vse. Naša popolnost je posedovanje Božje ljubezni. Ali ni treba storiti nič drugega? Ne, potreben je še drugi dejavnik, in to z naše strani, če nočemo pasti v ravnodušnost ali moralno brezbrižnost; in to je naš da; je naša odprtost Duhu in sprejemanje, celo hotenje po Božji volji, ki ljubi in ki rešuje; da, ki se lahko stopnjuje glede na našo svobodo, ki je poklicana. Gre za klic k velikodušnosti, k smelosti, k veličini, k junaštvu, k žrtvovanju. Tukaj gre za krščansko protislovje: to je klic k popolnosti, k ljubezni. Srečanje ljubeče in rešujoče Božje volje s poslušno in srečno voljo našega človeškega srca je popolnost, je svetost« (Splošna avdienca, 14. junija 1972).

Kanonizirana svetost
Ta stavek sv. Pavla VI. mi ponuja izhodišče, da preidem na drugi del naslova, ki mi je bil dodeljen kot tema za moj nastop, oziroma kanonizirana svetost. Ponovil bom njegove zadnje besede: za obstoj svetosti je potreben tudi oseben odgovor, in to »če nočemo pasti v ravnodušnost ali moralno brezbrižnost.« Upoštevati moramo tudi to sonaravno slabost in sem se priključil priložnost za to, čemur pravimo kanonizirana svetost. Ponovno navajam Pavla VI. in tokrat iz govora, ki ga je 27. oktobra 1963 namenil romarjem, ki so se zbrali ob beatifikaciji p. Dominika Božje Matere, ki je bil prvi pasijonist, ki je vstopil v Anglijo in tudi spovednik, ki je v Cerkev sprejel sv. J. H. Newmana. Papež jim je pojasnil vrednoto in pomen obreda beatifikacije (in kanonizacije).

Pravi: »Eden od namenov, ki Cerkev nagibajo, da enemu od svoji članov izkaže to slovesno povišanje, ki mu pravimo beatifikacija, je ravno v tem, da pokaže svojega enkratnega in zmagovitega sina, in da ga predloži čaščenju vernikov, bodisi kot privilegirano dušo, v kateri je bilo delovanje milosti globlje in očitnejše, bodisi kot zgledno dušo, v kateri je bil trud za kreposti močnejši in poučnejši. Cerkev torej enemu od svojih otrok podeli javno in uradno čast, ki po eni strani sega v Božjo slavo, po drugi strani pa se zrcali na njej sami, v našo skupno izgradnjo kot svetilka, prižgana kot izraz spoštovanja Bogu, ki razsvetljuje zbor vernikov, zbranih za molitev.« Namen Cerkve pri beatifikaciji in pri kanonizacije je torej, da po papeževi oblasti vernikom ponudi v posnemanje, v njihovo čaščenje in priporočanje tiste može in tiste žene, za katere po primernih ocenah presodi, da se odlikujejo po sijaju ljubezni in vseh drugih evangeljskih kreposti.

Vprašanje, na katerega bi lahko odgovorili, je sledeče: kakšen odnos je med tema dvema stvarnostma; kakšno je razmerje med splošno poklicanostjo k svetosti in uradno razglasitvijo Cerkve v beatifikacijah in še posebej v kanonizacijah?

Odgovor, ki sem ga pripravljen ponuditi, seveda ne bo izčrpen, kljub temu pa osvetljuje misel enega najodličnejših likov današnje Cerkve, Romana Guardinija. Njegov predlog se mi zdi zanimiv tudi v okviru tega kongresa, ki ga je organiziral Papeški odbor za zgodovinske vede, ki se mu v osebi predsednika p. Bernarda Ardure zahvaljujem za izkazano čast, ko me je povabil k temu uvodnemu govoru. Za njim z iskrenim prijateljstvom in prisrčnim spoštovanjem pozdravljam Velikega rektorja Papeške lateranske univerze, ki jo priznavam kot svojo alma mater. O Guardinijevem predlogu sem dejal, da je zanimiv ne samo zaradi teološke vrednosti, ampak tudi zaradi zgodovinske, saj se predstavlja kot temeljna shema za zgodovino svetosti.

