Lombardi: Poslanstvo Radia Vatikan v služenju papežu
Federico Lombardi
12. februarja 2021 bo minilo natanko 90 let od dne, ko je Pij XI. s slavnim radijskim sporočilom – »Poslušajte, nebesa ...« – naznanil začetek nove postaje Radio Vatican, ki jo je na njegovo željo zasnoval Guglielmo Marconi, v oskrbo jezuitu p. Giuseppeju Gianfranceschiniju kot prvemu direktorju. »Poslanstvo« Radia Vatikan je bilo jasno od vsega začetka: biti sredstvo, ki je na razpolago papežu pri njegovi službi oznanjevanja evangelija v svetu ter biti vodilo vesoljni skupnosti katoliške Cerkve. To poslanstvo se je ohranilo skozi čas in bilo večkrat tudi poudarjeno s strani papežev, kar je radiu zagotovilo trdno identiteto kot institucije.
Papežev glas
Radio Vatikan nastane leta 1931 v kontekstu naglega izgrajevanja nove države mesta Vatikan. Radijska postaja, ki jo je postavil Marconi, predstavlja tehnološko avandgardo tistega časa in zagotavlja telegrafsko in radiofonično delo na način, ki je popolnoma nedovisen od Italije. Zahvaljujoč kratkim valovom, v »etru«, ki še ni bil pretirano nasičen s številnimi prenosi in s precej zmanjšano močjo, se mu je lahko prisluhnilo tudi na drugih celinah. Na začetku je Radio Vatikan sredstvo, zahvaljujoč kateremu lahko katoličani po svetu prvič neposredno prisluhnejo papeževemu glasu.
Trideseta leta so leta totalitarizmov. Stališča Pija XI. so pogumna in ob približevanju nevihte se na Cerkev gleda z zaupanjem. Povpraševanje po radijskih prenosih v različnih jezikih, da bi se usmerilo in podprlo vernike v evropskih državah, naglo raste. P. Filippo Soccorsi, ki je bil imenovan za vodjo radija leta 1934 (star je bil 34 let!) po prezgodnji smrti p. Gianfranceschinija, se ne posveti samo izboljšavi tehničnih struktur – kot je na primer nova antena, ki se dviga v vatikanskih vrtovih in se ji pravi »papežev prst« – ampak je pripravljen sprejeti tudi pričakovanja, da se radio razširi tudi s programskimi vsebinami. Vatikanski radio je tako leta 1936 sprejet v Mednarodno zvezo za radiodifuzijo, pri tem pa se mu prizna njegova posebna narava, ki mu omogoča opravljanje radijske dejavnosti brez vsakršne geografske omejitve. Zaradi skromnih sredstev p. Soccorsi zaprosi za sodelovanje sobrate jezuite različnih narodnosti, da bi pripravljali in posredovali besedila. Posebej pomembni so seveda prenosi v nemškem jeziku.
Sredi vojne tragedije: za mir in solidarnost s trpečimi
Leta 1939, tik pred vojno, so bili redni radijski prenosi v italijanščini, francoščini, angleščini, nemščini, španščini, portugalščini, poljščini, ukrajinščini, litovščini. Sredi strašne tragedije je radio postal za Cerkev referenčna točka, s tem ko je opravljal svojo vlogo z obsojanjem nasilja, s podpiranjem žrtev in upornikov, s spodbujanjem k upanju. Znana ostajajo radijska sporočila Pija XII. v času vojne, ki se jih je nestrpno pričakovalo in se jih poslušalo s skrajno skrbnostjo po vsej Evropi. Bil je to najuglednejši in najzanesljivejši glas, ki se je v tistih strašnih letih dvigal nad strani v konfliktu ter pozival k pravičnosti in miru.
V času vojne Radio Vatikan postane znan še po neki drugi stvari: bil je namreč temeljno sredstvo pri velikem delu, ki ga je hotel Pij XII. z ustanovitvijo Informacijskega urada državnega tajništva, ki je nastal leta 1939 z namenom, da bi izsledil civiliste in vojake, pogrešane in zapornike, dal novice družinam in jih med seboj povezal vsaj s pozdravom ali spominom.
Radio Vatikan je med posebnimi prenosi iskal novice o pogrešanih osebah ter zapornikom prenašal kratka sporočila njihovih družin, pri čemer so se imena počasi zlogovala. Te vrste oddaj je na teden bilo tudi do 70 ur, z 12 do 13 ur na dan. Med letoma 1940 in 1946 se je posredovalo 1.240.728 sporočil te vrste, v 12.105 urah radijskega prenosa. V nekaterih primerih so v zaporih te oddaje posredovali preko zvočnikov. Pričevanja hvaležnosti za to delo so bila številna in ganljiva. Gre za eno najlepših strani v zgodovini Radia Vatikan.
