Tornielli: Čudenje, češčenje in sinoda

Andrea Tornielli

»Če manjkata čudenje in češčenje, potem to ni pot, ki nas vodi h Gospodu. Niti ne bo sinode, ničesar ...« Stavek, ki ga je papež dodal k homiliji med mašo na praznik Kristusovega Telesa in Krvi, pove veliko o načinu, s katerim papež gleda na »proces«, ki ga je treba začeti za naslednjo sinodo, in na sinodalne poti, ki so v teku. In pove vse o izviru vsake pristne cerkvene poti. Kajti, kot je dejal Frančišek med homiljo, »treba je izstopiti iz male sobe lastnega jaza in vstopiti v velik prostor čudenja in češčenja. Tega nam tako zelo manjka. To nam manjka v številnih gibanjih, v katerih se srečujemo, družimo, skupaj razmišljamo o pastorali …«

V zapisu, ki je bil septembra lani objavljen v reviji Civiltà Cattolica, je papež Frančišek pokazal, do kakšne sodbe je prišel v zvezi z določenim načinom pristopanja k dolgoletnemu vprašanju o »viri probati« in v zvezi s predlogom o posvečevanju poročenih moških, ki se je pojavil na sinodi o Amazoniji: »Bila je razprava ... bogata razprava ... dobro utemeljena razprava, vendar brez razločevanja, kar je nekaj drugega kot priti do dobrega in utemeljenega soglasja ali do relativne večine. Razumeti moramo, da je sinoda več kot parlament. In v tem konkretnem primeru se ni mogla izogniti tej dinamiki. O tej temi je bil parlament bogat, produktiven in celo potreben, a nič več kot to.«

Brez čudenja, ki se zgodi po milosti in zagotovo ne po ukazu, in brez češčenja, ki je prav tako nepredvidena posledica, Cerkev postane posvetna in na koncu prevzame politične in ideološke kategorije. In tako protagonist ni več Tisti, brez katerega ne moremo storiti ničesar, temveč so to strategije, taktike, ognjemeti komunikacijskega marketinga, skupine pritiska in naveze s svojimi agendami, ki so morda nasprotnega značaja, a jih povezuje odsotnost občestva. Gre za popačenost, ki je na nek način hujša od mnogih drugih »ran« in grehov, saj od  znotraj izprazni in izsuši dinamike cerkvenega življenja, tako da v ospredju ne dopušča poslušanja Svetega Duha, ampak naše projekte, učinkovitost naših struktur in načrtov reforme. Tveganje, pred katerim Petrov naslednik svari že nekaj časa. Kot je to storil pred kratkim v homiliji na binkošti, ko je dejal, da »Paraklit potrjuje primat celote. V celoti, v skupnosti, Duh daje prednost delovanju in prinašanju novosti … Če bomo danes poslušali Duha, se ne bomo osredotočili na konservativce in progresiste, tradicionaliste in inovatorje, na desno in levo: če so to kriteriji, pomeni, da se v Cerkvi pozablja na Duha. Paraklit nas spodbuja k enosti, k slogi, k harmoniji različnosti. Daje nam videti dele istega Telesa, med seboj brate in sestre. Iščimo celoto! Sovražnik pa hoče, da se različnost spremeni v nasprotovanja, in zato povzroči nastanek ideologij.«

Če manjkata čudenje in češčenje, če manjkata poslušanje Duha in primat celote, ne bo sinode, je minulo nedeljo dejal rimski škof. Kvečjemu dober parlament.