P. Federico Lombardi DJ: »Zakaj papež v Kanadi?«
P. Federico Lombardi DJ
V dnevih med 28. marcem in 1. aprilom letos je delegacija predstavnikov kanadskih domorodnih ljudstev, ki jo je spremljalo nekaj kanadskih škofov, prispela v Rim in imela različna srečanja s papežem Frančiškom, ki jim je obljubil, da bo letos poleti osebno odpotoval v Kanado, da bodo dialog nadaljevali na njihovih »domačih ozemljih«. Med sklepnim srečanjem je papež rekel: »Upam, da bodo srečanja v teh dneh odprla nadaljnje poti, ki jih moramo prehoditi skupaj, ki bodo vlile pogum in povečale zavzetost na krajevni ravni. Učinkovit proces ozdravljanja zahteva konkretna dejanja. V bratskem duhu spodbujam škofe in katoličane, naj še naprej delajo korake za pregledno iskanje resnice in za pospeševanje celjenja ran in sprave. Korake poti, ki omogoči ponovno odkrivanje in oživljenje vaše kulture, s tem da v Cerkvi poveča ljubezen, spoštovanje in posebno pozornost do vaših pristnih izročil. Želim vam povedati, da je Cerkev na vaši strani in želi še naprej hoditi z vami. Dialog je ključ za medsebojno spoznanje in podelitev, kanadski škofje pa so jasno izrazili svojo zavzetost, da bodo še naprej hodili skupaj z vami na prenovljeni, konstruktivni in rodovitni poti, na kateri lahko pomagajo srečanja in skupni projekti.« Na teh straneh bomo skušali na kratko osvetliti ozadje poti resnice in sprave s kanadskimi domorodnimi ljudstvi, pri katerem papež tako intenzivno sodeluje skupaj s kanadsko Cerkvijo.
Domorodna ljudstva, razprava o »odkritju« in rojstvu Kanade
Najprej pa, katera so in koliko je teh staroselskih ljudstev? Danes govorijo o treh različnih stvarnostih. Najprej First Nations (Prvi narodi), ki obsega skupine ali »bande«, ki so bile na ozemlju pred prihodom Evropejcev. Poimenovanje »Prvi narodi« je treba razumeti v povezavi z »naslednjimi« - Francozi in Angleži – glede katerih se zahteva enako dostojanstvo. Danes gre za 634 skupin s približno 50 različnimi jeziki. Leta 2016 se je za njihove člane štelo približno milijon ljudi (natančno 977.230). Potem je tu še skupina Metis-ov (»mestici«), ki so se rodili iz srečanja med staroselci in Evropejci, ki so leta 2016 šteli 587.545 ljudi. Kanada je edina država, v kateri je ta skupina priznana z njeno lastno posebno identiteto. Tretja skupina so Inuiti, ljudstvo najbolj severnih dežel, arktičnih dežel, ki so jih v preteklosti običajno imenovali »Eskimi«, ki so leta 2016 šteli 65.025. ljudi. Skupno je po štetju iz leta 2016 šlo za 4,3% celotnega kanadskega prebivalstva, vendar je število zelo naraščalo, saj je od leta 2006 naraslo za 39%. Vsaka od teh treh sestavin ima danes svoje Skupščine ali predstavniška telesa, z lastnimi oblastmi. Močno uveljavljajo svojo kulturno identiteto. Dejansko je bila tudi delegacija, ki je prišla v Rim, da bi se srečala s papežem Frančiškom, sestavljena iz treh skupin (s svojimi oblačili in značilnimi znaki). vsak od njih se je osebno srečal s papežem pred skupno zaključno avdienco, v kateri je papež nagovoril vse skupaj. Izhodišča problemov, ki so se vedno bolj očitno kazali v zadnjih desetletjih – na nacionalni ravni in z mednarodnimi odmevi – seveda segajo v čas evropejskih »odkritij« ameriške celine in njene postopne kolonizacije s strani mogočnih: Španije in Portugalske v Srednji in Južni Ameriki, Francije in Anglije na Severu. Kakšne odnose so vzpostavili z ljudstvi, ki so že prebivala v »novem svetu«, in kako postopati pri uporabi virov in »lastnine« brezmejnih dežel, v katerih so ta ljudstva prebivala od starodavnih časov, novi prišleki pa vsiljujejo svojo navzočnost in se imajo za boljše zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo, zaradi svoje kulture in zaradi svoje vere?
