Govor Paola Ruffinija, prefekta Dikasterija za komunikacijo, na svetovnem kongresu Signisa v Seulu

Paolo Ruffini

Govor Paola Ruffinija na kongresu Signisa v Seulu

Dober dan. Najprej mi dovolite, da izrazim svojo hvaležnost. Res sem vesel, da sem s tukaj z vami. Da sem tukaj osebno, da sem prisoten. Tukaj. Zares tukaj. Zame je to pomembno. Pa ne ker bi podcenjeval možnosti, ki nam jih tehnologija že nekaj časa daje na razpolago, med njimi je možnost, da potujemo, čeprav ostajamo na mestu. Ali ker bi precenjeval stari svet brez medsebojnih zvez, računalnikov, internetnih povezav.

Tehnologija nam danes omogoča stvari, ki so bile še pred nekaj desetletji nepredstavljive. Kot so telekonference, telemedicina, e-poslovanje. Tehnologija ni samo spremenila našega sveta, je del nas samih. Je sad naše sposobnosti. Temelji na naših mislih, na naših sposobnostih povezovanja znanja in da izumimo stvari, ki jih prej ni bilo.

Tehnika uresničuje človeško idejo, v svet prinaša proizvod človeškega duha. Temelji na neizmernih možnostih človeka, … in narave. Dokazuje človekovo vlogo pri razvoju sveta. Ponareja fatalistični pristop, po katerem se je nesmiselno bojevati proti že vnaprej napisani usodi.

Človekovo delo, njegova ustvarjalnost, tako umetniška kot tehnično – znanstvena, pa so božja lastnost. So otroci božjega diha, ki ga nosimo v sebi. Zaradi tega smo protagonisti svoje prihodnosti. Pod pogojem, da ne izgubimo čuta za mejo. Da se ne bi imeli za enake Bogu. In da vemo, da obstajajo – vedno bodo obstajale – stvari, ki jih tehnologija ne more nadomestiti. Kot je svoboda. Kot je čudež srečanja med ljudmi. Kot je presenečenje nepričakovanega. Spreobrnjenje. Skok uma. Zastonjska ljubezen.

Mislim, da imamo zaradi tega bolj potrebo kot dolžnost biti skupaj, da doživljamo to lepoto. A tu je protislovje našega časa. Smo hiperpovezani, pa tudi sami. Na koncu je vsak zaprt vase. Problem je točno tukaj. Ko pridemo do ničelne stopnje sporočila. Ko ni več komunikacije, ampak samo povezanost, ko ni več resničnosti, ampak samo njen nadomestek. Takrat se moramo začeti spraševati, opraviti osebno in skupno spraševanje vesti in odgovoriti na nekatera vprašanja, z odprtim razmišljanjem.

Kako je mogoče, da smo istočasno hiperpovezani in strahotno sami? Kaj manjka naši povezanosti, da bi zapolnili to samoto? In da bi imela moč, da bi vzdržala v času? Kaj potrebuje, da bi našla fizični prostor in ne samo virtualnega, kjer bi pognala korenine? Da bi ponovno odkrili vrednost časa, ki mineva, ne ne samo trenutkov, ki si sledijo? Kateri način nam lahko pomaga, da bi videli svet, kakršen v resnici je, in ga skušali spremeniti na bolje?

Kje je odgovor na ta vprašanja? Kje je rešitev, da bi povezanosti vrnili dušo, ki je preveč pogosto izgubljena? Da bi »biti skupaj« vrnili vrednoto iskrenega prijateljstva; izmenjavi besed edinstvenost dialoga; videzu trdnost snovi? Sanjam konkretnost procesa in ne krhkosti utvare? Če dobro premislimo, so odgovori v nas. Poznamo jih.

