P. Federico Lombardi DJ: Katekizem katoliške Cerkve je dopolnil 30 let
P. Federico Lombardi DJ –La Civiltà Cattolica
Katekizem katoliške Cerkve je dopolnil 30 let
11. oktobra 1992, ob trideseti obletnici začetka drugega vatikanskega koncila je sv. Janez Pavel II. podpisal apostolsko konstitucijo Fidei depositum, s katero je predstavil ne samo duhovnikom, ampak »vsem udom Božjega ljudstva« novi Katekizem katoliške Cerkve.
Pogumno dejanje
Sv. Janez Pavel II. je pripravo katekizma leta 1986 zaupal komisiji dvanajstih kardinalov in škofov. Komisiji je predsedoval kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za verski nauk. To je sledilo izredni škofovski sinodi, ki jo je papež sklical leta 1985 ob dvajseti obletnici zaključka koncila. V sklepnem poročilu sinode je zapisano: “Mnogi škofje so izrazili željo, naj se sestavi katekizem ali povzetek vsega katoliškega nauka glede vere in morale. To naj bi bilo izhodišče za katekizme in povzetke, ki jih pripravljajo različne pokrajine. Obravnavati mora zdrav nauk, prikladen za sedanje življenje kristjanov.”[1] Prošnjo je podprlo 146 škofov od 155 navzočih.
Po tridentinskem koncilu je Rimski katekizem v obsežnem in organskem besedilu zbral predstavitev katoliškega nauka, da bi pastirji pri uresničevanju prenove Cerkve, ki jo je hotel koncil, imeli jasno skupno izhodišče za učenje. Podobno so “mnogi škofje” po drugem vatikanskem koncilu z objavo njegovih številnih dokumentov in živahne razprave o njihovi razlagi občutili potrebo po novem obsežnem besedilu, ki naj predstavi krščansko vero; besedilo naj bi bilo skladno s koncilom ter pozorno do položaja kristjanov in Cerkve v sedanjem svetu.
To je bila zelo smela zamisel. Ni manjkalo važnih poskusov kakor znani Holandski katekizem in drugi katekizmi, ki so jih objavile različne škofovske konference. Toda videli smo, da so se ti katekizmi “zanimali zlasti za to, da bi obravnavali antropološko in sociološko izhodišče in metodo predajanja. Izkazalo se je, da so na koncu skoraj povsem zanemarili nauke, ki jih je treba predajati.”[2] Bilo je torej treba sestaviti besedilo, ki bi izražalo “to, kar nam vera predlaga verovati” in ki bi bilo veljavno za vso Cerkev; izražalo naj bi torej, kar je skupno veri kristjanov; tako naj bi služilo edinosti njihovega vesoljnega občestva, onkraj razlik in posameznih položajev.
Ali je bilo to mogoče? Mnogi so dvomili, tudi teologi in kateheti. Številni so bili celo prepričani, da je šlo za napačno pot. Mislili so namreč, da ni mogoče predložiti katekizma “vsebin”, kar bi nasprotovalo hermenevtiki Božje besede in razodetja; mislili so, da bi vesoljni katekizem oviral in preprečil oblikovanje katekizmov krajevnih Cerkva, namesto da bi pospeševal nujno inkulturacijo. Pojavilo se je vprašanje edinosti in pluralnosti.[3] Seveda so bili nekateri takšni ugovori izraženi tudi še po objavi besedila: “Katekizem se je njegovim kritikom zdel ne kakor možnost edinosti, ampak kot ogrožanje živosti in pluralizma, kot poskus, da bi z obrazci hromili ali celo onemogočili misel, ki se pogumno vzpenja naprej, kot sredstvo kontrole in discipliniranja. Označili so ga tudi kot napad na inkulturacijo, ki bi morala iskati nove poti in oblike za vero v velikih zgodovinskih kulturah sveta in tudi v sodobni tehnični družbi, ki se vedno bolj razvija.”[4]
Komisija in uredniški odbor nista obupala. Izbrali so način, ki se ga je držal Rimski katekizem, ozirali so se zlasti na Boga in skrivnosti vere, ki jo izpovedujemo v Credo in obhajamo v zakramentih. Nato sta prikazala, kako vera deluje v ljubezni in odseva v krščanskem življenju (zapovedi v luči blagrov); končno sta spregovorila o krščanski molitvi po sledi Gospodove molitve, očenaša.