Stališče katoliške Cerkve je že dolgo radikalno kritično do vsake oblike kolonializma. V njenem učenju najdemo starodavna in verodostojna pričevanja o dostojanstvu staroselskih ljudstev, začenši s slovitimi trditvami Pavla III. v buli Sublimis Deus iz 1537: »Določamo in razglašamo, da prej omenjeni Indijanci in vsa druga ljudstva, ki bodo morda odkrita pozneje, na noben način ne smejo biti oropana svoje svobode in posesti svojih dobrin, tudi če nimajo vere v Kristusa; da morejo in morajo svobodno in zakonito uživati svojo svobodo in posest svojih dobrin; na noben način ne smejo biti spremenjeni v sužnost.« Ta nauk so v nadaljevanju papeži z avtoriteto potrjevali vse do papeža Frančiška. Kljub temu pa ni mogoče zanikati, da pred njo ni bilo izjav – v razpravah se sklicuje predvsem na nekatere papeške bule s konca 15. stoletja in na izraz terra nullius (nikogaršnja zemlja) – ki so jih uporabljali v korist prilaščanja zemlje, zlasti s strani »katoliških« sil v prepletu med evangelizacijskimi in kolonizacijskimi interesi. Sčasoma so začeli govoriti o »doktrini odkritja« (Discovery Doctrine) kot pojmu mednarodnega prava, ki je v 19. stoletju začel veljati v zadevah med novimi državami ameriške federacije in domorodnimi ljudstvi. Staroselci vztrajno zahtevajo zavrnitev »doktrine odkritja« in več nekatoliških krščanskih denominacij se je v tem smislu opredelilo med leti 2009 in 2013. Zato je še naprej potrebno poudariti zgodovinsko, duhovno in pojmovno razdaljo, ki jo je prehodila katoliška Cerkev, da je sčasoma dosegla vedno bolj jasno vizijo in na vseh ustreznih mestih vedno bolj odločno uveljavljanje dostojanstva in pravic domorodnih ljudstev ter nezdružljivost med evangelizacijo in kolonizacijo.
Na tej poti se moramo v nam bližjih časih zaradi njihove velike pomembnosti spomniti besed in dejanj svetega Janeza Pavla II. ob nekaterih njegovih potovanjih na ameriško celino (pa tudi drugam, kot v Avstralijo in Novo Zelandijo). Kar zadeva Kanado posebej, ne moremo pozabiti njegovih dveh srečanj z domorodnimi ljudstvi med njegovim potovanjem v Kanado leta 1984, potem pa zlasti tretjega, ki se je zgodilo 20. septembra 1987. Po dolgem potovanju po ZDA se je potem za dodatek vrnil v Kanado, da bi se mogel srečati z domorodnimi ljudstvi v Fort Simpsonu na daljnih severozahodnih ozemljih, kar je moral tri leta prej odpovedati zaradi vremenskih razmer, ki so preprečevale letalski prevoz. Papež se je takrat moral omejiti na videoposnetek, vendar je obljubil, da se bo vrnil, kar je o pravem času storil. 12. oktobra 1992. Potem je ob 500-letnici »odkritja Amerike« vsem domorodnim ljudstvom ameriške celine iz Santa Dominga namenil sporočilo.