Edini način, da odgovorimo na izziv tehnologije je, da o njej ne razmišljamo kot o maliku. Obenem pa tudi, da ne demoniziramo. Da ne mislimo, da ji je že zaupana naloga odrešitve človeštva. Pa tudi da ne mislimo, da je od nje odvisna njegova poguba. Mislim, da polje našega izziva razmejujeta ti dve nasprotji. In to je področje osebne odgovornosti.

Ravno tukaj, v Koreji, v svetišču Solmoe, nam je papež Frančišek v odgovoru nekemu dekletu, Marini, dal ključ za iskanje sreče v telematski družbi. Marina je razmišljala o tem. Papež je komentiral: »Povedali ste nam nekaj resničnega: sreče ni mogoče kupiti. In kadar si kupiš srečo, se zaveš, da je tista sreča odšla … Ne traja. Sreča, ki jo kupimo, ne traja. Samo sreča ljubezni, samo ta sreča traja!«

Vsi čutimo nevarnost, včasih celo gotovost, da nas obravnavajo kot stvari, kot kupljene in prodane predmete. Potrošništvo zamenja kratkotrajno zadovoljstvo z globljo in trajnejšo srečo. Potrošništvo – kot piše Felipe Domingez (Selflesness in the age of selfies, p.17) – je postalo vzorec, na katerem definiramo svojo istovetnost. Da bi čutili, da smo nekdo, moramo trošiti. In tako – po znamenitem aforizmu Erica Fromma – nazadnje postanemo to, kar imamo, namesto tega, kar smo.

Na koncu se pretvarjamo, da smo, kar nismo, da bi mogli imeti trohico pozornosti. In od te razdvojenosti je odvisen virus osamljenosti. Ker vemo, da smo veliko več kot stvari, ki jih imamo. Poznamo resnico o tem, kar smo, in tudi videz tega, kar predstavljamo kot na odru. Poznamo razliko med resničnim srečanjem in njegovim virtualnim prologom. Poznamo moč tehnologije, pa tudi njeno šibkost. Vemo, da nismo samo potrošniki. Še manj pa predmeti za potrošnjo.

Dobro vemo, da nas samo odnos, povezanost, utemeljena na ljubezni, lahko naredi manj same, lahko traja in nas lahko osreči. In ljubezen temelji na tej najvišji krhkosti, ki je občutek potrebe po ljubezni, po ljubiti in biti ljubljen, darovati in darovati se. Tukaj je korenika vsake komunikacije. Zato povezanost sama zase ni dovolj.

In čeprav smo pijani od narcisizma; ujetniki naše sebičnosti; od naše ambicije, vseeno nehote zaznavamo mejo ohole ideje, da tehnologija zadostuje sama sebi in nam za zadovoljitev naše potrebe po poznavanju in odnosih.

Globoko v sebi vemo, kaj tvegamo izgubiti v hiperpovezanosti, če je ta izkoreninjena iz stvarnosti in resnice. Kot je zapisal papež Frančišek v svojem Sporočilu za 53. dan sredstev družbenega obveščanja, skupnosti družabnih omrežij niso samodejno soznačnica za skupnost. … Njihova istovetnost prevečkrat temelji na nasprotovanju drugemu, ki je skupini tuj. Prevečkrat se opredeljuje na osnovi tega, kar razdvaja, namesto tega, kar združuje. Daje prostor sumničenju in dajanju duška vseh vrst predsodkom (etničnim, spolnim, verskim, drugim). … In to, kar bi moralo biti okno v svet, postane izložba, v kateri ponujamo svoj narcisizem.

Tako se zgodi, da merimo vse, ničesar pa ne razumemo o smislu življenja. Tako se nam dogaja, da pripovedujemo stvari, ne da bi razumeli njihov pomen, ne da bi jih videli kot celoto. In ne da bi do kraja razumeli vlogo, ki jo imamo kot komunikatorji pri izražanju spremembe glede tega, kako potekajo stvari. Na koncu doživljamo samo svojo osamljenost. Če parafraziramo Oscarja Wilda, bi lahko dodali, da vemo vse in na žalost je to vse, kar vemo. Nič. Obstajajo namreč stvari, ki jih ni mogoče izmeriti. Stvari, ki jih ni mogoče kupiti. Odnos, skrb, sočutje, sodelovanje, neločevanje, so kakovosti o katerih redukcionistična, tehnicistična in utilitaristična paradigma tehnike ne razmišlja. Očitna napaka bi bilo razmišljati o uporabi iste paradigme za komunikacijo in za informacijo.

