Išči

Vatican News

Tretja adventna pridiga kardinala Raniera Cantalamesse: Prišel je, da bi prebival med nami

Papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa OFMCap je imel v sklopu adventnih pridig, ki jih je letos naslovil: »Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti,« (Ps 90,12), tretjo in zadnjo pridigo o tretji od večnih resnic z naslovom: »Prišel je, da bi prebival med nami«.

Kardinal Raniero Cantalamessa OFMCap
»Prišel je, da bi prebival med nami«
Tretja adventna pridiga 2020

»Med vami stoji on, ki ga ne poznate.« To je žalostni klic Janeza Krstnika, ki smo ga slišali v evangeliju 3. adventne nedelje in bo odmeval v našem zadnjem srečanju pred božičem.

V nepozabnem sporočilu Urbi e torbi 27. marca letos na Trgu sv. Petra se je sveti oče, potem ko je prebral evangelij o pomiritvi viharja, vprašal, v čem je bila »malovernost«, ki jo je Jezus očital apostolom, in je pojasnil:

Niso nehali verovati vanj, saj so klicali k njemu. Vidimo pa, kako so ga prosili: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« (Mr 4,38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus zanje ne zanima, da ne skrbi zanje. Med nami rečeno, mar ni v naših družinah nekaj, kar najhuje boli, ko slišimo reči: »Ni ti mar zame?« To je stavek, ki rani in povzroči vihar v srcu. Pretresel je tudi Jezusa, saj ni nikogar, ki mu bilo bolj mar za nas, kot je njemu.

V Jezusovem očitku pa lahko zaznamo še drug odtenek. Niso razumeli, kdo je, ki je bil z njimi v čolnu; niso razumeli, da se čoln z njim ne more potopiti, ker Bog ne more propasti. Današnji učenci, bi naredili isto napako kot apostoli in bi zaslužili isti Jezusov očitek, če bi v silovitem viharju, ki s pandemijo prizadela svet, pozabili, da nismo sami v čolnu na milost in nemilost prepuščeni valovom.

Božični praznik nam omogoča, da razširimo obzorje: od Galilejskega morja na cel svet, od apostolov na nas: »Beseda je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). Grški glagol je v aoristu, eskenonsen (dobesedno »postavil šotor«) izraža idejo izvršenega in nepovratnega dejanja. Božji Sin je prišel na zemljo in Bog ne more propasti. Kristjan lahko z močnejšim razlogom kot psalmist razglaša:

Bog nam je zatočišče in moč,
pomoč v stiskah, vedno navzoča.
Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja,
in se gore majejo v osrčju morja […]
Bog je v njegovi sredi, ne bo omahovalo.  (Ps 46 2-4).

»Bog je z nami,« se pravi na strani človeka, svojega prijatelja in zaveznika proti silam zla. Ponovno moramo odkriti prvinski in preprost pomen učlovečenja Besede, onkraj vseh teoloških razlag in dogem, ki so bile sestavljene o njej. Bog je prišel prebivat med nami! Iz tega dogodka je hotel narediti svoje lastno ime: Emanuel, Bog-z-nami. To kar je prerokoval Izaija: »Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel (Iz 7,14), je postalo izvršeno dejstvo.

Rekel sem, da se moramo vrniti pred vsa kristološka sporna vprašanja 5. stoletja – pred Efeški in Kalcedonski koncil – da bi ponovno odkrili protislovnost in pohujšanje, ki ju vsebuje trditev: »Beseda je postala meso.« Koristno je ponovno prisluhniti odzivu nekega izobraženega pogana iz 2. stoletja, ki se je seznanil s to trditvijo kristjanov. »Božji Sin – je zgroženo vzkliknil filozof Celz – človek, ki je živel pred nekaj leti?« Večni Logos nekdo »od včeraj in predvčerajšnjim?«, človek, »rojen revni predici v vasi v Judeji?«[1] Ne gre se čuditi. Popolna enotnost božanskosti in človeškosti v Kristusovi osebi je bila največja od vseh možnih novosti, »edina novost pod soncem«, kot jo opredeljuje sv. Janez Damaščan.[2]

Prva velika bitka, s katero se je morala spoprijeti vera v Kristusa, ni bilo njegovo božanstvo, ampak njegova človeškost in resnica o učlovečenju. Izvor tega zavračanja je bila Platonova dogma, po kateri se »noben Bog ne meša s človekom«.[3] Sv. Avguštin je iz lastnega izkustva odkril zadnjo korenino za težavo pri verovanju v učlovečenje, to je pomanjkanje ponižnosti. »Dotlej se namreč še nisem držal svojega Boga Jezusa, ponižen ponižnega – piše v Izpovedih – še nisem vedel, česa naj bi nas učilo njegovo ponižanje.«[4]

Njegova izkušnja nam pomaga razumeti zadnjo korenino sodobnega ateizma in nam kaže edini način, kako ga preseči. Od Hermanna Samuela Reimarusa v 18. stoletju je bilo vse en sam napad na zgodovinsko resničnost evangelija in na Kristusovo božanskost. Jezus je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6). Ko je bil enkrat edina pot dostopa k Bogu razglašena za neprehodno, ni bilo težko najprej preiti k teizmu, potem pa k ateizmu.