Vendar pa glede Kanade tako kakor povsod, vprašanja v zvezi z domorodnimi ljudstvi močno presegajo njihove odnose s katoliško Cerkvijo ali z drugimi krščanskimi cerkvami. Onstran časov »odkritja« in prve faze kolonializma v vzhodnih regijah, so se novi in ogromni problemi razvili v obdobju oblikovanja in preoblikovanja Kanade v 19. stoletju ter z množičnim širjenjem prisotnosti, dejavnosti in interesov »belcev« proti zahodu, vse do Pacifiških obal. Kanada je bila rojena leta 1867 kot zvezni Dominion Angleškega imperija. Leta 1867 je bil razglašen Indian Act kot pravni in programski dokument kanadske vlade za upravljanje »indijanskih zadev«, to je za vprašanja, ko so zadevala domorodna ljudstva v okviru nove države. Za tedanjo kanadsko politiko do staroselskih ljudstev je bilo značilno prepričanje, ki je bilo v tistem času kulturno prevladujoče v »civiliziranih regijah«, o manjvrednosti domorodnih etničnih skupin in njihovih kultur in o njihovem neizbežnem izumrtju in s tem pritisk za asimilacijo staroselcev v družbo z evropskim vzorcem kot edino stvarno perspektivo za njihovo prihodnost. Velike črede bizonov so bile v 19. stoletju iztrebljene, zato so se morala ljudstva »prerijskih« lovcev spremeniti v kmete. Staroselcem so bila – formalno s »pogodbami« - dodeljena ozemlja »rezervatov«, kjer bi morali ostati zaprti in do neke mere tudi »zavarovani« pred vpadi belcev, vendar so na koncu vedno prevladali interesi zadnjih. Skupaj s sistemom »rezervatov« so drug nosilni steber kanadske politike za »indijanske zadeve« dolgo bile »rezidenčne šole«, kjer so bili otroci in mladi domorodnih ljudstev prisiljeni, včasih primorani, da se izobražujejo v režimu jasne in hotene ločitve od njihovih družin, skupnosti in kultur, z metodami stroge discipline, z vsiljevanjem izključno angleškega jezika, z učenjem dejavnosti in obrti, ki so bile primerne za asimilacijo v družbo evropskega tipa in s krščanskimi verskimi praksami.
Indijanske internatske šole
Te šole, ki jih je ustanovila in financirala vlada, so bile zaupane v upravljanje številnim ustanovam krščanskih Cerkva, ki so se v okviru svojega poslanstva tradicionalno ukvarjale z vzgojnimi dejavnostmi in so bile s tem močno in neposredno vpletene v odgovornost za uresničevanje kanadske politike do staroselskih ljudstev.
Sistem internatskih šol se zgodovinsko razteza preko več kot enega stoletja. V celoti je obstajalo 139 šol, ki so bile porazdeljene po celotni državi, od Atlantika do Pacifika, od Nove Škotske do Vancouvra, čeprav so bile predvsem za zahodnih ozemljih in večinoma v angleško govorečih državah Kanade. V Quebecu jih je bilo malo in za kratek čas, katoliške pa so imele posebne značilnosti. Ocenjuje se, da so te šole v celoti sprejele okoli 150.000 mladoletnikov tako fantov kot deklet. Vsekakor zelo veliko število, čeprav nekatere študije trdijo, da je bila to še vedno manjšina v primerjavi s skupnim številom mladoletnih staroselcev. Prve so odprli leta 1831 (se pravi še pred rojstvom Kanade), zadnje pa so zaprli leta 1996. Leta 1920 jih je obstajalo okoli 80. Leta 1931 so se šole potrojile v primerjavi s petdesetimi leti prej. Sicer pa sta naravo teh razprav med koncem devetnajstega in začetkom dvajsetega stoletja staroselsko izročilo in evropska miselnost razlagali precej različno. Z učinkovito formulo je bilo rečeno, da so bile za staroselce »priznanje odnosa«, medtem ko so bile za neavtohtone »prenos moči«.
Malo manj kot polovica jih je bila zaupana ustanovam katoliške Cerkve, druge pa drugim krščanskim veroizpovedim, na primer anglikancem, metodistom, itd. Katoliške so vodile redovne kongregacije ali različne ustanove. Največja skupina je bila zaupana oblatom Brezmadežne Marije, bile pa so tudi različne druge moške in ženske kongregacije (kot Sestre krščanske ljubezni, »Sive« sestre, Sestre Vnebovzetja, Sestre sv. Ane, itd.) poleg različnih škofij. Seznam »katoliških ustanov«, ki so razvrščene kot »stranke« v »Sporazumu o internatskih indijanskih šolah«, o katerem bomo govorili pozneje, šteje 50 ustanov. Verodostojnih kritičnih pričevanj o teh šolah in o življenjskih razmerah, ki so bile zanje značilne, ni manjkalo že od prvih desetletij dvajsetega stoletja, predvsem glede zelo pomanjkljivih zdravstvenih razmer, slabe prehrane, togosti in ostrine vzgojnih metod, ločenosti od družin in okolja izvora. Smrtnost je bila zelo visoka, tuberkuloza in druge bolezni so zahtevale veliko žrtev. Ne pozabimo, da je bila v začetku 20. stoletja smrtnost zaradi tuberkuloze med staroselci 19 krat večja.