Potrebujemo drugačen pogled. Tukaj je področje našega pričevanja, kot komunikatorjev, kot mreže komunikatorjev, kot novinarjev, iskalcev resnice, ki nas presega, graditeljev drugačnega načina informiranja. Seul se pripravlja, da bi postal prvo mesto, ki bo kot mesto prestopilo mejo metaverzuma, da bi tako njihove storitve postale učinkovitejše. Gre za pomembno dejstvo. Tehnologiji ponuja perspektivo služenja skupnemu dobremu, ki gre onkraj sedanjih omejitev. Gre za korak, ki hkrati znova odpira tematiko sreče in osamljenosti. Vsi se že nekaj časa sprašujemo, ali je to tisti onkraj, ki ga iščemo, tisti več, po katerem hrepenimo kot skupnost. Ali tudi v tem primeru eksponentno povečanje čutne povezanosti ne bo uspelo samodejno sorazmerno zmanjšati osamljenosti, ki nas muči? Kakšen je pomen tega onkraj? Kaj je onkraj tega sodobnega časa, kjer sanjamo, da bomo našli zdravilo za svojo nesrečo? Morda moramo kreniti od tukaj. Od tega, kar nam pomaga dojeti smisel onkraj. Od zadnjega smisla tega, kar nas dela ljudi.

Osamljenost nam povzroča povezanost, ki ne prevzema odgovornosti za našo človeškost. Povezanost, ki je ločena od resničnosti. Ki nas ločuje, nas zapira vase, čeprav se zdi, da nas na videz združuje. Zapreti se vase – piše papež Frančišek v Veselje evangelija 87 – je ravno nasprotno od iti onkraj, je okušanje grenkega strupa imanence … Onkraj, ki ga iščemo, potemtakem ne more biti zaznamovan z nekim prelomom, z zaprtostjo, pretvarjanjem in ne z neko funkcijo; ampak s ponovnim odkritjem tega, kar nas v resnici združuje. Med seboj in z Bogom.

In tukaj tematika onkraja postavlja vprašanje meje. Spoštovanja meje. Zavedanja meje. Morda bomo samo, če se za trenutek ustavimo in pogledamo, kaj smo kot človeški rod naredili na svetu, ko smo si ga prisvojili, kot bi bil naša last, bomo razumeli korenino naše hiperpovezane osamljenosti. Sami smo, čeprav smo povezani s celim svetom. Tu je protislovje. Začarani krog. Da bi stopili iz njega, moramo ponovno najti čut za onkraj, ki presega tukaj in sedaj, tehnologijo in trg, zgolj ekonomska, numerična in pragmatična pravila.

Živimo v prehodu dobe. Za pogled onkraj je potreben preroški pogled. S piscem Charlesom Dickensom lahko rečemo, da smo v najboljšem in najslabšem od vseh časov. V dobi modrosti in neumnosti. V dobi komunikacije in nekomunikativnosti. V dobi globalizacije potrošnje in tudi brezbrižnosti. Toda če je zgodovina, ki jo živimo, prostor, v katerem se godi odrešenje, je na nas, da pomagamo čas, ki mineva pred našimi očmi, obrniti k dobremu. In od nas zahteva, da smo oblikovani.

V svetu, ki ravnodušnost zamenjuje za objektivnost, kjer novinarstvo pogosto neustavljivo privlači in kvari oblast, je na nas, da služimo resnici. Na nas kot Cerkvi je, da uporabljamo oči in ušesa vere. Prisluhnimo Božjemu glasu, ki govori po dogodkih in človeških dejstvih (Gaudium et Spes, 4). Tehniko je potrebno preplesti z etiko, jo prepojiti s tistim duhom zastonjskosti, daru, medsebojne podelitve, ki je božanski duh, ki nas oživlja.