Besedilo je torej razporejeno v štiri “med seboj povezane” dele: krščanska skrivnost je predmet vere (prvi del); obhajamo jo v liturgičnih dejanjih (drugi del); navzoča je, da bi razsvetljevala in vzdrževala Božje otroke v njihovi dejavnosti (tretji del); utemeljuje našo molitev, katere prednostni izraz je “očenaš”, in vzpostavlja naše prosilne in hvalne molitve ter naše priprošnje (četrti del).[5]
Izvirno besedilo v francoščini je bilo leta 1989 poslano v obsežno posvetovanje vsem škofom sveta, rimskim kongregacijam, teološkim ustanovam in izvedencem. Zbrali so okoli 24.000 mnenj, zlasti glede tretjega dela. Besedilo je torej sad najširšega sodelovanja škofov po vsem svetu.[6] Noče biti vezano na posebno “teologijo”, ampak “mora zvesto in organsko podajati učenje Svetega pisma, živega izročila v Cerkvi in verodostojnega cerkvenega učiteljstva, pa tudi duhovno dediščino cerkvenih očetov, svetnikov in svetnic Cerkve, da bi bilo mogoče bolje spoznati krščansko skrivnost in poživiti vero Božjega ljudstva. Upoštevati mora razlage nauka, ki jih je Sveti Duh v potekanju časov navdihoval Cerkvi. Potrebno je tudi, da pomaga osvetliti z lučjo vere nove razmere in nova vprašanja, ki se v preteklosti še niso pojavila.”[7]
Vredno je preleteti, četudi le s ptičje perspektive, kazala: svetopisemskih navedkov je nešteto (4.278), navedkov koncilov – zlasti drugega vatikanskega – prav tako (810), papeških dokumentov, dokumentov cerkvenega prava, zahodne in vzhodne liturgije, cerkvenih pisateljev, cerkvenih očetov in svetnikov vsake dobe do svete Terezije Deteta Jezusa. Nekatere slike, namenoma dodane na začetku vsakega od štirih delov, hočejo spomniti, kako je krščanska vera vedno izražena tudi v umetnosti, kar je “pot lepote”. Skratka, s svojimi 2.865 členi Katekizem pride do nas v svojem bogastvu, s prehodi stoletja, veliko reko vere in krščanske modrosti, iz katere moremo še naprej zajemati, da bi razumeli današnjo stvarnost v njeni luči in jo živeti po Duhu, ki jo je ta navdihoval in jo navdihuje.
Vsekakor mora biti jasno, da Katekizem ne predlaga “novih naukov” niti ne dodeljuje nove veljave prestavljenim naukom. Njegov namen je namreč, da predloži “že” obstoječi nauk Cerkve, ki ga uči z oblastjo.
Nepričakovani uspeh
Leta 1992 je bilo delo dokončano. Papež ga je odobril junija, a za slovesno potrditev je hotel počakati na trideseto obletnico odprtja koncila, 11. oktobra. Končno je 7. decembra v Sikstinski kapeli hotel Katekizem predstaviti in simbolno izročiti raznim skupinam cerkvenega občestva, tudi laikom, možem in ženam, različnih jezikov in celin. Novembra je bila namreč prva javna predstavitev francoske izdaje v Parizu; v treh tednih je bilo prodanih več kakor 500.000 izvodov. Velikanski uspeh, večji od vsakega pričakovanja, je nekaj mesecev pozneje doživela italijanska izdaja; uspeh se je nadaljeval še v mnogih drugih izdajah. Splošno zanimanje za delo – ne samo pri duhovnikih – je bilo neposredno tako očitno, da so kritike postale dokaj obzirne, čeprav niso izginile. Ni neutemeljeno trditi, da je “bil Katekizem sprejet z nepričakovano enodušnostjo velike večine katoličanov”.[8]
Kardinal Ratzinger – ki sicer ne more veljati za avtorja dela, a je imel odločilno vlogo pri njegovi zasnovi in uresničenju[9] – je večkrat izrazil svoje presenečenje in svojo hvaležnost ob uspešnem delu: “Zdi se mi nekakšen čudež, da je v tako obsežnem sestavljanju nastala v svojem bistvu notranje enovita in po mojem mnenju tudi lepa knjiga. Dejstvo, da je med tako različnimi duhovi, navzočimi v odboru in komisiji, vedno znova nastajalo soglasje namenov, je bilo zame in za vse udeležence izredno izkustvo, v katerem smo pogosto občutili višjo roko, ki nas je vodila.”[10] “Osebno se mi je zdelo nemogoče, in to moram odkrito priznati: presenetljivo je, da je v svetu, polnem nasprotij, in v Cerkvi, v kateri se krešejo nasprotni tokovi, mogoče v sorazmerno kratkem času pripraviti in uresničiti takšno pričevanje edinosti.”[11]