Vse to se je seveda ujemalo s pomanjkanjem sredstev, uporabljenih za te šole. Vladni odsek za »indijanske zadeve«, od katerega so bile odvisne in na katerega so se obračali njihovi odgovorni, je za razmere obtožil »malo razpoložljivih sredstev«, ki mu jih je dodelila vlada, in zahteval, naj šole postanejo čim bolje samozadostne z delom svojih gojencev, ki so se pripravljali na različne poklice (kmetijstvo, obrt, šivanje in gospodinjstvo za dekleta, itd.). Kakovost teh šol seveda ni bila med prednostnimi nalogami tedanje uprave. Ocenjeno je, da so bili izdatki po glavi za indijanske otroke praktično polovico nižji kot za ne indijanske. Med prvo svetovno vojno so bili prispevki zmanjšani, da bi podprli precejšnjo kanadsko vojaško dejavnost v Evropi. Tudi dejstvo, da trupel mrtvih učencev, ki so umrli v šoli, niso pošiljali v oddaljene izvorne skupnosti, ampak so jih pokopali na licu mesta, je ustrezalo natančni navedbi vladnega ministrstva za zmanjšanje stroškov. Ta linija se je praktično nespremenjena nadaljevala desetletja, ne da bi jo kdo resno postavil pod vprašaj, saj je odgovarjala prevladujoči viziji v družbi in politiki države. Rečeno je bilo, da »do osemdesetih let nihče na oblasti ne bi priznal globoke polomije internatskega sistema ali javno govoril o njegovih žrtvah«. Sčasoma in z večjim samozavedanjem domorodnih ljudstev so se stvari postopoma začele spreminjati. Že v petdesetih letih so pričevanja posameznikov začela obtoževati sistem internatskih šol. Potem so ta pričevanja, pogosto zelo dramatična, bivših učencev in njihovih sorodnikov o trpljenju in različnih vrstah zlorab: moralnih, pa tudi fizičnih in spolnih, postala bolj pogosta in so imela vedno večji odmev v tisku. Sicer so se razmere staroselskih ljudstev, vključno s stiskami in družbeno odrinjenostjo (alkoholizem, revščina, zdravstveno stanje, kulturna raven, kriminaliteta, itd.) izkazale in se še vedno izkazujejo za precej bolj resne kot med ostalim prebivalstvom, in prisilile k zavedanju o hudih dolgoročnih posledicah uničenja tradicionalnih kultur, pri katerem so internatske šole imele pomembno vlogo.
Domorodna ljudstva so postala aktivnejša v organiziranju, svoj položaj so vzela v svoje roke ter predstavila svoja stališča in zahteve. Včasih je prišlo tudi do nasilnih spopadov glede krajevnih ozemeljskih vprašanj (kot kriza v Oki leta 1990). Nastala so povračilna gibanja, med katerimi je sloviti Idle No More, »nismo več leni«, kot so ga utemeljile štiri staroselke leta 2012, itd. Zato je postalo nujno soočiti se z vprašanji v zvezi z razmerami in z zahtevami domorodnih ljudstev na nacionalni ravni. Leta 1991 je bila ustanovljena »Kraljeva komisija o domorodnih ljudstvih«, da bi preučevala in ponovno vzpostavila vladno politiko do »zgodovinsko izvornih narodov države«. Svoje poročilo je objavila leta 1996. Kasneje so skupine staroselcev sprožile različne »skupinske tožbe« (class adtions) proti kanadski državi in proti ustanovam krščanskih Cerkva zaradi zlorab in posledične škode. To je leta 2005 privedlo do »Dogovora o internatskih šolah«, ki je predvideval zahtevne ukrepe za odškodnine in za posredovanje v prid staroselcev, ter leta 2008 do ustanovitve »Kanadske komisije za resnico in spravo« (Truth and Reconciliation Commission of Canada). Slednja je svoje poročilo zaključila leta 2015 in oblikovala kar 94 priporočil in zahtev zvezni vladi in različnim ustanovam o nizu problemov, ki zadevajo vse glavne vidike položaja domorodnih ljudstev: blaginja otrok, zdravstvo, jezik, kultura in vzgoja, pravičnost, ukrepi za udejanjenje sprave v družbi, itd. Delo za uresničevanje teh priporočil še vedno nadaljuje »Nacionalni center za resnico in spravo«, ki je bil ustanovljen pri Univerzi v Manitobi.
