Gallagher: Radikalna zavrnitev vojne in odločitev za dialog sta bistveni za Cerkev
Andreja Červek – Vatikan
»Vsi bratje: poklicani biti delavci za mir. Vloga Cerkve v prizadevanju za mir na svetu« je bil naslov govora, ki ga je imel msgr. Paul Richard Gallagher med zasedanjem Zveze vrhovnih predstojnikov. Udeležencem srečanja, ki se je sklenilo 25. novembra, je predstavil učenje papežev in cerkvenega nauka o prizadevanju Cerkve za mir ter iskanju poti, da bi se »osebe in ljudstva osvobodili spirale vojne, jeze in sovraštva« ter dosegli spravo. Navedel je papeža Frančiška, ki je leta 2015 pred Združenimi narodi dejal, da celostnega človeškega razvoja in polnega uveljavljanja človeškega dostojanstva ni mogoče vsiliti, ampak ju mora oblikovati in uresničiti vsak človek v občestvu z drugimi ljudmi.
Radikalna zavrnitev vojne kot glavno načelo
Pavel VI. je svetovni dan miru uvedel leta 1967 in svojo odločitev pojasnil z besedami, da posvetitev prvega dne v letu miru ni namenjena izključno katoliški Cerkvi, ampak »vsem resničnim prijateljem miru«. Vsakodnevno prizadevanje za spravo se nadaljuje vse do današnjih dni in navdihuje delovanje Cerkve v svetu. Papeži nam ponujajo »povzetek kriterijev, ki spodbujajo vlogo Cerkve na tem področju,« je pojasnil Gallagher in izpostavil »radikalno zavračanje vojne«, kar pomeni prizadevanje za razorožitev in vlaganje v dialog in pogajanja.
Mir, človekove pravice in solidarnost
»Mir ni zgolj odsotnost konfliktov,« kot je opozarjal Janez Pavel II. in s tem poudarjal pomembnost »zaščite človekovih pravic ter prav tako pravic ljudstva, zlasti temeljne pravice do svobode vesti in vere. »Vsakokrat, ko se pozabi na človeka ali se z njim manipulira, je ranjen mir,« je pojasnil Gallagher. Drugi pomemben poudarek je odnos med članicami mednarodne skupnosti, ki bi ga morala zaznamovati solidarnost in kjer noben narod ne bi smel biti obravnavan kot podrejen.
Dejal je, da si Sveti sedež prizadeva »za oblikovanje celostnega človeka, odprtega za vrednote duha in solidarnega s svojimi brati«, kajti »spodbujanje pedagogike miru zahteva bogato notranje življenje, jasne in veljavne moralne smernice, ustrezne drže in življenjske sloge«. Dejansko gre za ustvarjanje »miselnosti in kulture miru«. Med sredstvi za izboljšanje mednarodnega sodelovanja je izpostavil diplomacijo, ki zahteva »odprtost za resnične probleme drugega, zaupanje in odločitev za miroljubna sredstva, prizadevanje za splošni interes, ki mora biti zagotovljen s pakti, sporazumi in institucijami, da bi se izognili, kolikor je to mogoče, da bi bili najšibkejši žrtve zlobe, sile ali manipulacije drugih«.
Politika in Cerkev – neodvisnost in sodelovanje
Temeljna načela za poslanstvo Cerkve v svetu najdemo zlasti v koncilskem dokumentu Gaudium et Spes, pri čemer je Gallagher izpostavil odlomke, ki govorijo o odgovornosti Cerkve za zaščito človeškega dostojanstva in za podporo družbenega razvoja, ki je usmerjen v skupno dobro. Pri tem Cerkev sodeluje z ustanovami. »Politična skupnost in Cerkev sta vsaka na svojem področju neodvisni in samostojni. Obe pa sta, čeprav v različnih vlogah, v službi osebne in družbene poklicanosti ljudi.« Pravi mir izhaja iz človeškega srca in ga ni mogoče ločiti od pravičnosti, usmiljenja in ljubezni. To vodi k nadaljnjemu koraku, ki postavlja v ospredje pomembno vlogo verstev za svetovni mir. Papež Frančišek je že večkrat poudaril »temeljno povezanost med identiteto Boga in prizadevanjem za mir«.
Božja logika
Božja logika, na katero nas opozarja sveti oče, ni logika moči, ampak logika, ki tiho deluje za dobro drugih. Enako lahko rečemo za Cerkev. »Cerkev si prizadeva, da zlasti v odnosu z nasprotnimi stranmi izraža pozitivno moč, ki ustvarja nove možnosti za odnose in ne slabša obstoječih odnosov.« Izbira sredstev je temeljnega pomena. »S tega vidika Cerkev in še posebej papeška diplomacija živita na krščanski način, kjer odnosov ne ureja več pravilo oko za oko in zob za zob, ampak pravilo odnosov, torej razumevanje in poslušanje v skladu z višjo pravičnostjo, ki zlo premaga z dobrim,« je dejal Gallagher.
Mir graditi vsak dan
»Mir ni le neka beseda ki jo kričimo, ampak drža, ki jo je treba graditi vsak dan z vsakodnevnimi gestami poslušanja in sprave.« Služenje Cerkve v korist miru mora biti zaznamovano s slogom ljubezni, kar je skladno z Jezusovim naukom iz prilike o dobrem samarijanu. »Evangeljski mir, ki ga prinaša Jezus, ima posledice tudi na področju civilnega in političnega miru, pa tudi v srcih ljudi in družinah,« je izpostavil Gallagher. Politika in dejavna ljubezen lahko pomagata pri ohranjanju odgovornosti vsakega človeka za mir in v tem smislu sprožita konkreten institucionalni odziv. Politika, ki se razglaša kot sodobna in kot oblika dobrodelnosti, ne more biti zaznamovana z naglico, nasprotovanjem demokraciji in s strahom tistih, ki prevzemajo javne odgovornosti, zlasti če so kristjani, ki se jih sili v kompromise.