Intervju s kardinalom Parolinom: Frančišek nese v Irak upanje na dialog in obnovo

Massimiliano Menichetti - Vatikan

Irak pričakuje Frančiška, ki spet začenja potovanja. Odločil se je, da bo prinesel tolažbo ljudstvu, ki je v teh letih trpelo zaradi preganjanj, vojne in nasilja, ki ga je zagrešil ISIS, pa tudi da bi še naprej gradil pot bratstva in veliki most dialoga. Prvič v zgodovini bo neki papež obiskal Irak. Dežela, v kateri se je rodil Abraham in v kateri živi ena najstarejših krščanskih skupnosti, ima še vedno zelo vidne rane vojne in se sooča z nadlogami revščine, terorizma in sedaj covida-19. Vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin poudarja pomen potovanja in opozarja na nujnost sodelovanja za obnovo države in zacelitev vseh »ran za začetek novega obdobja«.

V. Frančišek je prvi papež, ki bo obiskal Irak. Kaj bo prinesel v to deželo, ki še vedno ni odpravila ran vojne, se še vedno sooča z bičem terorizma in covida-19.
 O. – Papež spet začenja apostolska romanja po precej dolgem obdobju prekinitve zaradi izrednih zdravstvenih razmer covida-19. Začenja jih tako, da svojo pozornost usmerja na posebej trpečo državo, na državo, ki na svojem telesu nosi rane vojne, terorizma, nasilja in spopadov. Papež torej želi pokazati posebno pozornost, posebno bližino tej državi, Iraku. Cilj in pomen tega potovanja je ravno pokazati papeževo bližino Iraku in Iračanom; in poslati pomembno sporočilo, da je treba sodelovati, da je treba stopiti skupaj, da bi obnovili državo, da bi ozdravili te rane in da bi začeli novo obdobje.

 V. – Pred tremi leti ste ob obisku Iraka rekli: »Kristjani in muslimani so poklicani, da razsvetlijo temo strahu in nesmisla.« Kakšen pomen imajo te besede tik pred papeževim potovanjem?
 O. – Mislim, da te besede ohranjajo vso svojo aktualnost. Spomnim se, da sem jih povedal v kontekstu, ki je bil tudi vesel, saj je bila božična noč v kaldejski katedrali v Bagdadu, ki je bila polna ljudi, polna petja in polna svetlobe kljub mračnemu ozračju, ki je bilo zunaj. Mislim, da ohranjajo svojo aktualnost. Predvsem so v sozvočju s tem, kar je moto potovanja svetega očeta: »Vi vsi ste bratje.« To bratstvo pa se rojeva iz dejstva, da smo otroci istega očeta. Povezano je tudi z Abrahamom, ki se je rodil prav v Iraku. Od tu se je začela njegova pustolovščina po Gospodovem klicu. Abraham, na katerega se sklicujejo tako kristjani kot muslimani. Potem ga moramo spremeniti tudi v skupno prizadevanje. Zato sem rekel, da so skupaj poklicani, da bi bili luč v temi in  bi razpršili temine, veliko temin, ki so bile tam pred dvema letoma, in so, čeprav so si prizadevali, da bi jih premagali, v veliki meri še vedno ostale.

V. – Gre za zelo intenziven štiridnevni obisk. Papež bo objel krajevno Cerkev na medverskem srečanju ravno v Uru, Abrahamovem mestu, obiskal bo kraje preganjanja, mučeništva in obnove. Kaj je središče tega potovanja?
O. – Središče je ravno v dejstvu, da papež želi poslati sporočilo v smeri prihodnosti: to je središče. So stanja in resničnosti, ki doživljajo določeno trpljenje, prav posebej tam, kjer so bila preganjanja, mučeništvo. Cerkev sama živi v težkih razmerah, medverski dialog potrebuje spodbudo. Težave pa je mogoče premagati, če je dobra volja in zavzetost vseh, da stopijo skupaj in sodelujejo pri obnovi. Mislim, da bo sporočilo, središče tole: ne pustimo se zaustaviti vsemu tistemu, kar se je zgodilo, pa naj je bilo še tako negativno – in bilo je zelo negativno – ampak glejmo naprej z upanjem in pogumom, da bomo obnovili to resničnost Iraka.