Ena od najbolj bolečih tem, ki še naprej – in bo še dolgo – vzbujala valove čustev, je raziskava o mladostnikih, ki so umrli medtem, ko so bili v internatskih šolah, in o katerih niso našli nobenih zapisov in niso ugotovili njihovih grobov. Raziskave okoli krajev starih šol pogosto vodijo do najdbe človeških posmrtnih ostankov, med katerimi so številni mladoletniki. Zelo podrobno poročilo komisije o tej temi pomaga razumeti ta dramatični vidik. Situacije so mnogotere: včasih so bili mrtvi učenci pokopani na pokopališču misijona, včasih na drugih bližnjih pokopališčih bolnišnic ali zavetišč za reveže, ali na pokopališčih ob šolah. Med epidemijo »španske gripe« je bilo umrlih toliko, da so bili posamezni pogrebi nemogoči. Poleg tega je bilo sčasoma veliko teh pokopališč zaradi zaprtja in porušenja šol opuščenih, kar se je zgodilo že dolgo nazaj in je zato težko odkriti sledi pokopov in spominov posameznih ljudi. Doslej je bilo to storjeno za več kot 3.000 mladoletnikov. Nihče ne more z gotovostjo reči, koliko jih je vsega skupaj umrlo, vendar zelo verjetno veliko več kot 3.000. Za staroselce je to upravičeno pomembna točka, zato je treba nadaljevati raziskave v arhivih in uporabiti tudi nove tehnologije (na primer radar) za skeniranje terena najdišč. Kot je bilo že poudarjeno, je navada, na katero je bilo opozorjeno v poročilu, da se družinam ne vrača teles umrlih mladostnikov, ustrezala navodilom zveznega ministrstva, da bi se ognili pretiranim stroškom.
Gre torej za dolg, naporen in zapleten zgodovinski proces ponovnega premisleka in pregleda celotne zgodovine ter družbene in politične stvarnosti v Kanadi, ki pretresa skupno vest in obvezuje k zavedanju o pomembnosti in pravicah domorodnih ljudstev, ki so bile dolgo zanemarjene in kršene. Ta proces pa ne velja izključno samo za Kanado, saj je del svetovnega gibanja, katerega najbolj zgovoren izraz in najbolj vplivna mednarodna referenca je Izjava Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev (2007).
Vpletenost Cerkve in papeževa zahteva po potovanju
Kako pa je v ta proces vpletena Cerkev. Že omenjena srečanja in govori sv. Janeza Pavla II. kažejo, da se je Cerkev že desetletja dobro zavedala spremembe kulture in razmer, povezanih s koncem kolonializma in prevlado evropske kulture v svetu. Vendar eno so univerzalne načelne izjave, nekaj drugega pa preobrazba miselnosti in konkretnih odnosov v življenju družbe, pa tudi v življenju Cerkve. Krščanske Cerkve so bile globoko vpletene v proces, ki poteka v kanadski družbi zlasti pod dvema vidikoma:
1) odnos med evangelizacijsko dejavnostjo – v tradicionalnem smislu »spreobrnjenja h krščanstvu« - in spoštovanjem kultur ter verovanj domorodnih ljudstev;
2) neposredno in soodgovorno sodelovanje pri vzgojnem sistemu internatskih šol, katerih vodenje je bilo zaupno cerkvenim ustanovam. Prav glede te teme so – glede na njeno konkretnost – krščanske Cerkve, zlasti pa Katoliška, v zadnjih desetletjih postale pogosta tarča zelo ostrih kritik.