Tudi na področju informacij, če dobro pomislimo, to kar nam manjka niso predvsem novice, ki sicer niso vedno resnične. Manjkajo nam odnosi v resničnosti srečanja, ki poraja globljo, večjo informacijo. Odnosi so zanesljiv ekosistem, ki te ne prodaja in te ne kupuje, ampak ti služi. Prinašanje resnice v občestvo, graditi skupnost, je edini trajni odgovor na potrebe ljudi.

Na tej poti integracije, ki premaguje razlike med televizijo, internetom, radiem, tiskanimi mediji, socialnimi mediji, se storitvene funkcije lahko integrirajo z »višjimi«. Lokalno in globalno. To je način za premagovanje osamljenosti in za spreminjanje krhkosti v moč. Z zagotavljanjem sinergije med nami, med našimi mediji, in našo razvejano navzočnostjo na terenu nastane informacijska mreža, ki je alternativa pripovedi, ki običajno izhaja iz stvarnosti ter hrani strahove, utvare in delitve.

Smo že mreža. Manjka nam še ponižna in potrpežljiva ustvarjalnost nekoga, ki ne išče trenutnega ognjemeta, ampak zvest odnos, ki ga oživlja Duh, ki nas združuje. Podarjati se drugim, ne da bi si domišljali, da bomo postali nekdo, je najboljši in najbolj preizkušen protistrup za osamljenost; in je nasprotje tistemu lakomnemu občutku, ki hoče od drugih samo imeti, misleč, da bo tako dosegel najboljše, v resnici pa povzroča najslabše: osamljenost in nesrečo.

»Če moram biti 'nekdo' – je pripomnil papež, ko je razlagal blagor, namenjen ubogim v duhu – tekmujem z drugimi in živim v obsedeni zaskrbljenosti za moj ego …, sovražim vse, kar me spominja na mojo krhkost. Mislim, da mi ta krhkost preprečuje, da bi postal pomembna osebnost, bogataš. Ne samo zaradi denarja, slave, vsega.«

Namesto tega pa je »protislovno, presenetljivo Jezusovo oznanilo, ki ima čudno osnovo blaženosti, uboštvo.« In zadeva tudi svet komunikacije. Blagor ubogim v duhu. Njihov odnos z drugimi, njihova komunikacija z drugimi, njihovo iskanje resnice je vedno odprto za srečanje, za presenečenje.

Pustiti se presenetiti je ravno nasprotno kot misliti, da že vse vem, od etiketiranja vsega. Čisti v srcu – je dejal Jorge Mario Bergoglio, preden je postal papež – znajo tudi v najbolj konfliktnih in bolečih situacijah videti ostanek dobrega, ki ga je treba rešiti. Čisti v srcu vedo, da komunicirati pomeni iskati, celo trmasto iskati odnos. Ne sprijaznijo se z življenjem od nadomestkov ali od nostalgije. Niso podjarmljeni ideji, da tisto, kar je prav, ni mogoče. Ne sledijo lahkoverno lažnim obljubam številnih prodajalcev cenene sreče. Ustvarjajo občestvo. Vidijo onkraj videza. Vidijo edinost, ki je možna onkraj delitve. To je izziv dobre komunikacije. To je izziv dobrega novinarstva. To je tudi izziv za Signis. Odkriti nove poti za novo komunikacijo, okužiti s tem žanre in jezike. Raje se osredotočiti na dialog kot na trženje idej, na inteligenco kot moralno kategorijo kot pa na fanatični moralizem množice; na besedo, ki ni trušč ali vpitje, ampak kot na orodje srečanja, na razkrivanje podob in ne na uprizoritve. Izogibati se torej malikovalski nevarnosti samozadostnosti.

