Išči

P. Federico Lombardi P. Federico Lombardi 

P. Lombardi: Papež Benedikt XVI. nikoli ni poskušal prikrivati zla v Cerkvi

Pater Federico Lombardi, predsednik vatikanske Fundacije »Joseph Ratzinger – Benedikt XVI.«, nekdanji tiskovni predstavnik Svetega sedeža, je v intervjuju za Radio Vatikan spregovoril o pismu, ki ga je 8. februarja objavil zaslužni papež Benedikt XVI.. Poudaril je, da kot njegov sodelavec lahko pričuje, da je bilo za svetega očeta služenje resnici vedno na prvem mestu, tudi glede tega, kar je bilo boleče.«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Iskrenost, globina, intenzivnost pisma

V odgovoru na vprašanje, kaj ga je v pismu najbolj ganilo, je dejal: »Ganila me je prav njegova iskrenost, njegova intenzivnost in globina. Kakor pravi v besedilu pisma, je šel skozi boleče obdobje, v katerem si je sam izprašal vest: glede svojega življenja, obnašanja, položaja Cerkve danes. O tem je razmišljal. Pismo je rezultat globokega in bolečega časa iskrenega izpraševanja pred Bogom. Je ostarela oseba, ki se zaveda, da se približuje srečanju z Gospodom in s tem Božji sodbi; o tem govorita velika iskrenost in globina besedila ter način, kako živi ta odgovor, ki ga je podal po obdobju, ki je bilo zanj gotovo v znamenju razmišljanja in trpljenja, pa tudi velikih razprav v Cerkvi, zmede, zbeganosti ... On dá svoje pričevanje, ki je v pomoč, da bi situacijo in stališča videli v resnici, objektivno, iskreno in vedro.«

Pomen prošnje za odpuščanje

Pater Lombardi je zatem razložil, kakšen je pomen prošnje za odpuščanje, ki je v pismu: »Zaslužni papež se postavi v situacijo, ki jo živi vsak dan, ko obhaja evharistijo. Na začetku maše je prošnja za odpuščanje pred srečanjem z Gospodom in on jo vedno živi zelo globoko. In to vključuje ves njegov razmislek o njegovem osebnem položaju in položaju Cerkve, v katero se čuti vključenega. Zato daje tem besedam, ki smo jih že neštetokrat ponovili – moja krivda, moja največja krivda – veliko intenzivnost. Poskuša popolnoma jasno videti, kaj je ta največja krivda, v katero se čuti vključenega tudi sam, v solidarnosti z vso Cerkvijo. In jasno pove, da gre v tem času in v času njegovega razmišljanja prav za vprašanje največje krivde, ki je povezana s spolnimi zlorabami. On opravi to spokorno premišljevanje pred samimi žrtvami zlorab. Spominja se srečanj, ki jih je imel z žrtvami in vedno globljega spoznanja o resnosti trpljenja žrtev ter posledicah teh zlorab. Z veliko iskrenostjo in na zelo jasen način pokaže sram, bolečino in iskreno prošnjo za odpuščanje. Gre za izraze, ki smo jih v zadnjih letih slišali tudi iz ust papeža Frančiška in se globoko vračajo tudi vanj, ki ponovno gleda na zgodovino téme zlorab: od zgodnjih izkušenj v münchenski škofiji do odgovornosti, ki jo je imel v Rimu, ter do samega pontifikata. Vendar pa tega njegovega razmišljanja ne smemo obravnavati kot abstraktnega in splošnega, ampak kot konkretno: omenja pomanjkanje pozornosti do žrtev, spanje učencev ob Jezusovem trpljenju, ki seveda vključuje tudi trpljenje žrtev; na premajhno zavzetost za boj proti tej globoki rani in zločinom ... Zelo natančno se nanaša na to stvarnost, njegovo razmišljanje ni abstraktno in splošno. Njegova prošnja za odpuščanje je torej konec koncev tudi prošnja za molitev zanj; namenjena je Bogu, pa tudi bratom in sestram, torej tako žrtvam kot celotni skupnosti Cerkve, ki se čuti vključena v to največjo krivdo pred Bogom.«

