Vatican News
POPE-IRAQ/

Papež v Irak: začeti pri Abrahamu, da bi se prepoznali kot bratje

Frančišek se odpravlja na najtežje in najpomembnejše potovanje svojega pontifikata: bližina kristjanom, podpora pri obnovi države, uničene zaradi vojne in terorizma, iztegnjena roka bratom muslimanom. Uresničujejo se sanje Janeza Pavla II.

Andrea Tornielli

Iraški kristjani papeža pričakujejo že dvaindvajset let. Bilo je leta 1999, ko je sv. Janez Pavel II. načrtoval kratko, a pomembno romanje v kaldejski Ur kot prvo postojanko jubilejne poti po krajih zveličanja. Želel je začeti pri Abrahamu, očetu, ki ga priznavajo judje, kristjani in muslimani. Mnogi so ostarelemu poljskemu papežu odsvetovali in ga prosili, naj se ne poda na potovanje, ki bi lahko pomenilo tveganje, da se moč Sadama Huseina po prvi zalivski vojni še bolj okrepi. Papež Wojtyla je šel naravnost po svoji poti, kljub poskusom, da bi se ga od tega odvrnilo, predvsem s strani Združenih držav. A nazadnje se potovanje, izrecno verske narave, ni uresničilo zaradi nasprotovanja iraškega predsednika.

Leta 1999 je država že bila na kolenih zaradi krvave vojne proti Iranu (1980-1988) in mednarodnih sankcij, ki so sledile napadu na Kuvajt in prvi zalivski vojni. Število kristjanov v Iraku je takrat bilo trikrat večje od sedanjega. Neopravljeno potovanje Janeza Pavla II. je ostalo odprta rana. Papež Wojtyla je dvignil svoj glas proti drugi zahodni vojaški odpravi v državo – bliskovita vojna 2003, ki se je končala s padcem Sadamove oblasti. Med Angelovim češčenjem, 16. marca, je dejal: »Želel bi spomniti države članice Združenih narodov, posebej pa tiste, ki sestavljajo Varnostni svet, da je uporaba sile predstavlja zadnje dejanje, potem ko so se izčrpale vse ostale mirne rešitve, v skladu z dobro znanimi načeli same Listine OZN.« Zatem je po Angelovem češčenju zaprosil: »Pripadam tisti generaciji, ki je živela drugo svetovno vojno in jo preživela. Imam dolžnost reči vsem mladim, mlajšim od mene, ki niso imeli te izkušnje: 'Nikoli več vojne!', kot je to rekel Pavel VI. med svojim prvim obiskom Združenih narodov. Narediti moramo vse, kar je mogoče!«

Ostal je neuslišan s strani tistih »mladih«, ki so začeli vojno in niso bili sposobni vzpostaviti miru. Irak je zajel terorizem, z napadi, bombami, razdejanji. Socialno tkivo se je razkrojilo. In leta 2014 se je v državi uveljavila Islamska država, razglašena s strani Isisa. Še več pustošenja, preganjanja, nasilja, z regionalnimi in mednarodnimi silami, ki so se začele boriti na iraških tleh. Z večanjem vojske izven nadzora. Plačalo se je z visoko ceno človeških življenj, nezaščitenega prebivalstva, razdeljenega glede na etnične in verske pripadnosti. Ko gledamo na iraško situacijo, se z roko dotaknemo konkretnosti in realizma besed, ki jih je Frančišek želel vklesati v svoji zadnji okrožnici Fratelli tutti: »Ne moremo več misliti na vojno kot rešitev, glede na to, da bodo tveganja najverjetneje vedno večja od domnevne koristnosti, ki se ji jo pripisuje. Pred to stvarnostjo je danes mnogo težje podpreti racionalne kriterije, ki so bili izdelani v prejšnjih stoletjih, da bi govorili o možni 'pravični vojni'. Nikoli več vojne! … Danes vojna pušča svet slabši, kot je bil pred njo. Vojna je polom politike in človeštva, je sramotna vdaja, je poraz pred silami zla.«

Na sto tisoče kristjan je v teh letih bilo prisiljenih zapustiti svoje hiše, da bi poiskali zatočišče v tujini. V deželi prve evangelizacije, kjer ima starodavna Cerkev svoje začetke v apostolskem pridiganju, danes kristjani pričakujejo Frančiškov obisk kot bi zajeli zrak. Papež je že pred časom razkril svojo željo, da bi se podal v Irak, da bi ga potolažil, s tem pa sledil edini 'geopolitiki', ki ga žene: da izkaže bližino trpečim in s svojo navzočnostjo pospeši procese sprave, obnove in miru.

Zato kljub tveganju, povezanem s pandemijo in varnostjo, kljub nedavnim napadom, je Frančišek vse do zdaj imel na programu ta dogodek, odločen, da ne bo razočaral Iračane, ki ga pričakujejo. Središče prvega mednarodnega potovanja po petnajstih mesecih prisilne ustavitve zaradi posledic covida-19, bo srečanje v Uru, mestu, iz katerega je odpotoval očak Abraham. Priložnost za molitev skupaj z ostalimi verstvi, predvsem muslimani, da bi ponovno našli razloge za skupno sobivanje med brati, da bi tako ponovno vzpostavili družbeno tkivo onkraj frakcij in etnij ter dali sporočilo Bližnjemu vzhodu in vsemu svetu.

Torek, 2. marec 2021, 14:31