Pogreb kardinala Cacciavillana. Poslanstvo v znamenju ljubezni do Boga in Cerkve
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Kardinal Re je homilijo začel z naslednjimi besedami iz 17. poglavja Janezovega evangelija: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal.« (17,24)
»Te besede "duhovniške molitve", ki so sedaj odmevale v evangeliju in ki jih je Jezus izgovoril v dvorani zadnje večerje z apostoli tik pred svojim trpljenjem in smrtjo, nas vabijo, da bi v luči vere živeli to mašo zadušnico za kardinala Agostina Cacciavillana, ki ga je Gospod poklical k sebi v starosti 95 let in pol.«
Dekan kardinalskega zbora je nadalje spomnil, da je bilo dolgoletno poslanstvo kardinala Cacciavillana vedno v znamenju ljubezni do Boga, Cerkve in do papeža; opravljal ga je v duhu služenja ter z neomajnim zaletom.
Kot je dejal pokojni kardinal, njegovo škofovsko geslo »In virtute Dei« odseva besede apostola Petra, ki pravi, da je moč Boga tista, ki deluje v njegovih služabnikih ter poudari, da Bog rešuje svet z našim sodelovanjem.
Kardinal Cacciavillan je po duhovniškem posvečenju leta 1949 tri leta deloval na eni izmed župnij. Po študiju v Rimu je svoje celotno življenje posvetil služenju Svetemu sedežu. 31 let je živel na apostolskih nunciaturah, kjer je mogel konkretno od blizu doživeti vesoljnost in enost Cerkve.
Najprej je bil tajnik na nunciaturi na Filipinih, nato v Španiji in na Portugalskem. V času pontifikata Pavla VI. je osem let delal na državnem tajništvu. Leta 1976 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa in apostolskega pro-nuncija v Keniji. Leta 1981 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za apostolskega pro-nuncija v Indiji ter istočasno v Nepalu. Leta 1990 je odšel na nunciaturo v Združenih državah Amerike, hkrati pa je bil tudi stalni opazovalec Svetega sedeža pri Organizaciji ameriških držav. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1998 ponovno poklical v Rim ter mu zaupal mesto predsednika Uprave premoženja apostolskega sedeža, leta 2001 pa ga je imenoval za kardinala.
»Pri vseh teh nalogah je našega pokojnega brata spodbujal isti duh: trdna vera, pogum za resnico v vseh okoliščinah in ljubezen do duš. Odlikovala sta ga usposobljenost na doktrinalnem področju in popolna zvestoba cerkvenemu učiteljstvu. "Sensus Ecclesiae" (čut Cerkve) je bil navdihujoče načelo vsega njegovega delovanja.
Povsod je bil cenjen zaradi svoje pristne duhovnosti, uravnoteženega mišljenja, globokega čuta za dolžnost in prefinjenega vedenja, ki je vzbujalo spoštovanje in naklonjenost.
V duši je imel ukoreninjen čut za Božjo previdnost. Dejal je, da se je tega naučil doma, zlasti od očeta, ter da je zato mogel ohranjati vedrino tudi v najtežjih in najbolj zahtevnih situacijah. V prepletanju dogodkov v času je razumeval, kako se previdnostno razpletajo večni načrti, v zavedanju, da ima Bog v svojih rokah usodo tega sveta. Ko se je prepustil temu, kar je Božja previdnost pripravila v njegovem življenju, je našel vedrino in notranji mir, tudi kadar je to zahtevalo napor in žrtev.
Ko se je postaral, je začel težko hoditi, zato je zadnja leta preživel v svojem stanovanju, kjer je molil in bral. Kadar sem ga obiskal, je bil vedno bistrega uma, imel je še dober spomin ter je bil dobro obveščen o dogajanju v življenju Cerkve. On, ki je bil v devetih letih, kolikor jih je preživel na državnem tajništvu, vodja Urada za informiranje in dokumentacijo, je želel biti tudi do dneva pred smrtjo informiran, rad je bral časopise, L'Osservatore Romano, bilten Tiskovnega urada in pregled tiska državnega tajništva. Njegova opažanja in pripombe na to temo so bila vedno natančna, ustrezna in pronicljiva.
V zadnjem obdobju svojega življenja je z vedrim duhom sprejemal svojo starost, saj je vedel, da je na poti, ki ga bo pripeljala do srečanja z Bogom. Trdno je bil prepričan o tem, na kar nas je spomnil sveti Pavel v prvem berilu te maše: "Če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo zgradbo od Boga, hišo, ki ni narejena z rokami in je večna, v nebesih." (2 Kor 5,1) Šotor našega telesa razpade, toda od Boga bomo dobili drug šotor, drugo hišo, ki je niso naredile človeške roke, večno v nebesih.
V hvalospevu bomo slišali naslednje besede: "Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih." Naša resnična domovina je v nebesih in nekega dne bomo vstali s Kristusom.
Bogu, ki je dober in bogat v usmiljenju, izročamo tega našega prijatelja in sobrata; zanj prosimo odpuščanja in molimo, da bi ga Bog sprejel v brezkončnost svoje ljubezni.
Kardinal Cacciavillan je v mladosti gojil pobožnost do don Boska, kasneje do sv. Jožefa, na poseben način pa je gojil pobožnost do Marije. Zato verjamemo, da bo na pragu raja našel blaženo Devico Marijo, ki ga bo za roko vodila pred svojega Sina, usmiljenega Sodnika.
Ob koncu te evharistične slovesnosti, med obredom poslednjega priporočanja in slovesa, ki ga bo vodil sveti oče, bo zbor zapel: "V nebesa naj te sprejmejo angeli, ob tvojem prihodu naj te sprejmejo mučenci in privedejo naj te v sveto mesto Jeruzalem."
To je tudi naša molitev za dragega pokojnika, ki je z zvestim služenjem Cerkvi služil Kristusu.«
