Pridiga kardinala Cantalamesse med obredom velikega petka: »Prvorojenec med mnogimi brati«

Papež Frančišek je v petek, 2. aprila, pri oltarju katedre v baziliki sv. Petra vodil obrede velikega petka. Pridigal je papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa. Pridigo je naslovil: »Prvorojenec med mnogimi brati«.

Kardinal Raniero Cantalamessa

Pridiga kardinala Cantalamesse

Lanskega 2. oktobra je sveti oče na grobu sv. Frančiška v Assisiju podpisal okrožnico o bratstvu »Fratelli tutti«. V kratkem času je v mnogih srcih znova prebudila težnjo po tej univerzalni vrednoti, osvetlila številne rane proti njej v današnjem svetu, nakazala nekaj poti, da bi dosegli resnično in pravično človeško bratstvo ter vse – posameznike in ustanove – spodbudila k delu zanjo.

Okrožnica je idealno namenjena zelo široki javnosti znotraj in zunaj Cerkve: praktično vsemu človeštvu. Zajema številna življenjska področja: od zasebnega do javnega, od verskega do družbenega in političnega. Glede na to univerzalno obzorje se upravičeno izogiba omejevanju razprave na to, kar je lastno in izključno za kristjane. Vendar pa je proti koncu okrožnice odstavek, kjer je evangeljski temelj bratstva povzet v malo besedah, ki pa so zveneče. Pravi: »Drugi pijejo iz drugačnih studencev. Za nas je vir človeškega dostojanstva in bratstva evangelij Jezusa Kristusa. Iz njega vre za krščansko misel in za delovanje Cerkve prvenstvo krščanske misli o odnosu, srečanju s sveto skrivnostjo drugega, o univerzalnem občestvovanju z vsem človeštvom, ki je duhovni poklic vseh« (Fratelli tutti, 277).

Skrivnost, ki jo obhajamo, nas spodbuja, da se osredotočimo prav na ta kristološki temelj bratstva, saj je bilo vzpostavljeno ravno na križu.

V Novi zavezi »brat« v prvotnem smislu pomeni človeka, rojenega iz istega očeta in iste matere. »Bratje« so potem pripadniki istega ljudstva ali naroda. Tako Pavel pravi, da je pripravljen postati preklet in ločen od Kristusa v prid njegovih bratov po mesu, ki so Izraelci (prim. Rim 9,3). Jasno je, da v tem in drugih kontekstih »bratje« vključuje moške in ženske, brate in sestre.

S tem širjenjem obzorja pridemo do tega, da brata imenujemo vsakega človeka zgolj zato, ker je človek. Brat je tisti, ki ga Sveto pismo imenuje »bližnji«. »Kdor ne ljubi svojega brata…« (1 Jn 2,9), pomeni: kdor ne ljubi svojega bližnjega. Ko Jezus pravi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40), pomeni vsakega človeka, ki potrebuje pomoč.

Toda ob vseh teh starodavnih in znanih pomenih v Novi zavezi beseda »brat« vedno bolj jasno označuje posebno skupino ljudi. Bratje med seboj so Jezusovi učenci, tisti, ki sprejemajo njegove nauke. »Kdo je moja mati in kdo so moje bratje? … Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati« (Mt 12,48-50).

V tem smislu velika noč predstavlja novo in odločilno etapo. Po veliki noči Kristus postane »prvorojenec med mnogimi brati« (Rim 8,29). Učenci postanejo bratje v novem in najglobljem smislu. Ne delijo samo Jezusovega nauka, ampak tudi njegovega Duha, njegovo novo življenje vstalega. Pomenljivo je, da Jezus šele po vstajenju svoje učence imenuje »bratje«. »Pojdi k mojim bratom«, pravi Mariji iz Magdale: »in jim povej: Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu« (Jn 20,17). »Vsi so namreč iz enega, tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni. Zato ga [Kristusa] ni sram, »da jih imenuje brate«, beremo v Pismu Hebrejcem (Heb 2,11).

