Apostolski nuncij v Kanadi o namenu papeževega spokornega romanja, srečanjih in sadovih

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

1. Gospod apostolski nuncij, kateri je najgloblji pomen tega »spokornega romanja« papeža Frančiška?
Za poslušalce bi bilo najprej potrebno predstaviti in to ste vi kot Vatikanski radio že storili, resnično situacijo tukaj glede stoletne nepravičnosti proti staroselskemu prebivalstvu. To smo sicer poznali že iz časov misijonarja Baraga. Bral sem razne njegove spise o njemu tukaj tudi v angleščini, nekatere njegove dnevnike, ki so bili prevedeni v angleščino in tako zbrani skupaj. On se že tedaj pritožuje, da je odnos do staroselcev nepravilen, da so jih kolonialisti izkoriščali, da je bilo veliko problemov, predvsem alkohol…

Problem za Cerkev pa se je začel zaradi rezidenčnih šol, to je internatov, kjer je država hotela prevzgojiti otroke v novo kanadsko kulturo (evropsko). In ker je bilo v tej kulturi ob koncu 19. stoletja tudi krščanstvo kot element, je veliko teh šol bilo zaupanih religioznim organizacijam in katoliški Cerkvi velika skupina. Pozneje se je odkrilo, da so bile te šole praktično borba proti njihovi kulturni identiteti. To smo tudi sami opazili. Bili so drugi časi in ideja, da mora biti kultura, krščanska kultura dominantna, je bila prisotna dolgo časa, vsaj sto let.

V novih časih pa se je pojavil velik protest proti tem inštitucijam, torej proti vladi in tudi proti tistim, ki so sodelovali z vlado in med temi so bile tudi katoliške šole. Ustanovili so komisijo, ki je to pregledala. Komisija, ki je delovala tri leta, je od katoliške Cerkve zahtevala javno opravičilo. To javno opravičilo je bilo že večkrat dano prej, v času obiska papeža Janeza Pavla II., ampak je bilo nezadostno. Zato so zahtevali, da bi papež Frančišek prišel uradno se opravičit za vse to, kar se je zgodilo v imenu nepravičnih idej in institucij.

Zaradi tega je papež to svoje potovanje imenoval »spokorno«. Papež to razume in nekako čuti drugače zaradi svojega poznanja južnoameriškega kontinenta in tudi celotnega sveta. Zaradi njegove velike vidnosti, ki jo ima v mednarodni skupnosti, je upanje, da bo njegov obisk prinesel pomiritev, zadoščenje, čeprav je vsa stvar zelo kompleksna in bo trajala dolgo časa. Kot sami vemo je bilo pol sveta koloniziranega. Če dobro pogledate ni bila samo Kanada taka. Prav gotovo so se na isti način obnašali do staroselcev v ZDA, v Avstraliji in Novi Zelandiji. Problem je torej velik in papež je hotel, da se do tega problema zavzame zelo osebno močno stališče, ki ga bo prinesel tudi nam. Mi pričakujemo te njegove besede.

2. Msgr. Ivan Jurkovič, kaj nam lahko poveste o pripravljalnih srečanjih, ki ste jih imeli s staroselskimi skupinami?
Potrebno je reči, da se to ni začelo sedaj. Vsaj zadnjih deset let, pa še več, praktično dvajset let je trajala ta debata, ki pa je bila malo vidna na mednarodnem nivoju. V teh zadnjih letih se je zaradi komisije za pravičnost in pa pomiritev začelo bolj organizirano delo tudi škofovske konference. Morate vedeti, da je Kanada ogromna država. Od Ottawe do drugega konca Kanade je približno tako daleč kot od Ottawe do Pariza. Moramo reči, da ljudje poznajo lokalne zadeve. Tudi zame, ki bom šel jutri na pot, bo štiri ure z avionom od tukaj, kjer sem. Se pravi, ne moremo misliti, da je bila vsa država enovita. Razni problemi so se pojavljali na raznih področjih drugače. Francozi so se bolj pomešali s staroselci, čeprav je tudi tam ostalo ločeno, medtem če se gre tja do Vancouvra, pa tega ni bilo. Tam je bila na nek način poudarjena stroga angleška identiteta in mešanja prebivalstva tam ni bilo. Še bolj izolirani pa so bili severni prebivalci Inuiti, kar mi imenujemo Eskimi. Njih je malo in oni so bili zunaj tega stika s svetom, a so tudi njih skušali prevzgojiti v teh šolah. Šole so začele delovati približno od prejšnjega stoletja do danes.

Prva stvar, ki jo je bilo sedaj treba pokazat, je občutljivost do šol in ne toliko do vsega sistema. In tako sem se jaz večkrat srečal z ljudmi, ki imajo zelo težke zgodbe. So namreč ljudje, ki potrebujejo, da jih poslušaš. Se moraš usesti. Vsi se običajno usedejo v krog. Da govoriš, moraš imeti orlovo pero. Vsak govori s tem peresom orla. Tudi jaz sem nastopal. Oni namreč hočejo, da bi mi vedeli, kako se je njim zgodila velika krivica. Resnično, če pomislimo na to, kar smo prej vedeli, to kar se vidi sedaj in kar se bo videlo po papeževem obisku, je to, da je ta krivica obstajala in mi je nismo vzeli dovolj zares. S svoje strani, ko sem videl pričevanje starejših ljudi, ki imajo tudi druge slabe življenjske zgodbe, oni pravijo, da so zaradi tega izgubili identiteto in da so zaradi tega bili bolj podvrženi tudi drugim problemom v družbi. To je nekako posledica vsega tega. Temu je težko ugovarjati. Gre za resnično željo, da bi spremenili identiteto, ki je obstajala. To kar sem jaz videl, je po moje se treba samo zavedat, da jih moramo zares poslušat, da moramo res verjeti to, kar rečejo ter da moramo tudi narediti to, kar se bo dalo z projekti, ki jih bo Cerkev nadaljevala – sedaj se pripravljajo razni projekti za prihodnost – in iti naprej v spokornem duhu, kakor pravi papež, v preprostosti.