Leta 1997, pet let pozneje, je bila ob upoštevanju pripomb, prejetih od različnih prevodov (tedaj že v 30 različnih jezikih), objavljena uradna latinska izdaja Editio typica kot uradno izhodišče za nadaljnje prevode in ponovne izdaje. V Splošnem katehetskem pravilniku istega leta je rečeno, da je Katekizem “uradno besedilo cerkvenega učiteljstva, ki v jasni obliki in organski sintezi združuje zveličavne dogodke in resnice, ki izražajo skupno vero Božjega ljudstva in sestavljajo neobhodno potreben temelj kateheze”.[12]
Katekizem se je sčasoma izkazal kot zelo koristen pripomoček pri namenu, za katerega je bil objavljen: sestavlja zanesljivo izhodišče za poučevanje in katehezo v krščanskem ljudstvu, za predstavitev krščanske vere v današnjem svetu, za poglobitev krščanskega življenja in njegovih zahtev pri verujočih. Papeški svet za novo evangelizacijo je iz njega naredil steber svojega dela, kakor je vidno iz naslednjih izdaj katehetskega Pravilnika in iz vsebine naslednjih mednarodnih katehetskih kongresov, ki so se posvečali preučevanju in poglabljanju raznih delov Katekizma.[13] Leta 2005 je bil objavljen “Kompendij” Katekizma katoliške Cerkve. Tudi Kompendij je naročil Janez Pavel II. in je sad dela pod predsedstvom kardinala Ratzingerja, da bi se bolj strnjeno predložilo iste vsebine, a v klasični obliki vprašanj in odgovorov ter z več slikami. To je nov pripomoček, ki nikakor ne nadomešča obsežnejšega besedila.
V času papeža Frančiška: nepretrganost, novosti in vprašanja
Sveti Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta se v svojem učenju seveda nenehno sklicevala za Katekizem katoliške Cerkve. Oba sta imela odločilen delež pri njegovem uresničenju. A tudi papež Frančišek je bil od vsega začetka soglasen z njuno linijo; dobro se je zavedal pomembnosti in koristnosti tega dokumenta. To dokazujejo že jedrnate besede v njegovi okrožnici Lumen fidei, ki izraža povezanost s papežem Benediktom: “Katekizem katoliške Cerkve je osnovno orodje za tisto enovito delovanje, s katerim Cerkev posreduje vso vsebino vere, se pravi ‘vse, kar sama jè, vse, kar veruje’.« (BR 8)[14] Papež Frančišek se je tudi v spontanih izjavah, ki so pogosto presenečale v prvem obdobju njegovega papeževanja, skliceval na Katekizem in družbeni nauk Cerkve, da bi s svojo učinkovito in neposredno govorico potrdil, da je “sin Cerkve”.
Tudi kdor je sledil katehezam papeža Frančiška ob sredah, je nenehno našel – včasih povsem izrecno, včasih vključno – navedke in sklicevanja na Katekizem. Na primer v katehezi o evharistiji in zakramentih, o molitvi; a tudi v vprašanjih družbene etike ali o tem, da so dobrine namenjene vsem. Isto se dogaja v mnogo drugih besedilih in sporočilih o občutljivih vprašanjih, kakor je terapevtska zagrizenost in tako naprej.
To ne pomeni, da bi morali pojmovati Katekizem kot nedotakljivo, togo dokončno besedilo, ki se ne more izboljšati. To bi bilo v nasprotju s samo naravo predstavitve katoliškega nauka, ki je dinamično živ v teku človeške zgodovine, in cerkvenega učiteljstva, ki ga spremlja Sveti Duh, da vodi potujoče Božje ljudstvo. Vprašanja, ki jih je mogoče najpogosteje zastavljati (kar se je dogajalo že med samo pripravo Katekizma), se tičejo tretjega dela, o krščanskem življenju in družbeni morali, ker se pač spreminjajo zgodovinske okoliščine in dinamičen odnos krščanske vere do stvarnosti.