Glas za »Cerkev v tišini«
S koncem vojne Radio Vatikan začne s svojimi radijskimi prenosi spodbujati ozračje moralne in duhovne obnove v državah, ki jih je konflikt uničil, medtem ko so v razmahu priprave na veliko sveto leto 1950, čas obnovljene vitalnosti Cerkve. Velik del Vzhodne Evrope pade pod tiranijo komunističnih režimov in katoliška Cerkev postane predmet težkega preganjanja v mnogih državah. Gre za zgodovinski izziv, pred katerega je postavljen Radio Vatikan, ki dejansko postane edina pot, po kateri lahko verniki gojijo svojo vez s papežem in vesoljno Cerkvijo ter prejemajo podporo za svojo vero. Kljub omejenim virom, se programi v jezikih vzhodnoevropskih držav številčno povečajo in postanejo tudi obsežnejši. Konec štiridesetih let se k poljskemu programu – ki je skupaj z italijanskim, angleški, francoskim, španskim in nemškim bil vedno eden od glavnih jezikov –, dodajo še češki, slovaški, litovski, latvijski, ruski, hrvaški, slovenski, romunski, bolgarski, beloruski in zatem še albanski. Več desetletij, torej ves čas zatiranj, so prenosi Radia Vatikan ponujali redna in varna srečanja za vernike, posvečene osebe, duhovnike, škofe, ki jim je bila odvzeta svoboda izražanja in življenja njihove vere.
O teh letih bi lahko povedali neskončno veliko zgodb. V določenih državah in v določenih obdobjih težkega preganjanja je poslušanje Radia Vatikan bilo absolutno prepovedano in izredno nevarno: lahko je vodilo v težke kazni, vse do zapora ali celo v nekaterih primerih do obsodbe na smrt. Za nekatere jezike, kot sta poljščina ali slovaščina, se je poslušalstvo povečalo, medtem ko drugod, kjer so katoličani bili manjšina, ni bilo veliko poslušalcev. A načelo, ki je vodilo patre na radiu, v skladu z namenom papeža, ni bilo obširno občinstvo, temveč težke razmere poslušalcev. Zato so radijsko oddajanje v jezikih proti vzhodnim državam vedno predstavljali polovico jezikov, v katerih je deloval Radio Vatikan. Ko so po mnogih letih padli zidovi, se je hvaležnost vernikov in narodov končno lahko izrazila v ganljivih oblikah, kot je na primer več kot 40.000 pisem, ki so prispela v ukrajinsko sekcijo v prvem letu po padci sovjetskega režima, ali podelitev častnega odlikovanja s strani Albanije za delo Radia Vatikan.
Komunikacija za občestvo
Leta 1970 so se redakcije in studii Radia Vatikan preselili ter dobili primerne prostore v zgradbi Palazzo Pio, nasproti Angelskega gradu, ki bo naslednja leta postal glavni sedež radia. Leta 1973 p. Roberto Tucci nasledi p. Marteganija pri generalnem vodenju. Smo pred vigilijo svetega leta 1975 in radio je v polnem gibanju. Ne gre samo za neposredne prenose pomembnih papeških slavij, avdienc in dogodkov ter posredovanje ustreznih informacij v vseh jezikih, da bi tako bila vključena vsa vesoljna Cerkev, ampak gre tudi za nudenje pomoči romarjem, ki prihajajo v Rim z vsega sveta.
K nadaljnjemu razvoju Radia Vatikan v drugi polovici sedemdesetih let sta prispevala p. Pasquale Borgomeo, ki bo postal dinamičen in ustvarjalen programski direktor, ter p. Félix Juan Cabasés, odgovoren za »centralno redakcijo«, kasneje imenovano »služba za dokumentacijo«. Prvi bo gojil dragocene mednarodne odnose, predvsem z Evropsko zvezo za radiodifuzijo (UER - EBU), drugi pa bo zapustil trajno znamenje na področju organizacije dokumentov in načrtovanja uredniških programov.
Radio Vatikan tako doseže svojo zrelost, z večanjem profesionalne in novinarske kvalitete, ki iz Rima naredi utripajoče srce vsakodnevne komunikacije v vesoljni Cerkvi – »komunikacije za občestvo«, kot je to želel koncil –, prav tako aktivnega protagonista v širšem svetu katoliške in laične komunikacije o življenju Cerkve.