»Potrebna je ustvarjalnost – je pred nekaj dnevi rekel papež v Quebecu – da bi dosegli ljudi tam, kjer živijo in najdemo priložnosti za poslušanje, za dialog in za srečanje. Vrniti se moramo k bistvu in navdušenju Apostolskih del, k lepoti občutka, da smo danes orodje rodovitnosti Duha« (prim. Homilija pri večernicah 28. 7. 2022).

To je zdravilo, ki ga lahko ponudimo tistemu, ki išče način, kako preseči osamljenost. To je lepa naloga za moške in ženske pri Signisu, da so mreža, ki združuje, mreža, ki osvobaja, prepletena mreža resnice in lepote, vere in upanja; da so konkretna, vidna alternativa pajčevini zmedenega klepetanja, kjer je vse res in vse laž in kjer ni več prostora za resničnost srečanja.

Kot nam vedno ponavlja papež, potrebujemo medije, ki gradijo mostove in podirajo zidove, ko delujejo za družbeno povezanost. Na nas, na vas je, da skupaj ustvarjamo mrežo iskanja dobrega, pravičnega, lepega, neskončnega; mrežo pričevalcev, ki se zavedajo razlike med Duhom, ki nas združuje med seboj in z Bogom kot ude drug drugega, in tehniko, ki prepuščena sama sebi, brez božanskega diha, ki oživlja naše duše, ne pozna ljubezni, v kateri vse obstaja.

»Udje drug drugega smo« ni način govorjenja. To je resničnost tega, kar smo, čeprav to prepogosto zanikamo. Svet ni dokončno narejen. Takšen torej ni niti digitalni svet. Mi ga lahko spremenimo na boljše ali na slabše. Zato je treba okrepiti našo mrežo kot oporno točko za kulturno razpravo na globalni ravni in po posameznih državah ter obvladati morebiten konflikt med svobodo in odgovornostjo.

Signis lahko pomaga celotni Cerkvi splesti mrežo, ki se ne zadovolji s povezovanjem, ampak prevaja evangeljsko sporočilo v svet multimedijalnosti, ne da bi brisala zgodovino in kulturo posamezne države. S ponudbo naše mreže kot mesta resničnega srečanja med ljudmi, lahko pričujemo za drugačen način preživljanja našega časa, ki temelji bolj na daru kot na potrošnji; bolj na zastonjskosti kot na ceni; bolj na medsebojni podelitvi kot na hegemonistični častihlepnosti, na edinosti kot zdravilu proti hlepenju po tem, da bi se ločili od drugih in bi se jim potem vsilili s tem, da bi jih uniformirali.

To govorim tudi z mislijo na Rim, na Dikasterij za komunikacijo, kjer vršim svojo službo. Če vatikanska komunikacijska sredstva ne bodo znala graditi in pričevati za to občestvo, bodo naša sredstva samo oponašanje sveta, še en poskus graditve babilonskega stolpa.

Naša pot, vaša pot, pot kogarkoli, ki ga spodbuja dobra volja in skuša komunikaciji vrniti smisel, je druga. Lahko bi rekli, če parafraziramo, kar pravi korejski pesnik Ko Un o roži trenutka, da smo jo že srečali, vendar je nismo videli. »Ko sem se spuščal, sem videl tisto rožo, ki je nisem videl, ko sem se vzpenjal.« Ta pot nam, po mojem mnenju, kot skupnosti vernikov zaupa nalogo, da svetu ponudimo drugačen sistem komunikacije. Ponižno, brez nečimrnosti, v zavesti, da smo nekoristni služabniki, orodje poslanstva, ki nas presega, lahko s komunikacijo gradimo občestvo. Zato je Signisovo delo pomembno, lahko celo bistveno. Vem, vsi vsak dan tehtamo, kako smo s težavo kos nalogi, ki nam je zaupana, v razkoraku med tem kar smo in kar želimo biti.