Konkreten in jasen primer formulacije Katekizma, ki se je spremenil že v teh 30 letih, se tiče smrtne kazni. Prvo besedilo Katekizma, objavljeno leta 1992, ni izključilo njene zakonitosti “v skrajno težkih primerih” (št. 2266). Editio typica leta 1997, opirajoč se na okrožnico Evangelium vitae, ki jo je objavil sv. Janez Pavel II. leta 1995, je spremenila formulacijo in pojasnila, da “so danes primeri popolne nujnosti odstraniti krivca ‘postali zelo redki, če ne sploh povsem neobstoječi’” (št. 2267). Sv. Janez Pavel II. se je izrekel v prid odprave smrtne kazni v božični poslanici 1998 in nato na potovanju v Združene države. Podobno se je izrazil tudi Benedikt XVI. v posinodalni spodbudi Africae munus (2011). Končno je leta 2017 v nagovoru ob 25-letnici objave Katekizma papež Frančišek izrecno zahteval spremembo stavka o smrtni kazni, da bi bolje izrazil razvoj nauka glede tega vprašanja v zadnjem času.[15] Novo besedilo je neposredno: “Cerkev v luči evangelija uči, da je ‘smrtna kazen nedopustna, ker ogroža nedotakljivost in dostojanstvo osebe’, in se odločno zavzema za njeno odpravo po vsem svetu.”[16]
Drugo področje, na katerem niso izključene nove formulacije, se tiče odgovornosti do okolja, “skupnega doma”. Isti papež Frančišek je v nagovoru zboru pravnikov omenil možnost, da bi razširili tiste dele Katekizma, ki so posvečeni ekološki odgovornosti: “Mislim, da moramo v Katekizem katoliške Cerkve vnesti greh proti okolju, ‘ekološki greh’ proti skupnemu domu, ker gre za dolžnost.”[17] Ta pobuda bi bila pač skladna z učenjem zadnjih papežev, zlasti papeža Frančiška z okrožnico Laudato si’ in posinodalno spodbudo o Amazoniji.
Drugačne narave in precej bolj problematične so razne zahteve po spremembi katekizemskega besedila glede spolne morale, zlasti v povezavi s premisleki, ki so jih povzročili na tem področju primeri spolnih zlorab v družbi in Cerkvi.
Spomnimo lahko na zahteve v poročilu Rapporto Sauvé o vprašanju zlorab v Franciji.[18] A vprašanje se javlja veliko huje v “Sinodalni poti” Cerkve v Nemčiji. Tukaj kritični glasovi do katekizemskih besedil ne odsevajo samo skrbi za izboljšanje ali razvoj teh besedil, ampak pričakujejo obsežno in globoko spremembo cerkvenega učiteljstva glede vsega, kar se tiče človeške spolnosti. To se vidi iz načrtov, ki so trenutno predmet razprave, na primer načrta z naslovom “Temeljne smernice prenovljene spolne etike” ali “Prevrednotenje cerkvenega učiteljstva glede homoseksualnosti”.[19]
Ni naša stvar, da bi presojali tako zapletena in občutljiva vprašanja. Ni mogoče zanikati, da gre tu za eno najzahtevnejših področij za nauk in pastoralo Cerkve glede krščanskega življenja v družbi, ki se je globoko spremenila z ozirom na preteklost. Papež Frančišek je dal pobudo s sklicem dveh sinod o družini in s posinodalno spodbudo Amoris laetitia. Toda zaznavanje nevarne razdalje med cerkvenim učiteljstvom in stvarnostjo človeške izkušnje ter nevarnosti tveganja napetosti in notranjih sporov v občestvu vesoljne Cerkve se zdi, da zahteva nadaljevanje preudarne in spoštljive poti nepretrganosti in edinosti, a hkrati pogum.[20]
Vsekakor vprašanje ni predvsem in neposredno vprašanje razprave o katekizemskih besedilih, ampak je vprašanje učiteljstva in morale Cerkve, ki mora odsevati v Katekizmu.
