P. Lombardi med zlato mašo: Dovolite mi, da danes spregovorim o Jezusu, ker nas je On zbral tukaj
P. Federico Lombardi DJ
Homilija p. Federica Lombardija DJ
Drage sestre, dragi bratje.
Zelo sem hvaležen, da lahko skupaj z vami na tem kraju obhajam to evharistijo. V preteklih letih smo se večkrat skupaj zbrali tukaj v molitvi ob različnih okoliščinah, veselih in žalostnih, da bi skupaj stopili pred Gospoda kot skupnost, ki je poklicana, da služi Cerkvi in svetu z družbenimi občili, pa tudi da živi številne odnose prijateljstva, sodelovanja ter človeške in duhovne solidarnosti med nami.
Ko sem preživel več kot tretjino svojega življenja in več kot polovico svojega duhovniškega življenja na teh področjih, je prav, da imamo priložnost, da se tudi v teh dnevih obletnic zberemo in molimo. Za to sem hvaležen prijateljem Dikasterija za komunikacijo, ki so prevzeli pobudo. Odkrito povedano se počutim nekoliko neprijetno, ker se mi zdi, da ste v preteklih tednih preveč govorili o meni, čeprav je to v bistvu poklic mnogih med vami. Prisilili ste me že, da sem povedal različne stvari. Zato mi danes dovolite, da še malo spregovorim o Jezusu, ker nas je On zbral tukaj. Izhajal bom iz beril, ki smo jih poslušali, ki so mi ljuba že desetletja, so me pa z minevanjem časa vedno bolj očarala.
Verniki naših ljudstev so radi spremljali in še danes pogosto radi v pobožnem premišljevanju spremljajo cikluse Jezusovega življenja, ki so bili v naših cerkvah predstavljeni skozi stoletja vere. Tudi sam sem se jih naučil občudovati na stenah starodavnih cerkva v mojih alpskih dolinah ali v kapelicah na romarskih poteh naših »svetih gora«. V določenem trenutku pridemo do vrhunca, kjer brez besed obstanemo pred prizorom, ki je predstavljen. Morda ni tako samo na nekem romanju, ampak tudi na poti našega življenja.
Mislim na prizor, o katerem nam je govoril evangeljski odlomek, ki smo ga pravkar poslušali. Jezus je umrl na križu, med dvema razbojnikoma, ki sta bila križana z njim, s srcem, ki ga je odprl sunek sulice, iz katerega tečeta kri in voda.
Ne poznam bolj presunljivega odlomka Svetega pisma. Ne poznam večje podobe. Z leti čudim, da me vedno bolj privlači in kot da me obvladuje.
Pred njo nimamo veliko besed. Nanjo moramo zreti z očmi in predvsem s pogledom duha. Kot piše sv. Janez, obračamo svoj pogled nanj, ki je bil preboden, in pustimo, da se skozi tisto rano postopoma, z vedno večjo močjo razkriva moč Božje ljubezni nad nami in nad svetom, za katerega se zdi, da mu gospodujeta – takrat in tudi danes – smrt in sovraštvo.
V psalmu z odpevom smo povzeli besede skrivnostne osebnosti, ki Bogu ne daruje žgalnih daritev ali žrtev, ampak daruje samega sebe, sebe vsega, brez pridržkov: »Glej, prihajam. V zvitku knjige je pisano o meni: Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli; tvoja postava je v mojem srcu.« Pisec Pisma Hebrejcem, nam pojasnjuje, da te besede – »prihajam, da izpolnim tvojo voljo« - niso samo besede psalmista, ampak se v polnosti izpolnijo, ko Jezus »pride na svet«, ko se utelesi, začne svojo pot z nami. In Jezus iz psalma nadaljuje: »Svojih ustnic ne zadržujem, Gospod, ti sam veš; ne boš (mi) odtegnil svojega usmiljenja, tvoja dobrota in tvoja zvestoba me bosta vedno čuvali; in še: oznanjam tvojo pravičnost pred velikim zborom: to je tvoja postava, »ki je v mojem srcu«. V mojem srcu. Se pravi, to je moje poslanstvo, je smisel mojega bitja. Pisec Pisma Hebrejcem zaključuje: »V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej« (Heb 10,10).
Na križu se srce – v čigar globini je bila zapisana postava Gospodovega usmiljenja – odpre, da bi se to, kar je varovalo in kar nam je razodevalo po poti, popolnoma, brez zadržkov darovalo vse do zadnje kaplje. Jezus sam, ki nam je v trenutkih domačnosti, zaupanja in tolažbe dejal: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen«, sedaj dovoli, da se njegovo srce razpre za nas. Poslanstvo je dopolnjeno, tudi mi se lahko od njega do konca učimo.
Stoletja zrenja Jezusa na križu in njegovega odprtega srca so osvetlila neštete pomene te skrivnosti. Sv. Pavel govori o »nedoumljivem« bogastvu. Sam se bom zelo preprosto omejil na enega od pomenov, ki ga izročilo najbolj pogosto poudarja: kri in voda, ki pritečeta iz Kristusovega srca, predstavljata, sta krst in evharistija, zakramenta, po katerih Jezusova ljubezen in milost prihajata vse do nas po Cerkvi, skupaj z njegovo Besedo in z darom Duha.