Zato imamo že na začetku devetdesetih let na katoliški strani pomembne izjave o vprašanju indijanskih internatskih šol z izrecnim priznanjem napak in pomanjkljivosti ter zavezo solidarnosti z domorodnimi ljudstvi pri njihovem iskanju dostojanstva in pravice. Spomnimo se lahko zaključne izjave Nacionalnega srečanja na to temo, ki je bilo v Saskatoonu marca 1991, predvsem pa obsežnega dokumenta z datumom 24. julij 1991 An Apology to the First Nations of Canada by the Oblate Conference of Canada. Oblati Marije Brezmadežne, ki so bili v dogodke najbolj vpletena redovna kongregacija, so predstavili staroselcem razčlenjeno prošnjo za odpuščanje, katere osrednja in najmočnejša trditev je sledeča: »Odpuščanje prosimo za sam obstoj šol, in priznavamo, da največja zloraba ni bilo to, kar se je zgodilo v šolah, ampak da so šole sploh obstajale […], da je obstajala politika kršenja primarne vezi z družino, da so bili otroci odvzeti svojim naravnim skupnostim in da so te šole implicitno ali eksplicitno delovale v moči predpostavke, da so evropski jeziki, izročila in verska praksa boljši od domačih. Internatske šole so hotele asimilirati staroselska ljudstva in mi smo pri tem načrtu igrali pomembno vlogo. Za to iskreno prosimo odpuščanja.«
Leta 1993 je Komisija pravičnost in mir pri kanadski škofovski konferenci na zgoraj omenjeno Kraljevo komisijo naslovila obsežno Pismo o katoliški Cerkvi in domorodnih ljudstvih, ki je imelo naslov »Naj pravičnost teče kot mogočna reka«. V njem gre med drugim za internatske šole in za njihove negativne posledice, vendar pa pismo tudi opozori, da so bile izraz vladne politike, in da so ob nastanku pisma že potekala srečanja in konference poslušanja in »zdravljenja« za učence, ki so trpeli zaradi posledic travm, ki so jih doživeli v šolah. V vsakem primeru problemi, ki imajo globoke in oddaljene korenine, zahtevajo veliko časa, dela in podeljenega trpljenja, da bi prišli do rešitev. Proces razprave, razmišljanja in dialoga z domorodnimi ljudstvi in o internatskih šolah se nadaljuje in lahko rečemo, da se zaostruje ter krepi tudi zato, ker se pojavljajo zapletena pravna vprašanja kot posledica številnih sproženih tožb zaradi škode, povzročene zaradi ravnanja v šolah. V tej zvezi v že omenjenem »Dogovoru o indijanskih internatskih šolah«, ki je bil na nacionalni ravni sklenjen leta 2005, katoliške strani prevzemajo tri zelo težke zaveze: 1) neposredno plačilo 29 milijonov kanadskih dolarjev v gotovini; 2) uresničitev konkretnih pobud in uslug »za ozdravljenje in spravo« v ekonomski vrednosti 25 milijonov dolarjev; 3) kampanja za zbiranje sredstev po vsej državi za podporo drugih programov z istim namenom, ki namerava zbrati 25 milijonov dolarjev.
