Beatifikacija Janeza Pavla I.: Spomini redovnice, ki je pomagala v papeškem stanovanju

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Prvo srečanje v Vatikanu

»Janeza Pavla I. sem prvič videla dva dni po njegovi izvolitvi, skupaj z drugimi sestrami naše skupnosti, ki smo bile poklicane, da bi pomagale v papeškem stanovanju. Do tedaj ga nisem nikoli srečala osebno, vendar smo Luciania poznale, saj je imel od začetka svoje škofovske službe v Vittorio Veneto ob sebi sestre naše kongregacije.
Sprejel nas je preprosto, ne da bi nas spravil v zadrego. Rekel nam je, naj molimo, saj mu je Gospod naložil breme, vendar da ga bo z Njegovo pomočjo in našimi molitvami zmogel. Spominjam se, da so me naslednji dan skupaj s tajnikom Mageejem poslali iskat bogoslužna oblačila in zapret papeževo zasebno kapelo, kjer je Pavel VI. zjutraj maševal s svojimi tajniki. Janez Pavel I. je namreč želel jutranjo mašo obhajati v zasebni kapeli v stanovanju in smo bile poleg tajnikov prisotne tudi me sestre: "Mi smo družina in imamo mašo skupaj," je dejal.«

Medicinska sestra s. Vincenza ga je spremljala že prej

»Na dan slovesne maše ob začetku pontifikata je na kosilo povabil tudi sestre, ki so bile z njim na patriarhatu v Benetkah. Vedno je izkazoval veliko spoštovanje do nas, redovnic. Jaz sem skrbela predvsem za garderobo in zakristijo, če je bilo potrebno, pa še kaj drugega. S. Vincenza je bila medicinska sestra. Bila je najstarejša in je svetega očeta poznala že vrsto let. Srečala ga je v Bellunu, ko je imel kot mlad duhovnik zdravstvene težave in mu je pomagala kot medicinska sestra. Ko je pozneje postal škof, je prosil, da bi v škofijsko stanovanje prišla tudi majhna skupnost naših sester, da bi mu pomagale. S. Vincenza je šla z njim tudi v Benetke, potem pa tudi v Vatikan. Povedala nam je, da na začetku ni zelo rada sprejela povabila, ker se je počutila že staro, vendar pa je bila potem zadovoljna. Imela je zdravstvene težave in spominjam se, da nam je sveti oče dejal: "Veste, sestra Vincenza ima težave s srcem, zato sem ji rekel, naj ne hodi veliko in naj se pelje z osebnim dvigalom, če ga potrebuje."«

»Kakor da bi bil že od nekdaj papež«

»V tistem mesecu se mi je vedno zdel miren, veder, odločen. Zdelo se je, kot da bil bil papež že od nekdaj. Tudi pri molitvi se je videlo, da je bil združen z Gospodom. S svojimi sodelavci je znal ravnati zelo spoštljivo in se jim je opravičil, ker jih je motil. Nikoli nisem videla, da bi bil do kogarkoli nestrpen, nikoli. Vzbujal je pogum. Do vseh je bil prijazen.«

Papežev urnik in večerni pozdrav

»Vstajal je zgodaj zjutraj, okoli 5. ure. Nato je šel v kapelo, kjer je uro in pol molil. Vedno je molil sam, tajniki so prihajali k maši pozneje, ob 7. uri. Medtem ko je bil sveti oče v kapeli, smo sestre molile hvalnice v dnevni sobi poleg kuhinje, nato pa smo tudi same odšle v kapelo k maši. Med evharistijo ni imel homilije. Kadar je moral tisti dan nekje maševati, je pogosto pustil, da je namesto njega zjutraj maševal tajnik Magee, on pa je stregel kot preprost ministrant. Držal se je evharističnega posta, zato je zajtrkoval šele po maši. Po zajtrku je šel v svojo pisarno in bral časopise, od 9. ure dalje pa je imel ponavadi avdience. Kosilo je bilo okoli 12.30, nato je sledil popoldanski počitek. Popoldne je običajno ostal v stanovanju; študiral je in bral, tudi medtem ko se je sprehajal, je bral; redko je šel v vatikanske vrtove. Kardinal Villot mu je nekoč rekel: "Vaša svetost, če boste šli v vrtove, jih moramo zapreti in nikogar spustiti." Sveti oče je odgovoril, da bo v tem primeru raje ostal notri in tako je bilo večino časa. Včasih je tudi popoldan sprejel nekatere ljudi. Pred večerjo je s tajniki molil večernice, pogosto v angleščini. Večerja je bila okoli 19.30, sestre nismo stregle pri mizi. Nato je s tajniki zmolil sklepno molitveno uro in ko smo še pospravljale jedilnico, nas je prišel pozdravit. Vsak večer. Spominjam se, da nas je vedno prosil za molitev za številne potrebe v svetu in me ponavadi vprašal kaj glede priprave za mašo za naslednji dan; nato nam je zaželel lahko noč in nas vedno pozdravil z besedami: "Se vidimo jutri, sestre, če bo Gospod hotel, bomo skupaj obhajali mašo.«

»Zlikajte samo ovratnik in zapestje, ostalo se sploh ne vidi«

»Zadnji dan je bil podoben drugim. Tisto popoldne je ostal v stanovanju in ni nikogar sprejel, ker nam je rekel, da pripravlja dokument za škofe. Dobro se spominjam, ker sem tisto popoldne likala z odprtimi vrati in sem ga videla, kako hodi s papirji v rokah. Občasno se je ustavil in kaj dopisal, nato pa spet hodil in bral. Ko me je videl, mi je rekel: "Sestra, zaradi mene imate veliko dela ... ni potrebno tako natančno likati srajce, ker je vroče, se potim in jo moram pogosto zamenjati. Zlikajte samo ovratnik in zapestje, veste, ostalo se sploh ne vidi." To mi je rekel v beneškem narečju, ki ga je pogosto uporabljal v pogovoru s sestrami.«

Zadnji večer

»Po večerji ga je poklical milanski kardinal Giovanni Colombo. Že zjutraj sem slišala, da se je sveti oče glede tega pogovarjal s tajnikomm Mageejem. In po večerji je šel k telefonu in govoril s kardinalom. Po približno pol ure se je, kot vedno, prišel poslovit od nas, preden se je umaknil v svojo pisarno. Spominjam se, da me je vprašal, katero mašo sem pripravila za naslednji dan, in odgovorila sem mu: "v čast angelom". Zaželel nam je lahko noč z besedami, ki nam jih je ponavljal vsak večer: "Se vidimo jutri, sestre, če bo Gospod hotel, bomo skupaj obhajali mašo."«

Zadnji pozdrav in nasmeh

»Še vedno se spominjam tistega trenutka: bile smo vse skupaj v majhni dnevni sobi z odprtimi vrati. Ko je sveti oče odšel, se je še enkrat obrnil in nas ponovno pozdravil in se nasmehnil ... Zdi se mi, da ga še vedno vidim pred vrati. Bil je miren kot vedno. To je njegova zadnja podoba, ki jo nosim v sebi.«