Predlog Romana Guardinija
Guardinijevo misel v zvezi s tem najdemo v več esejih. Na primer že v njegovem najslovitejšem delu Gospod (Der Herr, 1937), kjer je svetost opisana kot učinek Kristusovega vstopa v življenje vernika.

a) Kdo je svet
Sklicna točka je Gal 2,20: »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni, ki jo B. Standaer opredeljuje kot »gramatika duhovnega življenja po Pavlu, ki so jo dejansko navajali številni svetniki kot lastno oporno točko. V Gospodu Guardini piše: »Kristus vstopi v človeka po veri in po krstu; duša njegove duše; življenje njegovega življenja. On deluje v človeku in se želi izraziti v njegovem delovanju in njegovem bitju. Tako se oblikuje krščanska osebnost … Tako raste krščanska notranjost. Ta ni samo v tem, da je človek usmerjen samo navznoter in teži za bistvenim, torej k neki psihološki  ali duhovni globini, ampak jo oblikuje Kristus po svojem vstopu v človeka. Kristusovo bivanje v človeku je kristjanova notranjost. Odvisna je od Kristusa in izgine, če izgine Kristus.«

Ta razmišljanja je Guardini zapisal v poglavju, posvečenem Cerkvi (prim. 9. pogl.) in zato dodaja, da je isti Kristus, ki je v enem svojih učencev, prav tako tudi v drugem in še v drugem in potem v vseh tistih, ki verujejo vanj, tako da je njegova notranjost v vseh in vsakemu naredi vse brate med nami in z njim, ki je Prvorojenec in oblikuje krščanski Mi, ki se obrača na Boga in ga kliče Oče naš. V Svetu in osebi (1939) Guardini povzame pavlinsko besedilo, ki pričuje o zgledni odprtosti Kristusu po Duhu »ne samo v smislu nekega razumevanja, ampak tako, da je Kristus, ki je prevzel značaj Duha, vstopil v sfero bivanja … Odrešeno bivanje temelji na tem: Božji »ti«, ki mu pride naproti v Kristusu, pritegne k sebi človekov »jaz«, oziroma vstopi vanj …« (Morcelliana, Brescia 20154, p. 187-189).

Primere bi lahko pomnožili, skupaj z vzporednim navajanjem Gal 4,19, ki govori o Kristusu, ki je oblikovan v kristjanu: »dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus.« V tej perspektivi je za R. Guardinija lik svetnika »poseben način, na katerega se zgodi ta Kristusov vdor; kako se On na nov način »oblikuje« v človeškem bitju. V tem konkretnem človeku, samo tokrat; a natanko tako sočasno za mnoge, v okviru poslanstva tega svetnika« (Figure sante, v «I santi e san Francesco», Morcelliana, Brescia 2018, str. 34-35).

b) Svetnik v zgodnjem krščanskem obdobju
Svetnik je to. Na začetku, svetnik je to! Nič izjemnega, nič čudežnega. On je preprosto nekdo, za katerega je v Kristusu in zaradi Kristusa vse postalo novo. Vendar … v »starem« svetu, v poganskem svetu, ki nanj gleda z nezaupanjem, ki ga ima za tujca in ga šteje za sovražnika in nasprotnika … je nenavadnost, izjemnost ravno on: kristjan!

»V zgodnjem obdobju je bilo postati kristjan in živeti kot kristjani že samo po sebi nekaj izrednega. Kdor je sprejel to odločitev, se je ločil od dotedanjega konteksta bivanja. Lastnemu svetu je postal tujec. Če njegova družina ni delila njegovega koraka, se je odtujil tudi njej: včasih tako globoko, da je bilo to enako ločitvi« (Il santo nel nostro mondo (1956), v prav tam, str. 123).

Vendar že v tem kontekstu dosežejo posebno spoštovanje nekateri, ki sprejmejo darovanje življenja za Gospoda na krvav način (mučenci) in drugi, ki se v obliki odzivanja na »posvetenje« krščanstva odločijo za puščavo (puščavski očetje in matere). To so prostori, v katerih je lik svetnika že dobil fiziognomijo izjemnosti in »junaštva«.

c) Svetnik v dobi krščanstva
Ko je bila krščanska vera vključena v družbeno-politični in državni sistem, se je rodil nov lik svetnika. »Rodila se je ideja o svetih glasnikih vere, voditeljih Cerkve, spokornikih in molivcih, učiteljih znanja o tvarinah in odkriteljih božanske ljubezni. V moderni dobi so potem temu dodali še kaj več. Čut, ki ceni tisto, kar je v človeškem nenavadnega, v dobi renesanse izbruhe tudi v ideji svetnika, in se s pojmom krščanske izvolitve in preizkušnje poveže z idejo velikega človeka, ustvarjalca in pionirja, genija in junaka.«

V tej fazi – nadaljuje Guardini – se začne poudarjati »junaška« razsežnost uresničevanja kreposti, tako da je »svetnik« popoln: človek, kakršnega hoče Bog (I santi (1939), v prav tam, str. 107-108).

