Homilija kardinala Semerara ob beatifikaciji Marie Costanze Panas, kapucinske klarise

Kardinal Marcello Semeraro

IZ ŽIVLJENJA NAREDITI EVHARISTIJO
Homilija ob beatifikaciji Marie Costanze Panas, kapucinske klarise

Deset je bilo ozdravljenih gobavcev, a samo eden izmed njih, ko je »videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan« (17, 15-16). To je drugič v Lukovem evangeliju, da je omenjen Samarijan. Prvič je bilo to v dobro znani priliki: duhovnik in levit sta prišla do pretepenega in napol mrtvega človeka na robu ceste in sta šla po drugi strani mimo; »do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil« (10,33). V judovskem pojmovanju v Jezusovem času biti Samarijan ni pomenilo samo etnične pripadnosti, ampak bila to še bolj oznaka za odpadnika, sovražnika in celo malikovalca. Samarijanu iz prilike torej evangelist pripisuje sočutje, pri čemer uporabi grški glagol (splanchnizomai), ki je običajno pripisan Jezusu in v Stari zavezi Bogu, ki skrbi za ponižane in uboge. Samarijanu pa, ki je bil ozdravljen v pripovedi današnje nedelje, sv. Luka pripiše hvalo in zahvalo in za to uporabi glagol, ki zdaj v krščanski rabi označuje najvišjo gesto življenja: evharistijo (euchariston).

Zdi se torej, da je v tujem nazivu »Samarijan« evangelist Luka nekako povzel dve temeljni gibanji zgodovine odrešenja: najprej gibanje Boga, ki je imel takšno usmiljenje, da je iz nebes prišel k nam in je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja postal človek, ko se je ponižal do smrti in to smrti na križu (prim. Flp 2,8). Drugo gibanje, ki je odgovor, pa je naše gibanje hvale, ki se dviga k Bogu, kot piše sv. Pavel: »in bi se z veseljem zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči« (Kol 1,12). Ta ozdravljeni Samarijan se zahvaljuje in je zato sprejet v skupnost odrešenih: »Vstani in pojdi; tvoja vera te je rešila.« Sprašujemo se torej: kakšno vrsto zahvaljevanje od nas hoče Gospod? V eni od svojih pridig o zelo slabi navadi nehvaležnosti, je sv. Bernard rekel: »Zares blažen tisti Samarijan, ki prizna, da nima ničesar, česar ne bi prejel in se je zato vrnil, da se je zahvalil Gospodu in tudi mi se pokažimo Bogu hvaležni in se mu zahvalimo ne samo z besedami, ampak predvsem z resničnimi deli, v delih in resnici (prim. De diversis 27,8; PL 193, 616).

Iz evangeljske pripovedi ne izvemo, kaj je storilo drugih devet ozdravljenih gobavcev. Bili so judje, ki so šli ali niso šli v jeruzalemski tempelj? Zanje je bil kraj hvale Bogu. Kar zadeva Samarijana, vemo, da ne le, da ni šel v tempelj, da bi se pokazal duhovnikom, ampak ni šel niti na goro Garizim, oziroma na kraj, kjer so Samarijani obhajali svoje bogoslužje (prim. Jn 4,20). Šel je k Jezusu: razumel je, da so »kraj« resničnega in Bogu všečnega češčenja Jezusove noge in je tako nam vsem oznanil, da se pravi izraz češčenja imenuje zahvaljevanje, evharistija.

V tem duhovnem kontekstu Božjega usmiljenja in človekovega, hvaležnega, veselega in takojšnjega odgovora Bogu sedaj pozorno preglejmo zemeljsko življenje blažene Marie Costanze Panas, njen odgovor na redovniški poklic in njeno duhovnost. Zapustila nam je veliko duhovnih spisov, iz katerih lahko zajemamo, čeprav so bili namenjeni predvsem njenim sosestram v samostanu, kjer je bila opatinja praktično do konca življenja.

V rokopisu iz leta 1936 z naslovom Sveta maša govori o njej kot o »zgodbi o neskončni dobroti nebeškega Očeta do njegovih ubogih ustvarjenin … [ki] zbere vso Jezusovo ljubezen do nas, in mi moramo, da bi mu povrnili z enako ljubeznijo, kolikor je le mogoče iz svojega življenja narediti stalno posnemanje maše«  (Positio – Estratto degli scritti – Scritti spirituali, str. 729). Ni nam težko ponovno odkriti dvojnega gibanja, ki sem ga nameraval doumeti iz evangeljske pripovedi: Jezusova ljubezen do nas (usmiljenje) in izraz naše hvaležnosti, ki jo izraža vse naše življenje. Narediti iz svojega življenja evharistijo. Oltar, je govorila svojim nunam, je »šola vseh kreposti«, kraj, na katerem skupaj z Jezusom najdemo Marijo, Mater, in drugo Mater, Cerkev. »Čast Cerkve je svetost njenih otrok,« je govorila, in dodala: »Bodite svete, da boste resnične hčere Cerkve, da boste častile in ljubile Cerkev, ki je velika ljubezen, izjemna nežnost Srca našega Jezusa« (prav tam, str. 751-752).

Lahko bi rekli, da je življenjski program naše blažene zajet v epigrafu na njenem grobu: »Posvetila se je Bogu in po njem vsem, vedno verujoč v njegovo ljubezen.« Vera matere Marie Costanze Panas je bila, kot je izjavila neka priča v postopku za beatifikacijo in kanonizacijo, »živa vera, ki jo je gnala, da se je z vsem srcem izročila Bogu … Darovati se in verovati je bil program njenega življenja« (Positio – Summarium: test. 8, str. 53).

Slišali smo: »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval.« V resnici samo hvaležnost daje polnost našemu življenju. »Ne izpuščajmo zahvaljevanja: če smo nosilci hvaležnosti, tudi svet postane boljši, pa čeprav samo malo, vendar je to dovolj, da mu posredujemo malo upanja. Svet potrebuje upanje in s hvaležnostjo, s tem načinom zahvaljevanja mu mi posredujemo malo upanja« (Frančišek, Kateheza s 30. decembra 2020).