Kardinal Parolin med somaševanjem z duhovniki v baziliki svetega Petra Kardinal Parolin med somaševanjem z duhovniki v baziliki svetega Petra 

Kardinal Parolin ob 90-letnici Radia Vatikan: odprtost, vesoljnost, stik

12. februarja, ob 90-letnici oddajanja Radia Vatikan, je državni tajnik kardinal Pietro Parolin v vatikanski baziliki daroval sveto mašo. Somaševal je tudi dolgoletni generalni direktor Radia Vatikan p. Federico Lombardi. Kardinal se je v homiliji navezal na evangeljski odlomek, ki govori o ozdravljenju gluhonemega, razmišljal pa je ob naslednjih treh besedah, ki jih je povezal s poslanstvom Radia Vatikan: odprtost, vesoljnost in stik.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Po posebni božji previdnosti nam današnji evangelij govori prav o ozdravljenju, ki omogoči ponovno sporočanje, govor in poslušanje. Zato želim iz odlomka o ozdravljenju gluhonemega vzeti tri besede, ki so povezane s poslanstvom sporočanja.  

Prva je odprtost. Vzel sem jo iz osrednje besede evangelija, »Efatá! Odpri se!« (Mr 7,34), ki je navedena prav v Jezusovem jeziku, aramejščini, s čimer je poudarjen njen pomen.

Radio Vatikan je od vsega začetka predstavljal znamenje odprtosti v svet, ne le z »geografskega« vidika, ko dosega najbolj oddaljena območja, ampak tudi z »zgodovinskega« vidika, saj je postal mejnik na področju inovacij pri komunikaciji. Izum Guglielma Marconija je predstavljal izreden tehnološki napredek. Tudi danes se je nujno odpreti z novim pogledom na spremenjene zahteve časov: ne gre le za strategijo, ki je potrebna, gre predvsem za potrebo vere. Sveti oče pogosto spominja, da pristna vera vodi k odprtosti, k boju proti zaprtostim in togostim, ki ohromijo srce in se zaprejo z besedami »vedno se je delalo tako«. Za zgled so nam prvi kristjani, saj jih je Duh vodil, da so presegali verski legalizem, v katerem so bili ukoreninjeni, da širjenje evangelija ne bi bilo omejeno na nikakršen način.

Gre za sporočilo, ki se nahaja tudi v pripovedi o ozdravljenju gluhonemega. Šlo je za človeka, ki ni mogel dobro govoriti – dobesedno je bil jecljavec –, in prav tako ni mogel slišati.

Vendar pa pomen čudeža presega zgolj fizično ozdravljenje in je vključen v zgodovino odrešenja. Pred Jezusom, v celotni Stari zavezi, ni bilo ozdravljenj gluhih in nemih. Kljub temu pa se je o gluhosti pogosto govorilo, vedno na metaforičen način, da bi nakazali počasnost srca ljudstva za sprejemanje Božjega sporočila. »Poslušaj vendar to, neumno in nerazsodno ljudstvo, ki ima oči, pa ne vidi, ušesa, pa ne sliši,« (Jer 5,21) razglaša prerok Jeremija, ko graja ljudstvo zaradi njegovega trdega srca.

To je nevarnost tudi za nas: vsak izmed nas tvega, da bi bil gluh za povabilo Boga in nem, da bi mu odgovoril. Sami ne uspemo ohranjati odprte komunikacije z Bogom. To je torej globok pomen znamenja, ki ga je storil Jezus: to, da je prvič ozdravil gluhoto in nemost, nam razodeva, da je le On tisti, ki more popolnoma ponovno odpreti naša zaprta ušesa in nas ponovno usposobiti v občestvu z Njim.
To potrjuje sama beseda »effatà«, ki pove več od preprostega »odpri se«: pomeni »popolnoma se odpri«; to je, odpri se, da se ne bi več zaprl.

Vsakdo izmed nas je prejel, ob začetku krščanskega življenja, to »odprtost za komunikacijo z Bogom«. Pri krstu je namreč »obred effatà« zadnje dejanje, ki zapečati novo življenje v Kristusu, preko blagoslova ušes in ust. Usposobljeni smo bili za poslušalce in oznanjevalce Besede. Gre za izvoren klic, v katerem postajamo ojačevalci novosti Boga v svetu in nas spominja, da se krščansko življenje ne more zadovoljiti z upravljanjem prejete milosti, ampak je poklicano dati na razpolago talente, v drži ustvarjalne odprtosti, namen katere je v vsaki dobi udejanjiti novost evangelija.

Predlagam drugo besedo: vesoljnost. Radio Vatikan je ustvaril mrežo, ki se je kapilarno razširila povsod; gre za izraz vesoljnosti katoliške Cerkve in petrinske službe. Še več, omogočil je, da so preko njega enodušno molili ljudje, ki so bili oddaljeni na tisoče kilometrov. Njegovo sporočilo, ki je sodobni odsev starodavnih binkošti, je obstalo v različnih jezikih nad oddaljenimi ljudstvi v znamenju Duha, ki dosega in združuje vse. Radio Vatikan je predrl celo železno zaveso, ko je omogočil prisotnost Boga v totalitarizmih, ki so zanikali njegov obstoj.