Uredniška napaka, ne pa laž zaslužnega papeža

Pater Lombardi se je v nadaljevanju intervjuja zaustavil ob dejstvu, da so zaslužnega papeža obdolžili krivega pričevanja glede njegove prisotnosti na seji januarja leta 1980, ko je bila sprejeta odločitev, da se v münchensko škofijo sprejme duhovnika, ki je zagrešil zlorabe, ter podrobneje razložil okoliščine. »To je omenjeno tudi v pismu zaslužnega papeža in podrobneje razloženo v prilogi, ki je bila objavljena skupaj z njim; ta dokument so podpisali svetovalci, pravni strokovnjaki, ki so papežu pomagali pri odgovoru na obtožbe: tako pri prvem odgovoru, ki so ga podali, kot tudi zdaj v jedrnatem in dokončnem stališču o tej zadevi. V prvem odgovoru, ki je bil dolg 82 strani, so tisti, ki so ga pripravljali, zapisali napačen podatek: da papež ni bil prisoten na določeni seji. Le nekaj dni po objavi poročila je sam zaslužni papež podal izjavo, v kateri je dejal: "Ne, ni res, na tem srečanju sem bil prisoten in prosil bom za pojasnilo, kako je prišlo do te napake, ki je povzročila določeno – recimo – zmedo, ter določen odmev." In v prilogi tisti, ki so pripravili odgovor, pojasnijo, kako se je to zgodilo v postopku priprave. Vendar pa pojasnjujejo, da to ne vpliva na bistvo dejstva, da tedanji nadškof Ratzinger ni vedel, da je bil tisti duhovnik obtožen zlorabe. Šlo je torej za uredniško napako, ne pa nekaj, kar bi bilo zavestno napisano z namenom zanikanja prisotnosti (kar je bilo tako ali tako razvidno iz zapisnika srečanja in drugih okoliščin) in da zato ni bilo razloga za zanikanje. Tukaj se ne bi spuščal v podrobnosti. Bistvo je naslednje: zaslužni papež je trpel zaradi obtožbe, da je lažnivec, da je zavestno lagal glede konkretnih situacij. Ne le to, tudi v celotnem poročilu se pojavljajo obtožbe, da je zavestno prikrival storilce zlorab ter da je bil premalo pozoren na trpljenje žrtev in jih je preziral. Zato je zaslužni papež odgovoril: "Ne, nisem lažnivec. Ta obtožba mi je povzročila veliko trpljenje, vendar pričujem, da nisem lažnivec." Tudi osebno moram reči, da sem o tem popolnoma prepričan, in mislim, da je prav, da zahteva resničnost. Gre za eno izmed lastnosti njegove osebnosti in vedênja skozi vse življenje, o katerem lahko pričujem, glede na to, da sem več let živel v njegovi bližini kot sodelavec: služenje resnici je bilo zanj vedno na prvem mestu. Nikoli ni skušal prikrivati tega, kar bi bilo lahko za Cerkev boleče prepoznati; nikoli ni skušal podati lepe napačne podobe resničnosti Cerkve ali tega, kar se dogaja. Zato sem popolnoma prepričan, da se nikakor ne more dvomiti o njegovi verodostojnosti. In on o tem priča, menim, da je prav, da to sprejmemo z zaupanjem in s prepričanjem.«

Pomen pisma za celotno Cerkev

Ob koncu intervjuja pa je p. Lombardi odgovoril na vprašanje glede pomena omenjenega pisma za Cerkev v tem težkem obdobju: »To pismo vsekakor izraža zelo globoko in iskreno držo kesanja, vključenosti in soudeležbe pri trpljenju žrtev; izraža pa tudi vse, kar je to pomenilo ne le za žrtve, ampak tudi za cerkveno skupnost. Menim, da je ta drža iskrenega kesanja pred Bogom veliko krščansko pričevanje, ki nam ga daje zaslužni papež. Vendar pa je s pismom želel izraziti še en vidik, ki se mi ga zdi pomembno izpostaviti: to je dejstvo, da čeprav je prav, da prepoznamo resnost krivde – največje krivde – in težo njenih posledic tudi za nas, duhovno, ne smemo izgubiti upanja. On, ki čuti, da se približuje skorajšnji Božji sodbi ob koncu življenja, pravi: "Vendar pa v tej situaciji, ne glede na strah ali bojazen pred sodbo, čutim bližino Jezusa Kristusa kot prijatelja, kot brata; čutim, da mi bo Božja milost pomagala stopiti tudi skozi vrata smrti in se srečati z Gospodom." Dejstvo, da živimo situacijo velikega ponižanja, velikega trpljenja Cerkve skupaj z žrtvami, nas ne sme voditi v obup. Še naprej moramo gledati tudi na Gospodovo milost ter zaupati vanj.«

sobota, 12. februar 2022, 14:01