V okrožnici Laudato si, v apostolskih spodbudah Veselje evangelija, Veselite in radujte se, Ljubljena Amazonija nas papež spodbuja, naj beremo znamenja časov. Vse je klic. Katoliški komunikatorji, katoliški novinarji, vi, dragi prijatelji in prijateljice Signisa, vsi moški in ženske dobre volje, ki si prizadevate na tej težavni in veličastni fronti komunikacije, vsi smo lahko protagonisti novega humanizma, utelešenega v aktivnih in soudeleženih skupnostih, zgled nove predstave o državljanstvu.

 Na nas pa je, da v svojo komunikacijo več in bolje vključimo otroke vsega sveta in jih v soudeleženih projektih stabilno in trajno povezujemo. Na nas je, da skušamo stkati multimedijsko vesolje, na katerega bomo ponosni zaradi njegove svobode, zaradi njegove odprtosti, zaradi njegove sposobnosti ustvarjanja skupnosti, ki si podeljuje ne glede na pripadnost, ampak zaradi njegove sposobnosti ustvarjanja dejanj ter da komunikacijo obravnavajo kot sistem odnosov.

Na nas je, da spletu odtegnemo tisto neprosojno težnjo, ki na videz združuje, v resnici pa deli. Na nas je, da pričamo za drugačen način življenja in načrtovanja novega načina komuniciranja, novega in vendar starodavnega, ki sloni bolj na daru kot na potrošnji, na zastonjskosti kot na ceni, na medsebojni podelitvi kot na izključevanju.

Naš izziv je velik. Vendar je dosegljiv, če se bomo pustili voditi Svetemu Duhu. Ker bomo takrat bolj verodostojni, bolj zakoreninjeni na terenu. Ker se bomo bolj zavedali, da lokalna razsežnost, če se ne ločuje od univerzalne, ni manj, ampak več.

Skupaj lahko gradimo načrte. Morda lahko celo najdemo način za zbiranje sredstev. »Edinost je moč, delitev je šibkost«, pravi pregovor v svahiliju. Najpomembnejša in najzahtevnejša naloga za katerokoli sredstvo komunikacije je izgradnja odnosnega sistema, ki je sposoben zbirati, organizirati, mrežiti, komunicirati, deliti dobro, lepoto resnice. To zmoremo v vseh jezikih, po vsem svetu. Je zahtevno, vendar poznamo pot.

Signis je lahko vedno bolj arterijski sistem naše komunikacije na svetovni ravni, sitem, ki mora biti istočasno spoštljiv do vsake kulture in univerzalen, ko dovoljuje, da je resnica povedana in v istem trenutku tudi razumljena. Naša naloga je zgraditi zanesljivo in zaupanja vredno komunikacijsko okolje.

S ponovnim odkrivanjem, da smo eno, lahko iz naših medijev naredimo skupen prostor, kjer se bodo krajevne Cerkve prepoznale, spoznale druga drugo, in kjer bodo tudi neverni našli odgovore na svoja temeljna vprašanja. Potrebujemo drug drugega. Potrebujemo ljudi dobre volje. Potrebujemo prostovoljce. Potrebujemo strokovnjake. Razumeti moramo, kako izredne so lahko naše storitve.

Okrepiti moramo vez med Rimom in krajevnimi Cerkvami in razumeti, da vsak vernik lahko in celo mora prispevati k izgradnji tega skupnostnega sistema, ki bolj temelji na človečnosti kot na tehnologiji strojev in ki omogoča, da sporočilo potuje od človeka do človeka kot nekaj lepega zato, ker je resnično. Lepo, ker je osebno doživeto. Lepo, ker govori o Božji lepoti in o lepoti človeštva. In ker gradi edinost, ki pomete stran vsako osamljenost. To je naša naloga. Morda proti toku, saj kot je dejal Goethe: »Brez nasprotnega vetra papirnati zmaji ne bi leteli.«