Končno je primerno spomniti, da Katekizem dejansko služi za katehezo. Biti hoče pripomoček za predajanje vere v sodobnem svetu. Danes to predajanje zlasti novim rodovom poteka v povsem različnem okolju kakor nekdaj, zlasti zaradi “digitalne revolucije” in njenih posledic. Tudi tega vprašanja tukaj nikakor ne moremo poglobljeno obravnavati, a o njem bo treba premišljevati in o njem bo spregovorila ustvarjalnost kateheze, ki jo je posebej spodbudila izkušnja med pandemijo. Ne gre torej za množitev prevodov istega besedila v različne jezike ali za raznovrstne pripomočke, da bi jih lažje razširjali, kakor že hvalevredno delajo.[21] Temveč gre za to, da bi razumeli, ali bo veliko, sistematično in organsko besedilo še naprej glavno izhodišče za predajanje krščanske vere katoliške Cerkve.
Nekaj sklepnih misli
Katekizem katoliške Cerkve je izredno besedilo. Nad pričakovanji mu je uspelo v organski sintezi – smemo reči v uravnoteženi in harmonični ter pedagoško učinkoviti sintezi – izraziti krščanski nauk, kakršen je v času drugega vatikanskega koncila, ki ga podpirajo Sveto pismo, na koncilih izraženo izročilo Cerkve, papeži, veliki cerkveni pisatelji in svetniki.
Katekizem je bil in je čudoviti temelj za edinost cerkvenega občestva v izjemno različnem svetu mnoštva ljudstev, jezikov in kultur. V tem svetu se dogajajo zelo hitre spremembe. Kardinal Avery Dulles je imel Katekizem “za najdrznejši izziv kulturnemu relativizmu, ki danes grozi, da bi spodkopal vsebino katoliške vere”[22].
V preteklih tridesetih letih je sestavljal in še danes sestavlja trden in zanesljiv temelj za krščanski nauk in vzgojo – rekli bi tudi za duhovnost – papežev, škofov, duhovnikov, katehetov, laikov, mož in žena. Tudi njegovi kritiki priznavajo uglednost besedila.
Toda Katekizem ni mišljen kot tog, zakoličen, dokončen, nedotakljiv. Izraz zgodovine krščanske vere mora ostati dinamičen in živ. Kakor že od začetka ni smel biti ovira, ampak opora za inkulturacijo, tako mora tudi danes ostati izhodišče, temelj, dragocen pripomoček za pot Cerkve v zgodovini – ob pomoči in vodstvu Svetega Duha.
Zato se lahko razvija. Papež Frančišek nam je dal stvaren primer, kar zadeva vprašanje smrtne kazni. Toda v tako hitro spreminjajočem se svetu bo mogoče in treba spremeniti ali dodati še druge točke. Navedli smo nekaj primerov pomembnih področij. A vedno bo treba premišljevati o skupni veri Cerkve, da bi ohranjali edinost pod vodstvom učiteljstva. Celotna Cerkev bo morala nenehno iskati boljše poti in učinkovite govorice za oznanjevanje vere in njeno predajanje ob trajnem zaupanju v spremstvo Svetega Duha.
[1] Enchiridion Vaticanum, zv. 9, Bologna, EDB, 1758, št. 1797.
[2] E. Guerriero, Servitore di Dio e dell’umanità. La biografia di Benedetto XVI, Milano, Mondadori, 2016, 262.
[3] Revija Concilium je obravnavanju teh vprašanj posvetila celoten zvezek (št. 4 leta 1989), ki sta ga oskrbela J. B. Metz in E. Schillebeeckx.
[4] J. Ratzinger, Relazione al Congresso Catechistico Internazionale, v: Oss. Rom., 15. oktober 1997, 6.
[5] Sv. Janez Pavel II., apostolska konstitucija Fidei depositum, 11. oktobra 1992, št. 3.
[6] Med odgovori je bilo 16 rimskih kongregacij, 28 škofovskih konferenc, 23 skupin, ki predstavljajo 295 škofov, 797 posameznih škofov.
[7] Sv. Janez Pavel II., apostolska konstitucija Fidei depositum, 11. oktobra 1992, št. 3.
[8] E. Guerriero, Servitore di Dio e dell’umanità …, n. d., 268.
