Umrl je Jozef Tomko, najstarejši kardinal v katoliški Cerkvi
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Od Slovaške do treh doktoratov v Rimu
Jozef Tomko se je rodil 11. marca 1924 v kraju Udavské v nadškofiji Košice na Slovaškem. Študiral je na Teološki fakulteti v Bratislavi, zatem pa v Rimu, kjer je na Papeški lateranski univerzi in na Papeški univerzi Gregoriana končal doktorski študij teologije, kanonskega prava in družbenih ved. V duhovnika je bil posvečen 12. marca 1949, od leta 1950 do 1965 je bil prorektor Papeškega kolegija sv. Janeza Nepomuka v Rimu ter pridruženega zavoda za duhovnike iz različnih držav, vključno z misijonskimi državami in državami Latinske Amerike.
Kongregacija za nauk vere
Od leta 1962 je opravljal delo študijskega asistenta, od leta 1966 pa vodje doktrinalnega urada na Kongregaciji za nauk vere. V tistem obdobju je bil izbran za enega izmed posebnih tajnikov za prvo sinodalno zasedanje leta 1967.
Podtajnik Kongregacije za škofe
Decembra 1974 je bil imenovan za podtajnika Kongregacije za škofe. 12. julija 1979 je bil imenovan za generalnega tajnika škofovske sinode in izvoljen za naslovnega škofa Duklje. Papež Janez Pavel II. mu je podelil škofovsko posvečenje 15. septembra istega leta, na god Žalostne Matere Božje, zavetnice Slovaške.
Generalni tajnik škofovske sinode
V šestih letih, ko je opravljal službo generalnega tajnika škofovske sinode, je pripravil in skrbel za potek dveh rednih škofovskih sinod (leta 1980 in 1983) ter posebno zasedanje nizozemskih škofov leta 1980. Prav tako je začel s pripravami na izredno zasedanje sinode, ki je bilo napovedano za leto 1985 ob 20-letnici zaključka drugega vatikanskega koncila, ter na redno zasedanje sinode leta 1987 o poklicanosti in poslanstvu laikov, ko se je z objavo smernic začelo obsežno posvetovanje v Cerkvi. Uredil je knjigo »Škofovska sinoda, narava, metoda, perspektive«. Prav tako je razširil generalno tajništvo sinode in mu dal novo dinamiko.
Ekumenizem, družine, posvečeno življenje
Pri različnih nalogah njegovega cerkvenega služenja je sodeloval kot član, svetovalec ali udeleženec pri mednarodnih dejavnostih na področju ekumenizma. Med drugim je bil leta 1972 del delegacije Svetega sedeža pri Svetovni luteranski zvezi in Svetovnem svetu Cerkva v Ženevi. Bil je tudi član mešane katoliško-luteransko-reformirane komisije za teologijo zakonske zveze. Prav tako je vodil delegacijo Svetega sedeža na srečanju evropskih ministrov za družino, ki je potekalo v Rimu leta 1981. Bil je tudi član višjega sveta Papeških misijonskih družb ter si je prizadeval za poglobljeno preučevanje vprašanj, povezanih s posvečenim življenjem, pravičnostjo in mirom ter z laiki.
Profesor kanonskega prava in pastorala v župnijah
Po kratki izkušnji poučevanja na Mednarodni univerzi »Pro Deo« (1955-1956) je med letoma 1970 in 1978 na Papeški univerzi Gregoriana vodil izpopolnjevalne tečaje s področja kanonskega prava. Kljub mnogim obveznostim nikoli opustil neposredne pastoralne službe v številnih župnijah v Rimu in v škofiji Porto-Santa Rufina.
Revija in Inštitut sv. Cirila in Metoda v Rimu
Njegova dejavnost pri reševanju verskih problemov slovaških sorojakov je obrodila vidne sadove. Bil je soustanovitelj verske revije in Inštituta svetih Cirila in Metoda v Rimu. Večkrat je obiskal slovaške skupnosti v ZDA, Kanadi in različnih evropskih državah. Intenzivno je bilo tudi njegovo kulturno udejstvovanje s številnimi publikacijami o različnih temah: od teologije do prava, od zgodovine do duhovnosti.
Udeležba na zasedanjih škofov po svetu
Sveti sedež ga je večkrat poslal na zasedanja škofov: leta 1970 na panazijsko konferenco škofov v Manili; leta 1973 na plenarno zasedanje štirih škofovskih konferenc Oceanije v Sydneyju; leta 1979 na konferenco latinskoameriških škofov v Puebli; leta 1980 na praznovanje ob 25-letnici ustanovitve CELAM v Rio de Janeiro; leta 1981 na srečanje SECAMA v kamerunsko prestolnico Yaoundé.
Vodenje Kongregacije za evangelizacijo narodov
Ta srečanja in številni obiski v različnih državah ter zasedanja škofovske sinode so mu omogočili, da si je pridobil globoko poznavanje resničnosti številnih delnih Cerkva. Prav tako je imel izkušnjo efektivne in afektivne kolegialnosti. Na ta način ga je Božja previdnost pripravila za to, da je razširil svoje srce na razsežnosti vesoljne Cerkve ter vodil Kongregacijo za evangelizacijo narodov. To nalogo mu je 24. aprila 1985 zaupal Janez Pavel II., opravljal pa jo je vse do 9. aprila 2001. Hkrati je bil tudi veliki kancler Papeške univerze Urbaniana in predsednik delegat na posebnem zasedanju škofovske sinode za Azijo (1998).
Papeški odbor za mednarodne evharistične kongrese
Od 15. oktobra 2001 do 1. oktobra 2007 je bil predsednik Papeškega odbora za mednarodne evharistične kongrese. Papež Janez Pavel II. ga je umestil za kardinala med konzistorijem 25. maja 1985, bil je naslovni kardinal bazilike sv. Sabine v Rimu.
116 kardinalov volivcev in 90 nevolivcev
Po smrti kardinala Tomka 8. avgusta 2022 kardinalski zbor šteje 206 članov. Med njimi je 116 je volivcev, 90 pa jih v primeru konklava ne more voliti novega papeža. Najstarejši kardinal je sedaj Alexandre do Nascimento, upokojeni škof Luande (Angola), ki je 1. marca dopolnil 97 let.
