»Znotraj Vatikana.« Urad generalnega revizorja
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Začetki reforme: februar 2014
Gre za eno izmed vatikanskih struktur, ki so nastale v okviru t.i. ekonomskih reform, ki jih je papež Frančišek začel izvajati v prvem letu svojega pontifikata. Sveti oče je februarja 2014 izdal motuproprij Fidelis Dispensator et Prudens (Zvesti in preudarni oskrbnik), s katerim je ustanovil tri nove organizme: Svet za ekonomijo, Tajništvo za ekonomijo in Urad generalnega revizorja. To je bil sad dela komisije za preučevanje in usmerjanje organizacije ekonomsko-administrativne strukture Svetega sedeža, ki jo je papež ustanovil eno leto pred tem.
Transparentnost
Kot je poudaril Cassinis, sam v tistem času ni bil zaposlen pri Svetem sedežu in ni bil prisoten pri sprejemanju odločitev, vendar pa je razlog zanje po njegovem mnenju odlično opisan v motupropriju: odgovornost Cerkve, »da pozorno varuje in upravlja z lastnimi dobrinami v luči svojega poslanstva evangeliziranja in s posebno pozornostjo do pomoči potrebnih.« Za dosego tega cilja sta bili sprejeti dve merili, ki sta med seboj neločljivo povezani: po eni strani povečati transparentnost ekonomskega upravljanja Svetega sedeža in Države mesta Vatikan, po drugi strani pa to doseči z uvedbo novih struktur, ki delujejo v skladu z najboljšimi mednarodnimi praksami.
Upravljanje imetja po novem centralizirano
Po besedah generalnega revizorja sta ti dve načeli tudi osnova za vse ekonomske reforme, ki so sledile: leta 2015 so bili objavljeni statuti, ki urejajo delovanje Sveta za ekonomijo, Tajništva za ekonomijo in Urada generalnega revizorja, decembra 2020 pa motupropij »glede nekaterih ekonomsko-finančnih kompetenc«. Z njim je sveti oče določil, da je upravljanje imetja centralizirano: zanj je odgovorna Administracija za upravljanje s premoženjem apostolskega sedeža (APSA), pod nadzorom Tajništva za ekonomijo.
Neodvisni dikasterij, sodelovanje
Naloga Urada generalnega revizorja v tem okviru reform je predvsem nadzorovati, če so upoštevani upravno-računovodski predpisi, ki jih je izdalo Tajništvo za ekonomijo. Gre za neodvisni dikasterij, ki odgovarja neposredno papežu, hkrati pa sodeluje z že omenjenima ekonomskima organizmoma: s Tajništvom za ekonomijo ter s Svetom za ekonomijo. Po Cassinisovem mnenju je pomembno to razumeti, saj se zavedajo, da po več kot šestih letih delovanja (jeseni 2015) tudi mnogi znotraj Vatikana ne poznajo vloge Urada generalnega revizorja ali mislijo, da gre za urad, ki je odvisen od drugih dikasterijev. Avtonomija in neodvisnost pa sta temeljni značilnosti vseh najvišjih revizijskih ustanov na svetu, da bi lahko bolje opravljale svoje poslanstvo. Urad generalnega revizorja pri svojem delu sledi revizijskim merilom, ki jih je izdala Mednarodna organizacija najvišjih revizijskih ustanov (INTOSAI).
Sveti sedež sprejel Konvencijo proti korupciji
Cassinis je nato razložil spremembe, ki jih je sveti oče uvedel pred dvema letoma z novim statutom Urada generalnega revizorja. V primerjavi z dokumentom iz leta 2015, ki je bil izdan za poskusno dobo petih let, statut ne predvideva več revizorjev pomočnikov, hkrati pa so bile okrepljene pristojnosti nadzora Urada generalnega revizorja, ki je prav tako postal »protikorupcijski organ«. Ta prehod je po Cassinisovih besedah zelo pomemben, izhaja pa iz dejstva, da se je Sveti sedež oktobra 2016 odločil, da sprejme Konvencijo Združenih narodov proti korupciji. Ta med drugim določa, da mora vsaka država pogodbenica imeti enega ali več protikorupcijskih organov. Ob podpisu konvencije je Sveti sedež navedel, da je to Urad generalnega revizorja, vendar pa je bilo potrebno to njegovo nalogo določiti tudi v okviru notranje zakonodaje. Kljub temu pa je po mnenju generalnega revizorja poleg omenjenega normativnega prehoda bistveno zavedanje, da korupcija ni tuj pojav v stvarnosti, v kateri delujejo. Zato ni potrebno posebej razlagati, zakaj je papež, ki vedno opozarja na škandal korupcije, razumel, da je potrebno prilagoditi institucionalni aparat za preprečevanje korupcije in boj proti njej. Menil je, da je Urad generalnega revizorja najprimernejša ustanova za opravljanje te naloge, saj je že statut iz leta 2015 določal, da se lahko posebne revizije opravijo, kadar obstajajo utemeljeni razlogi za sum, »da je bilo storjeno dejanje korupcije, poneverbe ali goljufije.«
Večja preglednost javnih naročil
V drugem delu pogovora je Cassinis poudaril, da Konvencija o korupciji prav tako določa, da morajo države podpisnice sprejeti mehanizme za večjo preglednost javnih naročil, kar je storil tudi Sveti sedež. Zelo pomembno je izpostaviti, da naloga Urada generalnega revizorja ni zatiranje korupcije, temveč gre predvsem za pomoč pri preprečevanju le-te.
Zaposleni na dikasteriju
Na dikasteriju je zaposlenih štirinajst oseb, od tega je šest žensk. Poleg generalnega revizorja je še dvanajst revizorjev, ki imajo različne izkušnje. Vsi prihajajo iz vodilnih mednarodnih revizijskih družb in nekateri imajo več kot 20 let izkušenj. Gre za tesno povezano skupino, v kateri ima vsak svojo vlogo. Kljub temu pa se od vseh zahteva velika prilagodljivost, saj poleg letnih revizij izvajajo tudi različne revizije posameznih situacij. Poleg tega generalni revizor sodeluje v Odboru za finančno varnost. Le-ta koordinira pristojne organe Svetega sedeža in Države mesta Vatikan na področju preprečevanja pranja denarja in boja proti financiranju terorizma ter širjenju orožja za množično uničevanje.