[9] Ni mogoče pozabiti pomembnega deleža, ki ga je imel redakcijski tajnik, dominikanec Christoph von Schönborn, poznejši dunajski nadškof in kardinal. Omenimo njegov zanimivi članek o usmeritvah v zasnovi in izdelavi Katekizma: “Il Catechismo della Chiesa Cattolica nelle Chiese particolari”, v: R. Fisichella (izd.), Il Catechismo della Chiesa Cattolica. Testo integrale e nuovo commento teologico-pastorale, Città del Vaticano – Cinisello Balsamo (Mi), Libr. Ed. Vaticana - San Paolo, 2017, 813–824.
[10] J. Ratzinger, “Il Catechismo della Chiesa Cattolica e l’ottimismo dei credenti”, v: Communio, št. 128, 1993, 17.
[11] Isti, “Relazione al Congresso Catechistico Internazionale”, n. d. 6.
[12] Splošni katehetski pravilnik, št. 124; prevzeto v št. 184 novega Pravilnika za katehezo, ki ga je izdal Papeški svet za novo evangelizacijo, Città del Vaticano, Libr. Ed. Vaticana, 2020, 130.
[13] Mednarodni katehetski kongres v Rimu od 8. do 10. septembra 2022 je bil posvečen prav tretjemu delu Katekizma.
[14] Frančišek, okr. Lumen fidei, 29. junija 2013, št. 46.
[15] Prim. Francesco, Discorso ai partecipanti all’Incontro promosso dal Pontificio Consiglio per la promozione della nuova evangelizzazione, 11. oktobra 2017.
[16] Reskript za novo izdajo št. 2267 “Katekizma katoliške Cerkve” o smrtni kazni, 1. avgusta 2018, in Pismo škofom o novi izdaji št. 2267 “Katekizma katoliške Cerkve” o smrtni kazni, Kongregacija za verski nauk, 2. avgusta 2018.
[17] Francesco, Nagovor udeležencem 20. svetovnega kongresa Mednarodnega združenja kazenskega zakonika, 15. novembra 2019.
[18] Več točk Poročila Sauvé (www.ciase.fr/medias/Ciase-Rapport-5- octobre-2021-Les-violences-sexuelles-dans-l-Eglise-catholique-France-1950-2020.pdf/), zlasti št. 932–946 in priporočilo št. 10, je posvečenih preverjanju in kritiki formulacije raznih točk o šesti zapovedi v Katekizmu. Po našem mnenju so nekatere kritike v Poročilu dokaj neutemeljene. Vsekakor se zdi, da jih vodi skrb, da bi bolj vztrajali na prvenstvu spoštovanja osebe in pozornosti do žrtev, in bolj na splošno odsevajo črto moralne teologije, ki ima za neustrezno, da bi obravnavali probleme človeške spolnosti v okviru šeste zapovedi. Pripominjamo, da francoski škofje o teh vprašanjih niso sprejeli stališča, ampak so začeli obsežen postopek posvetovanja in premišljevanja. Prim. F. Lombardi, “Continuare la lotta agli abusi. Il ‘Rapporto Sauvé’ e i vescovi francesi”, v: Civ. Catt. 2022 I 364-388.
[19] www.synodalerweg.de/dokumente-reden-und-beitraege/. Na nedavnem zasedanju od 8. do 10. septembra 2022 je večina udeležencev v drugi razpravi potrdila navedena besedila.
[20] V tej smeri je v zadnjih letih življenja razmišljal kardinal Carlo Maria Martini. Desetletnice njegove smrti smo se spomnili 31. avgusta. Prim. C. M. Martini – G. Sporschill, Conversazioni notturne a Gerusalemme. Sul rischio della fede, Milano, Mondadori, 2008.
[21] Lahko pomislimo na “Kompendij” Katekizma, objavljen leta 2005, ali na vrsto izdaj Youcat v raznih jezikih za mlade. Ali na novejši “Videokatekizem katoliške Cerkve”, ki je izšel pri San Paolo v 15 DVD, pa tudi na razne serije oddaj katoliških televizij. Glede sprejetja Katekizma glej C. Farey, “Recezione del Catechismo della Chiesa Cattolica”, v: R. Fisichella (ed.), Catechismo della Chiesa Cattolica. Testo integrale e nuovo commento teologico-pastorale, cit., 825–834.
[22] A. Dulles, The Challenge of the Catechism, v: First Things, št. 1, 1995.
