»Moja duša je razbita na koščke.« V papeževih rokah je pismo žrtve zlorab

Salvatore Cernuzio – Vatikan

»Ime mi je … in leta me je trpinčil duhovnik, ki sem ga morala imenovati 'bratec', jaz pa sem bila njegova 'sestrica'.«

Imena ni, prav tako ni izvora, čeprav negotova italijanščina daje slutiti tuje poreklo. Boleče jasno pa se kaže globoka rana, ki so jo zlorabe duhovnika vtisnile v dušo te ženske, ki se še po dolgih letih trudi, da bi stopila na pot ozdravljenja. Tako zelo, da jo je še vedno strah, ko vidi katerega koli duhovnika in da ne more iti niti k maši.

Opozorilo za duhovnike

Pismo, ki ga je ena od žrtev podelila s Papeško komisijo za zaščito mladoletnih, je boleče in obenem pogumno. Papež Frančišek si ga je lahko ogledal in s svojimi očmi prebral te strani, prepojene z grenkobo in trpljenjem. Papež je hotel, da bi ga mogli prebrati tudi vsi duhovniki kot opozorilo na grozo, ki ji Cerkev skuša z vso močjo nasprotovati. Zato je pooblastil predsednika Komisije, kardinala Seana O'Malleya, da objavi to pričevanje.

O'Malley: glas vseh ranjenih oseb

»V tem času prenove in pastoralnega spreobrnjenja, ko se Cerkev sooča s škandalom in ranami spolnih zlorab, ki so bile vsepovsod povzročene tolikim Božjim otrokom, je naš sveti oče prejel pogumno pričevanje, ki ga je vsem duhovnikom ponudila žrtev«, piše bostonski nadškof v kratkem uvodu k pismu. »S tem pričevanjem, ki nam ga je ponudila neka žrtev, katere ime je zaradi anonimnosti odstranjeno, želi njegova svetost papež Frančišek sprejeti glas vseh ranjenih oseb in vsem duhovnikom, ki oznanjajo evangelij, pokazati pot, ki vodi k pristnemu služenju Bogu v dobro vseh ranljivih.«

V imenu otrok

Žrtev se sklicuje na zmago »ljubeznive resnice« in pravi, da to, kar je doživela, pripoveduje »tudi v imenu drugih žrtev … otrok, ki so bili globoko ranjeni, ki so jih oropali otroštva, čistosti in spoštovanja …« Otrok, »ki so bili izdani, ko so izkoristili njihovo brezmejno zaupanje … otrok, katerih srca bijejo, ki dihajo, živijo … pa so jih ubili enkrat (dvakrat, večkrat).« »Njihove duše so razbili na majhne krvave koščke.«

»Cerkev je moja mati,« pravi žena, »in mi povzroča toliko bolečine, kadar je ranjena, kadar je umazana.« »Odrasli, ki so to hinavščino doživeli kot otroci, je ne bodo mogli nikdar izbrisati iz svojega življenja. Na to bi lahko za nekaj časa pozabili, skušali odpustiti, skušali živeti polno življenje, toda brazgotine bodo ostale na njihovih dušah, ne bodo izginile.«

Tesnoba, strahovi, post-travmatske motnje

Avtorica pisma ne skriva nevzdržnih življenjskih razmer, v katerih se nahaja tudi po dolgih letih. »Skušam preživeti, doživljati veselje, v resnici pa gre za neverjetno težak boj … Imam disociativno motnjo identitete, hudo kompleksno post-travmatsko motnjo, depresijo, tesnobo, strah pred ljudmi, pred napakami, in ne morem spati, če pa mi uspe zaspati, v tem primeru imam vedno nočne more. Včasih sem v stanju, ko sem »izven«, ko ne zaznavam 'tukaj' in 'sedaj'. Moje telo se spominja vsakega posameznega dotika …«

»Bojim se duhovnikov, biti v njihovi bližini,« še pripoveduje. Zadnje čase ne morem iti k sveti maši. Zelo me boli …« Cerkev, »ta sveti prostor, je bila moj drugi dom«, in on, duhovnik, ki jo je zlorabil, »mi jo je vzel«. »Zelo si želim, da bi se v Cerkvi počutila varno, da bi mi uspelo, da bi me ne bilo strah, a telo, čustva se odzovejo popolnoma drugače,« beremo v besedilu, ki se konča s pozivom vsakemu duhovniku v vsaki starosti in vsaki državi.

Zaščitite Cerkev

»Rada bi vas prosila, da zaščitite Cerkev, Kristusovo telo! Telo, ki je polno ran in brazgotin. Prosim vas, NE dovolite, da bi bile te rane še globlje in bi se pojavile še nove! Vi ste mladi in močni možje. POKLICANI! Možje, ki jih je poklical Bog, da bi služili Bogu in po njem ljudem … Bog vas je poklical, da bi bili njegovo orodje med ljudmi. Imate VELIKO ODGOVORNOST! Odgovornost, ki ni breme, ampak DAR! Prosim vas, ravnajte z njim po Jezusovem zgledu … PONIŽNO in z LJUBEZNIJO!«

Poziv duhovnikom: živite v resnici

Poziv postane ganjena in ganljiva prošnja, ki jo spodbuja vzgib ljubezni do Cerkve: »Prosim vas, ne pometajmo stvari pod preprogo, ker bodo potem začele smrdeti, trohneti, in sama preproga se bo razkrojila … Zavedajmo se, da če ta dejstva skrivamo, kadar o njih molčimo, skrivamo umazanijo in tako postanemo SOKRIVCI. Če hočemo živeti resnico, ne smemo zapirati oči!«

»Živeti v resnici pomeni živeti v skladu z Jezusom, videti stvari skozi njegove oči,« nadaljuje pismo. Kristus »ni zapiral oči pred grehom in pred grešnikom, ampak je živel RESNICO z LJUBEZNIJO … Z ljubeznivo resnico je pokazal greh in grešnika.« »Prosim,« piše žrtev, ki se še vedno obrača na duhovnike, »zavedajte se, da ste prejeli ogromen dar. Dar biti alter Christus, biti učlovečenje Kristusa tukaj, v svetu. Ljudje, zlasti otroci v vas ne vidijo nekega človeka, ampak Kristusa, Jezusa, v katerega brezmejno zaupajo.« To je nekaj »velikanskega in močnega«, pa tudi »zelo krhkega in ranljivega«. »Prosim te – zaključuje žrtev – bodi dober duhovnik.«