Sporočilo vesoljnosti najdemo v evangeljskem prizoru, ki ga uvedejo natančni geografski podatki: »po sredi pokrajine Deseteromestja, iz pokrajine Tira, skozi Sidon, proti Galilejskemu morju« (prim. Mr 7,31). Vse to pove, da gre za popolnoma pogansko področje. Ozdravljenje gluhonemega tako pomeni neke vrste preobrat v evangeliju, glede na to, da so se Jezusovi učenci upirali oznanjevanju izven meja Izraela.

Gre za skušnjavo, ki velja tudi za nas danes: gotovo je manj težko in bolj zadovoljujoče ostajati med svojimi kot pa tvegati z izzivom poslanstva v tujih krajih. V zvezi s tem je zanimivo opaziti, da so v odlomku, v primerjavi s prejšnjo pripovedjo, glagoli v sedanjiku. Slišali smo jih v pretekliku, ampak v izvirniku so v sedanjiku, kot da označujejo večno aktualnost pripovedi. V vsaki dobi morajo biti kristjani ozdravljeni omejenosti in lastnih pristranskosti.

Gre za zveličavno vesoljnost, ki tudi nas vabi, da bi razširili meje našega pričevanja. Gospod namreč ohranja tiste, ki so blizu, vendar pa prav tako goreče želi doseči oddaljene.

Zadnja beseda, ki je povezana z evangelijem in sporočanjem, je stik. Radio Vatikan je bil med drugo svetovno vojno intenzivno vključen kot »operativna roka« Urada za informiranje Državnega tajništva, ki je nastal z namenom, da bi izsledili in stopili v stik z družinami pogrešanih in zapornikov. Nastala je solidarna mreža, ki je razširila več kot milijon sporočil in je uspela povezati mnoge osebe z njihovimi dragimi.

Sporočanje teži k živemu in neposrednemu stiku, kot je spomnil sveti oče v zadnji poslanici za 55. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ko je poudaril, da je pomembno »sporočati tako, da srečamo ljudi tam, kjer so, in takšne, kakršni so«. Beseda je namreč »učinkovita le, če se "vidi", le če vključuje izkušnjo«, le če se z roko dotakne življenja.

Tudi v tem primeru nam Jezus daje zgled, s tem, ko izrazi nekatera konkretna dejanja, ki bi se lahko zdela površinska, vendar pa v resnici sporočajo to, kar želi uresničiti. »Položil mu je prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika.« (v. 33) To so dejanja, ki kažejo, da Gospod noče ostati na površju, ampak se želi v globini dotakniti življenja tistega človeka. Slina je v tistem času veljala za neke vrste »kondenziran dih«, ki je prihajal iz notranjosti, iz duše. Jezus se s slino dotakne bolnikovega jezika, kakor da bi mu želel posredovati njegov lasten življenjski dih, Svetega Duha.

Tudi mi imamo potrebo po tem, da otipljivo stopimo v stik z Jezusom, da bi bili ozdravljeni v globini. V nasprotnem primeru je nevarno, da odnos z Gospodom postane navada in se omeji na vrsto zunanjih dejanj. Kristus pa, nasprotno, želi, da mu prinesemo same sebe, začenši s svojimi bolnimi deli; da ponovno odkrijemo bližino z Njim, brez strahu, da bi mu izročili svojo bedo, mu povedali o svojih dvoličnostih, da bi postavili predenj šibkosti, katerih se sramujemo.

Pri tem nam lahko pomaga podoba, ki prikazuje morda najbolj znan stik v sakralni umetnosti: prst Boga in Adama, ki se skoraj dotikata na stropu Sikstinske kapele. Ne da bi se zaustavljali ob nastanku freske, lahko razumemo enega izmed detajlov, ki ga vidimo danes: Božji prst je iztegnjen proti človeku, Adamov pa ni iztegnjen, je upognjen: lahko se torej malo dvigne, da bi dosegel božji prst, ali pa se umakne in se upogne vase. Ta podoba nazorno predstavlja nihanje v našem odnosu z Bogom. In vendar nas je Jezus, novi Adam, Beseda, ki je postala meso, dokončno postavil v stik z Bogom nebes. Na nas je, da gojimo odnos z Njim, ki nas edini more ozdraviti naše povprečnosti in omogočiti, da se osebno prepričamo o Božji skrivnosti, smislu in koncu našega obstoja.

K temu vas spodbujam, dragi bratje in sestre; da bi mogli v neizogibnih vsakdanjih naporih utemeljiti svoje služenje na transparentnem stiku z Gospodom. To vam bo omogočilo, da boste ohranjali pogled uprt v zahteve časov ter gojili razsežnost vesoljnosti, ki je značilna za vas. Ob tem, ko vam ponovno izražam svojo iskreno hvaležnost, zagotavljam molitev za vas in za tiste, ki so deležni vaše dejavnosti, da bi se jih mogla preko besed, ki jih prenašate, dotakniti Beseda, ki rešuje. 

Sobota, 13. februar 2021, 13:47