Kanada je izredno razvita in bogata država. Oni so tudi deležni tega bogastva, ampak izgubili so identiteto, ki jo hočejo. Mislim, da je tukaj občutljivost papeža, vsaj to, kar sem jaz videl, je dovolj, če pokaže to. Ljudje so namreč živeli skupaj stoletja, to se ni zgodilo sedaj. To, kar se je zgodilo sedaj je pravično. Krivica se je zgodila pred mnogimi leti. Stvari so zapletene. To je to. Če me vprašate osebno, je res to, kar sem v življenju opazil. Če stvari samo prebereš, kar piše, imaš neko idejo. Če vidiš kakšno fotografijo, se ta ideja spremeni. Če pa se srečaš z ljudmi, je pa to nekaj čisto drugega. V tem se mi zdi, da nam bo ta papežev obisk dal možnost, da se bomo srečali in resnično odkrili pravi obraz vsega tega, kar se je zgodilo.

 3. Gospod apostolski nuncij, katere sadove predvidevate od tega romanja za Cerkev v Kanadi in za vesoljno Cerkev?
Ja, poglejte, kako je to, sadove… To je petsto let stara zgodba. Zadnje šole so bile zaprte pred tridesetimi leti. Obtožbe, ki gredo nazaj do petdesetih, šestdesetih let. Sadovi, kaj to pomeni? Tega, kar se je zgodilo, se ne da spremeniti. To, kar se zadnjih trideset let dogaja, je vse v redu. Oni se ne pritožujejo. Potrebno bo najti primerno odgovornost za preteklost in kar mi hočemo in kar moremo in kar lahko in kar je resnično. So tudi obtožbe, ki niso resnične. Potrebno je torej priznati.

Druga stvar pa se mi zdi, da takoj naredimo projekte za prihodnost. Te ljudi, ki so bili toliko časa nekako odrezani v teh rezervatih, jih še vedno držijo na tak način, saj oni to hočejo. Vzporedno živijo življenje s splošno družbo. Potrebno je torej narediti projekte za prihodnost, da ne bo samo stvar dogodka in potem se konča. Škofovska konferenca je zbrala 30 milijonov kanadskih dolarjev, kar sicer ni dosti za Kanado. Za naslednjih pet let bodo s tem izdelali projekte, v katerih se bo iskala ravno ozdravitev teh odnosov. To ne bodo projekti samo cerkvenega značaja, ampak bodo bolj projekti socialnega značaja, projekti promocije javnega občestva. Vse to, kar se dogaja, bo gotovo res. Prav gotovo je to velik korak naprej.

Nazadnje pa to, kar se mi zdi najbolj pomembno, je ta funkcija, ki jo ima papež s svojo prisotnostjo in s svojim prepričanjem. Papež Frančišek je absolutno prepričan v to, da je treba nekaj narediti. Njegov prihod bo njegova osebna pozicija. Mislim, da se bomo tega naučili vsi. Ampak tudi druge države in drugi problemi, ki nas še čakajo. Mi namreč nikoli nismo rešili problema kolonializma. Kaj se je zgodilo državam, ki so jih toliko let upravljali drugi? Ko so jih zapustili, so zapadle v zaostalost… Veliko stvari še čaka človeško družbo. Meni se zdi, da vse te stvari kot vse velike stvari, niso sad nekih dogodkov, ampak so sad nekega novega navdušenja, da začnemo vsi ponovno delat za boljši svet.

Stvari se ne spremenijo, če ni enega splošnega in javnega konsenza, da jih je treba spremeniti. Tudi Cerkev in religiozne organizacije nimajo te moči. Potrebno je storiti, da bomo vsi, se pravi Kanadčani in tudi ves svet, gledali na te stvari z nekimi novimi očmi. Da bomo resnično gledali na kolonizacijo in na ne priznanje staroselskih pravic, kot veliko zgodovinsko krivico, ter se bomo trudili, da jo premagamo. S temi primeri pa še ni konec. Izkoriščanja, zaostalosti in krivic je na svetu več, pravijo, gotovo jih je nekje tudi manj. Vse to je velik proces, zato se ne sme gledati strogo samo papežev odnos do staroselcev. Na vsem globalnem odnosu do sveta je papež človek, ki je odgovoren tudi za mir za pravičnost na vsem svetu, ne samo v Cerkvi. Jaz mislim, da ima ta obisk veliko potencialnosti. Vsi pričakujemo, da ga bodo tudi mediji, ki so tukaj običajno zelo kritični, sprejeli na pozitiven način, saj papež prihaja v trenutku, ko je sam v veliki fizični preizkušnji. Vendar hoče ta težek obisk petih dni, še več, ga hoče izpeljati do konca. To nas vse opogumlja.