Sta dar Jezusa, ki umre, da bi nam dal življenje, njegovo življenje, ki izhaja iz Očeta, upanje večnega življenja. Dejansko – kot smo slišali – »vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse.« To so zakramenti in zato se podeljujejo v različnih trenutkih in različnih okoliščinah naše poti.
Krščevati, odpuščati, tolažiti z maziljenjem, darovati vsakdanji kruh, blagoslavljati v veselju in v bolečini, v življenju in smrti, ali tudi zgolj spremljati z naklonjenostjo, z Božjo besedo ali s tišino, bogato z ljubeznijo in z Jezusovim pogledom na naš svet in na naše življenje. To more in to mora delati duhovnik in to lahko dela v Jezusovem imenu, z Jezusovo močjo, ne v svojem imenu, kar bi bilo nič vredno. Dovolili ste mi, da skozi leta skupaj z vami doživim nekaj tega in za to sem vam zelo hvaležen. To ohranjam kot najbolj dragocene stvari poti, za katero se danes zahvaljujem skupaj z vami.
Sv. Pavel nam namreč upravičeno pravi, da je to »zaklad«, ki je zaupan zelo krhkim lončenim vrčem. Lončen vrč lahko ostane dolgo skupaj, ne da bi kljub sunkom in udarcem razpadel, samo po Jezusovi milosti in s pomočjo in pozornostjo drugih. Kljub temu pa vedno vsebuje zaklad, velik in nadvse dragocen zaklad, saj prihaja od Jezusa in ne od nas. Kot nam je še dejal sv. Pavel, je ta zaklad dan »za vas«, za vas. In z veseljem in zaupanjem moramo razširiti svoj pogled: »Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo.«
Zato se skupaj iskreno in z veseljem zahvalimo. Zahvalimo se za Jezusovo odprto srce in za zakramente Cerkve, ter si jih še naprej želimo kot vir prenovljenega življenja, smisla življenja onkraj sovraštva in smrti. To je smisel tega slavja.
Povedati moramo še, da ko gledamo proti križu in Jezusovemu srcu, tudi če se nas to zelo globoko intimno in osebno dotakne, nikakor nismo sami. Veliko nas je in gledamo skupaj. Najprej je tukaj Marija, Jezusova in naša mati, ki je stala pod križem; tukaj je učenec, ki ga Jezus ljubi – in koga Jezus ne ljubi? – ki predstavlja vse nas; tukaj so žene, veliko žena, ki so prehodile pot z Jezusom in z nami, ki jih srečujemo pred križem in nam bodo pomagale prepoznati Vstalega; tukaj so tisti, ki razpravljajo in komentirajo in tisti, ki se sprašujejo; tukaj je osupel vojak s sulico v roki, najprej s svojim nasiljem in potem s svojim spreobrnjenjem … Skratka, vsi smo tukaj in prosimo, da bi se ta velika skrivnost vsak dan bolj razodela našim življenjem.
Preden zaključim; glede na to, da se je molitveno srečanje prvenstveno porodilo za tiste, ki so delali in delajo na različne načine v vatikanski komunikaciji, bom dodal majhno osebno omembo o našem delu in kraju našega dela.
Nekateri med vami – predvsem tisti, ki ste delali na Radiu Vatikan – veste, da obstaja pomemben kraj v spominu in praksi našega skupnega dela. Gre za ložo z enkratnim pogledom na papeški oltar, ki je v središču Sv. Petra. Iz te lože smo dolga leta s komentarji v različnih jezikih spremljali papeška slavja, ki so se odvijala neposredno pred našimi očmi. Potem, ko je naraslo število jezikov neposrednih prenosov, smo bili prisiljeni najti drugo rešitev. Vendar tisto mesto je in ostaja enkratno. Zame je bil najljubši neposredni prenos velikonočne vigilije, z branjem zgodovine odrešenja, s krsti, birmami, z evharistijo, ki se je obhajala točno nad grobom sv. Petra, se pravi na kraju, kjer počiva skala, na kateri je utemeljena Cerkev, kjer se začenja veriga vere, ki prihaja vse do nas, in to je razlog, zaradi katerega smo tukaj in tukaj delamo. Dojeli ste, da govorim o loži, ki je v pilastru sv. Longina, enega od štirih, ki podpirajo kupolo Svetega Petra. Točno pod mano je veliki Berninijev sv. Longin s svojo sulico v roki prepaden gledal proti oltarju, kjer se Jezusovo srce, ki ga je on odprl, še naprej odpira za vso Cerkev in za svet. Pred menoj je tekla začudena Veronika, da bi vsem pokazala Jezusov obraz, vtisnjen na njeno platno in v njeno srce. Tudi mi moramo še naprej prepadeni gledati proti temu oltarju, ne samo nad Petrovim grobom, ampak proti vsakemu oltarju. Tudi mi moramo teči, da bi pokazali Jezusov obrAz, ki je po milosti zapisan v srce, kot najpomembnejše in najlepše sporočilo. Tako bo naše delo še naprej zajemalo svoj smisel pri izviru.