Pod mnogimi vidiki je to še vedno »svetnik« naših postopkov za beatifikacijo in kanonizacijo.

d) Razmerje med običajnim in izrednim
Po mojem mnenju je v tem razmerju najbolj izviren element zgodovinskega excursusa R. Guardinija; opis, v katerem zlahka prepoznamo to, čemur Guardini vedno pravi »polarno nasprotje« oziroma teza, po kateri je vse človeško življenje v njegovi celotnosti kot tudi v njegovih podrobnostih strukturirano v nasprotni obliki. To teorijo je posvojil J. M. Bergoglio/Frančišek, kot lahko vidimo že v Veselju evangelija: gre za željo, da bi uskladili nasprotja, da bi k skupni mizi povabili ideje, ki jih na videz ni mogoče zbližati, ker so postavljene na višjo raven, kjer dobijo svojo sintezo.

V tem hermenevtičnem okviru Guardini razmišlja tudi o razmerju med običajnim in izrednim v konkretni zgodovini nekega svetnika. Govori o jasnem vzajemnem razmerju. Če povzamemo: vsakdanje potrebuje izredno, da ne bi postalo otopelo, neobčutljivo, izredno pa potrebuje vsakdanje kot prostor konkretnega krščanskega bivanja. Kot smo slišali Pavla VI., je svetost zares »klic k velikodušnosti, k smelosti, k veličini, k junaštvu, k žrtvovanju«.

Svetnik v našem svetu
Danes pa smo v spremembi dobe, kakor ponavlja Frančišek. Danes nismo več v dobi krščanstva in tudi ne v pred-krščanskem poganstvu. R. Guardini se je tega dobro zavedal. Sam je sicer govoril o koncu moderne dobe. V tej spremenjeni ali spreminjajoči se dobi je lik svetnika začel čutiti nostalgijo po začetkih. »Prvina izrednega se umakne …« piše Guardini, in vrnejo se nove občutljivosti in nove pozornosti. Prehitevajoč 2. Vatikan začrta prve smernice razmerja med svetostjo in laičnostjo, predvideva razmere, v katerih bo pravi čudež prikazanje živega Boga po zaslugi resničnosti bivanja. Čutimo potrebo, da od svetnika izrednega preidemo k svetniku skromnosti: tistemu, ki ne načrtuje nič posebnega, ampak vsakokrat naredi tisto, kar od njega zahteva trenutek.

Morda smo zaradi tega postali bolj občutljivi za določene trditve in določene podobe, ki nas po eni strani (kot je primerno) vračajo na teme koncilske splošne poklicanosti k svetosti, po drugi strani želijo začrtati novo hagiografijo. Mislim na tisto »načrtovanje svetosti«, o kateri je razpravljal sv. Janez Pavel II. v V začetku novega tisočletja, v katerem se spet vrne k 2. Vatikanu in piše: »Kot je pojasnil koncil sam, tega ideala popolnosti ne smemo razumeti narobe, kot da bi vseboval neke vrste izredno življenje, ki ga lahko živijo samo nekateri »geniji« svetosti. Poti svetosti so številne in primerne poklicanosti vsakogar … Čas je, da vsem s prepričanjem ponovno ponudimo to »visoko merilo« običajnega krščanskega življenja« (str. 31).

Mislim na papeža Frančiška, ki v Veselite in radujte se pravi: »Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini, bolnikov, ostarelih redovnic, ki se ne nehajo smejati. V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost 'za sosednjimi vrati', svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje bližine, ali če smem uporabiti drug izraz, so 'srednji razred svetosti'« (št. 7).

Mislim – in s tem navedkom zaključujem ter se vam zahvaljujem, da ste me poslušali – na Kratko pot popolnosti, ki jo je začrtal sv. J. H. Newman: »Če me vprašate, kaj je treba storiti, da bi bili popolni, vam odgovarjam: najprej, ne ostajajte v postelji preko časa, določenega za vstajanje; svojo prvo misel namenite Bogu; na kratko obiščite Najsvetejši zakrament; pobožno zmolite Angel Gospodov; jejte in pijte v Božjo slavo; dobro zmolite rožni venec; bodite zbrani; odvračajte slabe misli; dobro opravite svoje večerno premišljevanje; vsak dan si izprašajte vest; pravočasno pojdite v posteljo in boste že popolni« (V Meditations and Devotions, str. II).

Pontificia Università Lateranense – 9. novembra 2022
Marcello kard. Semeraro