Kard. Parolin o podaljšanju začasnega sporazuma med Svetim sedežem in Kitajsko
Andreja Červek – Vatikan
Kardinal Pietro Parolin pojasni razloge, na podlagi katerih je Sveti sedež ponovno podaljšal začasni sporazum z Ljudsko republiko Kitajsko. Spomni, da sta Sveti sedež in kitajska vlada sporazum prvič podpisala 22. septembra 2018. »Sporazum je ”začasen”, ker še vedno živimo poskusno obdobje. Kot vedno, je za tako težke in občutljive situacije potreben ustrezen čas za izvedbo, da se lahko preveri učinkovitost rezultatov in se opredelijo morebitne izboljšave,« zatrdi kardinal. Doda, da je pandemija ustvarila »razumljive ovire srečanja delegacij, ki pozorno spremljata in ocenjujeta izvajanje sporazuma«.
Katoličanom na Kitajskem zagotoviti vodstvo pastirjev
Sporazum je bil prvič podaljšan leta 2020, sedaj pa je še enkrat podaljšan za nadaljnji dve leti. »Papež Frančišek se je z odločnostjo in potrpežljivo daljnovidnostjo odločil nadaljevati to pot, ne v iluziji, da bo našel popolnost v človeških pravilih, ampak v konkretnem upanju, da bo kitajskim katoliškim skupnostim tudi v tako zapletenih razmerah lahko zagotovil vodenje pastirjev, ki so vredni in primerni za nalogo, ki jim je zaupana.«
Rezultati sporazuma
Kardinal Parolin izpostavi sadove sporazuma v teh prvih štirih letih veljavnosti. Prvi je, da so v skladu s sporazumom od septembra 2018 »vsi škofje katoliške Cerkve na Kitajskem v polnem občestvu s Petrovim naslednikom« in od takrat »ni bilo več nezakonitih škofovskih posvečenj«. Navadni verniki lahko to vsak da vidijo pri sveti maši, ki jo obhaja kateri koli kitajski duhovnik, saj je »pri evharistični molitvi izrecno omenjen samo papež, kar je bilo pred leti nepredstavljivo«. Drugi sad je »prvih šest škofovskih posvečenj, ki so potekala v duhu sporazuma in v skladu z uveljavljenim postopkom, ki papežu preprušča zadnjo in odločilno besedo«. Na tretjem mestu pa kardinal Parolin izpostavi, da »se je v tem času tudi prvih šest ”nezakonitih” škofov registriralo in torej uradno pridobilo svoj položaj, saj so jih javne ustanove priznale kot škofe«.
»Ti rezultati se morda zdijo majhni, vendar so za tiste, ki na zgodovino gledajo z očmi vere, pomemben korak k postopnemu celjenju ran, ki so jih cerkvenemu občestvu zadali dogodki iz preteklosti,« je še dejal kardinal in ponovno poudaril, da »je bistvo sporazuma zagotovo povezano tudi s krepitvijo dobrega institucionalnega in kulturnega dialoga, vendar pa zadeva predvsem dobrine, ki so bistvene za vsakdanje življenje Cerkve na Kitajskem«. Pri tem izpostavi »veljavnost obhajanih zakramentov« in gotovost milijonov kitajskih vernikov, da lahko živijo svojo vero v polnem katoliškem občestvu, ne da bi bili osumljeni, da niso zvesti državljani svoje države«.