Leta 2015 je kanadska vlada priznala, da sta bili prvi dve zavezi izpolnjeni in da so bila prizadevanja za tretjo ustrezna, čeprav niso dosegla pričakovanih rezultatov. Toda kasneje se je škofovska konferenca neposredno zavzela na zelo odločen način. Zagotovila je prispevek 30 milijonov dolarjev, s katerim hoče pozitivno odgovoriti na zahteve Komisije za resnico in spravo glede katoliške Cerkve v njenem sklepnem poročilu iz leta 2015. Nekatere od teh zahtev zadevajo formacijo klera, redovnikov in laikov v povezavi s staroselsko kulturo in duhovnostjo; sodelovanje pri iskanju in počastitvi spomina na mladoletnike, ki so bili pokopani brez identifikacije; sodelovanje pri financiranju projektov za kulturo, jezike in izobraževanje staroselcev. Toda prva od zahtev Komisije neposredno poziva papeža in je formulirana takole: »Zahtevamo, da se papež opraviči žrtvam (an Apology to Survivors) in njihovim družinam in skupnostim za vlogo Rimskokatoliške Cerkve pri duhovni, kulturni, čustveni, fizični in spolni zlorabi mladoletnikov Prvih narodov, Inuitov in mesticev v internatskih šolah, ki so jih vodili katoličani. Zahtevamo, da je ta prošnja podobna tisti, ki je bila leta 2010 predstavljena irskim žrtvam zlorab in naj se zgodi v letu dni po objavi tega Poročila in naj jo opravi papež v Kanadi.«
Kanadski škofje so s svoje strani 24. septembra lani objavili močno prošnjo za odpuščanje: »Tako kot katoliške ustanove, ki so bile neposredno vpletene v vodenje šol in so že predstavile svoje iskrene prošnje za odpuščanje, tudi mi, katoliški škofje Kanade, izražamo svoje globoko obžalovanje in nedvoumno prosimo za odpuščanje.« Nadaljevali so s trditvijo, da so »popolnoma predani procesu ozdravljenja in sprave«, in so, da bi odgovorili na prošnjo za osebno vključitev papeža Frančiška v ta proces, povabili predstavnike staroselcev – preživele v šolah, starejše in modre – da gredo z njimi v Rim, da bi se srečali s papežem, »da bi jih on lahko poslušal, premislil, kako lahko podpre našo skupno željo, da bi obnovili naše odnose in da bi v prihodnjih letih skupaj hodili po poti upanja.« Zaključili so, »da se zavezujejo za sodelovanje s Svetim sedežem in s staroselskimi partnerji glede papeževega obiska Kanade kot dela te poti ozdravljenja.«
Tako smo se vrnili na začetek našega članka. Obisk delegacije v Rimu je potekal na najboljši način. Papeževa karizma sprejemanja in poslušanja ter jasnost njegovih besed so se dotaknili njegovih obiskovalcev. Spoštovanje njihovih kultur in izročil, obsodba kolonizacijskega nasilja, »ogorčenje in sram« zaradi različnih oblik zlorab, ki so jih prestali, zlasti v internatskih šolah, kakor tudi evangeljsko protipričevanje, so bili odkrito izraženi. Na tiskovni konferenci ob koncu potovanja so predstavniki treh staroselskih delov delegacije in škofje, ki so jih spremljali, izrazili popolno zadovoljstvo in zaupanje, da bo obljubljeno papeževo potovanje obrodilo odločilne sadove za opogumljenje poti domorodnih ljudstev pri uveljavljanju njihovih pravic in pri uresničevanju njihovih želja in da jih bo katoliška Cerkev spremljala na tej poti.
* * *
Za zaključek dovolite kratek premislek. Pri ponovno doživljanju teh dogodkov smo naleteli na veliko trpljenja, zlasti in predvsem trpljenja domorodnih ljudstev in številnih učencev internatskih šol, ki so bili žrtve neizmerne krivice in hudih zlorab, pa tudi skritega trpljenja mnogih ljudi, ki so veliko svojih moči porabili z iskrenim namenom služiti evangeliju in staroselskim ljudstvom, sedaj pa se čutijo razočarani zaradi zelo ostrih kritik, v katerih ne manjka posploševanj, ki prav tako niso pravična. Mislimo, da je to spokorna cena, vse prej kot nekoristna, ki jo mora Cerkev plačati na poti očiščenja. Upajmo, da bo to obrodilo svoj sad za globlje, rodovitnejše in prenovljeno, v resnici spravljeno, srečanje z domorodnimi ljudstvi in celotno kanadsko družbo. Pot, za katero mnogi v Cerkvi delajo velikodušno, z navdušenjem, vztrajnostjo in predanostjo, in na kateri se papeževo potovanje ponuja kot dragocena in spodbudna etapa.