Priprave na sinodo. Kardinal Grech: Cerkev je sinodalna, ker je občestvo

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Vatikanski dikasteriji tudi v poletnem času nadaljujejo s svojim delom. Delovna skupina, ki je v zadnjih tednih najbolj na udaru, je generalno tajništvo škofovske sinode. Njegova naloga je sestaviti pripravljalni dokument ter pomagati krajevnim Cerkvam na novi poti, saj je papež Frančišek želel, da bi se je udeležili vsi, od spodaj navzgor.

Da bi udejanjali sinodo, je potrebno biti sinoda

Kardinal Grech je najprej spregovoril o tem, kako poteka pripravljalno delo tajništva. Dejal je, da je zato, da udejanjali sinodo, potrebno biti sinoda. Poudaril je, da so pred objavo dokumenta o sinodalnem poteku prisluhnili predsednikom celinskih škofovskih konferenc ter predsednikoma škofovskih konferenc Združenih držav Amerike in Kanade. Takoj po objavi dokumenta so predsednike vseh škofovskih konferenc, njihove stalne svete in generalne tajnike povabili na bratski pogovor, med katerim so lahko podali svoje komentarje, predloge in zastavili vprašanja. Skupno so imeli osem srečanj, ki so bila razdeljena glede na jezikovne skupine. Posvetovanje je potekalo tudi z vzhodnimi patriarhi ter z višjimi nadškofi. Poleg tega so sprejeli povabilo škofovskih konferenc Brazilije, Burundija in Antilov, ki so prosile za posebno srečanje z njimi.

Dragoceno in rodovitna vaja v škofovski kolegialnosti

Tajnik škofovske sinode je izkušnjo vseh omenjenih srečanj označil kot »zelo dragoceno in rodovitno vajo v škofovski kolegialnosti«. S tem pristopom so želeli predati sporočilo, da je tudi v tej začetni fazi pomembna sinodalna vključenost vseh. Na podoben način so sodelovali tudi s kurijo, preko pogovorov z različnimi dikasteriji. V pripravi na sinodo so ustvarili štiri komisije: eno za teološko poglobitev, drugo, ki naj bi pomagala, da bi kot Cerkev rasli v duhovnosti občestva, tretjo za metodologijo, četrta pa se bo posvečala vidiku komunikacije.

Sinodalnost: občestvo, soudeležba, poslanstvo

Po besedah kardinala Grecha sta pri sestavljanju pripravljalnega dokumenta izrednega pomena skrbnost in natančnost. Poudaril je, da je tema sinodalnosti, ki jo je sveti oče izbral za 16. redno zasedanje, kompleksna, saj govori o občestvu, soudeležbi in poslanstvu. »To so vidiki sinodalnosti ter "Cerkve, ki je konstitutivno sinodalna", kakor je dejal papež Frančišek v svojem govoru ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode. Sveti Duh nam naroča, naj gremo v smeri sinodalne Cerkve.«

Sinodalnost oblika in stil prvotne Cerkve

V nadaljevanju intervjuja je tajnik škofovske sinode opozoril, da mnogi mislijo, da je sinodalnost papeževa kaprica. Med mnogimi srečanji se je jasno pokazalo, da je sinodalnost oblika in stil prvotne Cerkve, kar poudari tudi pripravljalni dokument. Prav tako so zapisali, da je drugi vatikanski koncil z gibanjem »vrnitev k izvirom« – ressourcement – želel ponovno uvesti ta model Cerkve, ne da bi se odpovedali katerikoli izmed pomembnih pridobitev Cerkve v drugem tisočletju. »Če želimo biti zvesti izročilu – in koncil je potrebno razumeti kot novejšo fazo izročila – moramo pogumno stopati po tej poti sinodalne Cerkve. Sinodalnost je kategorija, ki najbolje povezuje vse koncilske teme, ki so si bile v obdobju po koncilu pogosto nasprotujoče,« je poudaril kardinal Grech in pri tem omenil primer ekleziološke kategorije Božjega ljudstva. Le-ta je bila pogosto nasprotujoča hierarhični ureditvi, pri čemer je bil poudarek na Cerkvi od spodaj navzgor, demokratični, soudeležba pa je bila instrumentalizirana kot zahteva, ki ni bila dosti drugačna od sindikalne.

Božje ljudstvo in drugi vatikanski koncil

Takšne interpretacije se po mnenju tajnika škofovske sinode mnogi bojijo. Vendar pa je ob tem poudaril, da se ne smemo zaustavljati ob interpretacijah, posebej če le-te vodijo v razdeljenosti: »Potrebno je gledati koncil ter na pridobitve, ki jih je prinesel s tem, ko je zgolj pravni, hierarhični, institucialni vidik ekleziologije združil z bolj duhovnim, teološkim, zgodovinsko-zveličavnim. Božje ljudstvo drugega vatikanskega koncila je ljudstvo, ki roma proti Kraljestvu. Ta kategorija je omogočila, da se celoto krščenih ponovno razume kot dejavni subjekt življenja Cerkve. In ne tako, da bi zanikala vlogo pastirjev ali papeža, ampak s tem, da jih je postavila kot počelo enosti krščenih: škof v svoji Cerkvi, papež v vesoljni Cerkvi. Cerkev je občestvo, je poudarila sinoda leta 1985, s čimer se je začela dobro znana občestvena ekleziologija. Cerkev je konstitutivno sinodalna, poklicani smo reči "mi". Ti dve izjavi si nista nasprotujoči, ampak ena dopolnjuje drugo: Cerkev – občestvo, če je njen subjekt Božje ljudstvo, je sinodalna Cerkev. Sinodalnost je namreč oblika, ki vključuje soudeležbo celotnega Božjega ljudstva in vseh v Božjem ljudstvu, vsak glede na svoj položaj in vlogo, na življenje in poslanstvo Cerkve. To uresničuje preko odnosa med sensus fidei Božjega ljudstva – kot oblika soudeležbe pri Kristusovi preroški službi, kakor beremo v št. 12 Lumen gentium – in razločevalno vlogo pastirjev.«