Po veliki noči je to najbolj splošna uporaba izraza brat; označuje brata v veri, člana krščanske skupnosti. Tudi v tem primeru »bratje po krvi«, toda v Kristusovi krvi. To iz bratstva v Kristusu naredi nekaj edinstvenega in presežnega glede na vse druge vrsta bratstva, kar je posledica dejstva, da je Kristus tudi Bog. Ne nadomešča drugih vrst bratstva, ki temeljijo na družini, narodnosti ali rasi, ampak jih krona. Vsi ljudje so bratje kot stvaritve istega Očeta in Boga. Krščanska vera temu dodaja še drug odločilen razlog. Bratje smo ne samo po stvarjenju, ampak tudi po odrešenju; ne samo zato, ker imamo vsi istega Očeta, ampak ker imamo vsi istega brata, Kristusa, »prvorojenca med mnogimi brati.«

V luči vsega tega moramo sedaj narediti nekaj aktualnih razmislekov. Bratstvo se gradi tako, da začnemo pri bližnjem, pri sebi, ne z velikimi načrti, z abstraktnimi in ambicioznimi cilji. To pomeni, da se vesoljno bratstvo za nas začenja z bratstvom v katoliški Cerkvi. Za enkrat puščam ob strani tudi drugi krog, ki je bratstvo med vsemi verujočimi v Kristusa, se pravi ekumenizem.

Katoliško bratstvo je ranjeno! Kristusovo suknjo so razkosale delitve med Cerkvami. Nič manj hudo pa je, da je tudi vsak kos suknje pogosto razdeljen na različne kose. Seveda govorim o njenem človeškem elementu, kajti resnične Kristusove suknje, njegovega skrivnostnega telesa, ki ga oživlja Sveti Duh, ne bo nihče nikoli mogel razparati. V Božjih očeh je Cerkev »ena, sveta, katoliška in apostolska«, in takšna bo ostala do konca sveta. Vendar pa to ne opravičuje delitev, ampak jih naredi še bolj krive in nas mora še bolj priganja, da jih ozdravimo.

Kaj je najpogostnejši vzrok za delitve med katoličani? Ne dogma, ne zakramenti in službe. To je tisto, kar z edinstveno Božjo milostjo ohranjamo celovito in soglasno. Gre za politično izbiro, kadar ta dobi prednost pred versko in cerkveno ter se poveže z ideologijo. To je v nekaterih delih sveta pravi dejavnik delitve, čeprav se o tem molči ali ogorčeno zanika. To je greh v najožjem pomenu besede. Pomeni, da je »kraljestvo tega sveta« v srcu postalo pomembnejše od Božjega kraljestva.

Mislim, da smo vsi poklicani, da si glede tega resno izprašamo vest in se spreobrnemo. To je v pravem pomenu besede delo tistega, čigar ime je »diabolos«, se pravi tisti, ki deli, sovražnik, ki seje ljuljko, kakor to opredeli Jezus v svoji priliki (prim. Mt 13,25).

Učiti se moramo iz evangelija in iz Jezusovega zgleda. Okoli njega je bila močna politična polarizacija. Obstajale so štiri stranke: farizeji, saduceji, herodovci in zeloti. Jezus se ni opredelil za  nobeno od njih in se je odločno upiral poskusom, da bi ga potegnili na eno ali na drugo stran. Prvotna krščanska skupnost mu je v tej odločitvi zvesto sledila. To je zgled predvsem za pastirje, ki morajo biti pastirji celotne črede, ne samo njenega dela. Oni so zato prvi, ki si morajo resno izprašati vest in se vprašati, kam vodijo svojo čredo: bodisi na svojo stran ali na Jezusovo stran. 2. vatikanski koncil predvsem laikom zaupa nalogo, da socialna, gospodarska in politična pojasnila prevedejo v različne izbire, da so le vedno spoštljive do drugih in miroljubne.

Če obstajata nek dar ali karizma, ki ju mora katoliška Cerkev negovati v dobro vseh Cerkva, je to edinost. Ob nedavnem potovanju svetega očeta v Irak smo se osebno prepričali, kaj za tiste, ki so zatirani ali so preživeli vojne in preganjanja, pomeni, da sebe doživljajo kot del univerzalnega telesa, z nekom, ki lahko da slišati njihov krik preostalemu svetu in poživi upanje. Še enkrat se je izpolnilo Kristusovo naročilo Petru: »Potrdi svoje brate« (Lk 22,32).

K njemu, ki je umrl na križu, »da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno« (Jn 11,52), danes »s skesanim srcem in ponižnim duhom« dvigajmo molitev, ki mu jo Cerkev izreka pri vsaki maši pred obhajilom.

Gospod Jezus Kristus. Svojim apostolom si rekel: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve. Utrdi jo v miru in jo vodi k popolni edinosti, da se izpolni tvoja volja, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

Petek, 2. april 2021, 20:07