 V. – Kakšen pomen ima srečanje z velikim Ajatolo Al-Sistanijem. Še en steber za most bratstva?
 O. – Da, vsekakor verjamem, da ja, tudi ob upoštevanju, da je Al-Sistani ena najbolj simboličnih, najbolj pomembnih osebnosti v šiitskem svetu; in potem ob upoštevanju, da se je Al-Sistani vedno izrekal za mirno sožitje znotraj Iraka, ko je dejal, da so vse etnične in verske skupine del države. To je zelo pomembno, saj gre ravno za smisel in za smer graditve bratstva med kristjani in muslimani, ki bi moralo biti značilno za državo. Torej gre v resnici za zelo pomemben trenutek in mislim, da bo to eden najbolj pomenljivih trenutkov papeževega obiska v Iraku.

 V. – V zadnjih letih se je zaradi nasilja več kot milijon kristjanov izselilo iz Iraka. Ali papeževo potovanje prinaša tudi upanje na spremembe v tem smislu?
 O. – Vsekakor Cerkev – kristjani, katoličani – v Iraku z veliko željo pričakujejo papeža. In vsekakor jih je treba opogumiti, da bodo svojo krščansko poklicanost živeli znotraj tako težke resničnosti, kot je Irak. Rekel bi, da gre pri poklicanosti kristjanov na Bližnjem Vzhodu skoraj za poklicanost znotraj krščanske poklicanosti, da živijo v svoji realnosti, v svojem okolju, v svojih državah. Zato bo papež zagotovo spodbudil to Cerkev, naj bo pogumna, sposobna pričevanja, bo pa tudi povabil, naj ostane na mestu, da bo dajala pričevanje prisotnosti. Velikokrat smo že povedali, da Bližnji Vzhod brez kristjanov ne bi bil več takšen.

V. – Iraška vlada je to potovanje pozdravila kot »sporočilo miru«. Kako po tolikih letih rušenja in nasilja graditi stabilnost, dialog in sožitje?
 O. – To je velik izziv, velik izziv, na katerega seveda skuša odgovoriti vlada in celotna družba, skuša dati odgovor. Vrnimo se k temu, kar smo rekli, oziroma k edinosti. Treba je stopiti skupaj in sodelovati. Da bi stopili skupaj za sodelovanje, da bi gradili to enotnost, sta seveda potrebna odpuščanje in sprava. Preseči je treba preteklost, gledati naprej v tej novi in pozitivni smeri. Istočasno pa je potem treba sprejeti ukrepe, na primer proti sektaštvu, ki je žal še vedno značilno za številne frakcije v družbi, proti korupciji, neenakosti in diskriminaciji, da bo lahko vsak imel svoje mesto in se bo vsak čutil državljana te države, z istimi pravicami, z istimi dolžnostmi in z isto zavzetostjo in odgovornostjo, da sodeluje pri njeni graditvi. Zdi se mi, da bi to morale biti glavne poti pri poskusu obnove države.

 V. – Eminenca, kakšna je vaša želja za to potovanje?
O. – Moja želja je, da bi ta dogodek, ta navzočnost svetega očeta, ki je bil tako pričakovan, na katerega so tako dolgo upali in si ga želeli, mogel predstavljati trenutek prenove, materialne prenove, duhovne prenove za iraško ljudstvo, da bi to moglo učinkovati tudi na celotno regijo, ki potrebuje dobre zglede. In da bi se to zgodilo v znamenju bratstva: »Vi vsi ste bratje,« je moto, pod katerim poteka to papeževo potovanje.