Avguštinova izkušnja, sem dejal, kaže tudi način za premagovanje ovire: odložiti ošabnost in sprejeti Božjo ponižnost. »Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem« (Mt 11,25): te Kristusove besede pojasnjujejo celotno zgodovino človeške nevernosti. Ponižnost je ključ za razumevanje učlovečenja. Za razkazovanje potrebujemo malo moči; veliko pa jo potrebujemo, da se umaknemo in izginemo. Bog je ta neomejena moč skrivanja sebe: »Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti« (Flp 2,7-8).

Bog je ljubezen in zato je ponižnost! Ljubezen ustvarja odvisnost od ljubljenega človeka, odvisnost, ki ne ponižuje ampak osrečuje. Dva stavka: »Bog je ljubezen« in »Bog je ponižnost« sta kakor dve strani iste medalje. Kaj pa pomeni beseda ponižnost, če jo uporabimo za Boga, in v kakšnem smislu Jezus lahko reče: »Učite se od mene, ker sem krotek in v srcu ponižen« (Mt 11,29)? Razlaga je v tem, da bistvena ponižnost ne pomeni biti majhen (majhni smo lahko, ne da bi bili ponižni); ni v tem, da se imamo za majhne (to je lahko odvisno od slabe predstave o sebi); ni v tem, da se razglašamo za majhne (to lahko govorimo, ne da bi verjeli); je v tem, da postanemo majhni iz ljubezni, da bi dvignili druge. V tem smislu je ponižen samo Bog.

Kdo je kakor Gospod, naš Bog,
ki ima prestol v višavi;
kakor tisti, ki gleda v nižave
v nebesih in na zemlji?
Iz prahu vzdiguje slabotnega,
iz blata potegne ubogega (Ps 113, 5-7).

To je brez velikega študija razumel Frančišek Asiški, ki v »Hvalnicah Bogu Najvišjemu« v nekem trenutku Bogu reče: »Ti si ponižnost« in v »Pismu celotnemu redu« vzklika: »Bratje, glejte Božjo ponižnost.«[5] Vsak dan se poniža – piše v enem od svojih opominov – kot ko je s svojega kraljevskega prestola stopil v naročje Device.«[6]

Božič je praznik Božje ponižnosti. Da bi ga obhajali v duhu in resnici, moramo postati majhni, kakor se je treba skloniti, da skozi ozka vrata vstopimo v Baziliko Jezusovega rojstva v Betlehemu.

»Med vami stoji on, ki ga ne poznate!«
A vrnimo se v srce skrivnosti: »Beseda je postala meso in se naselila med nami.« Bog je z nami z vedno, nepreklicno. To je odslej osrednja tema krščanske prerokbe. Zaharija pozdravi Predhodnika, ko ga imenuje »prerok Najvišjega« (Lk 1,76) in Jezus o njem pravi, da je »več kot prerok« (Mt 11,9). V kakšnem smislu pa je Janez Krstnik prerok? Kje je prerokba v njegovem primeru? Svetopisemski preroki so napovedovali prihodnje odrešenje; Janez Krstnik ne oznanja prihodnjega odrešenja; nasprotno, pokaže na tistega, ki je tam pred njim. Stari preroki so ljudstvu pomagali prestopiti časovno pregrado; Janez Krstnik ljudem pomaga prestopiti pregrado nasprotnih videzov, ki je še bolj pogosta. Tako pričakovani Mesija – pričakovali so ga očaki, oznanjali preroki, opevali psalmi – naj bi bil torej ta mož tako ponižnega in vsakdanjega videza, o katerem je znano vse, tudi dežela izvora?

Sorazmerno lahko je verovati nečemu velikemu in božanskemu, kadar se kaže v neopredeljeni prihodnosti: »v tistih dneh«, »v zadnjih dneh«, v nekem kozmičnem okviru, z nebom, s katerega kaplja sladkost, in zemljo, ki se odpre, da bi rodila Odrešenika (prim. Iz 45,8). Težje je, kadar je treba reči: »Tukaj je« On je!« Takoj smo v skušnjavi, da bi rekli: Je to vse? »Iz Nazareta more biti kaj dobrega? (Jn 1,46); »O njem vemo, od kod je« (Jn 7,27).

To je bila nadčloveška preroška naloga in razumemo, zakaj je Predhodnik opredeljen kot »več kot prerok.« On je človek, ki s prstom pokaže na osebo in odločno izreče: »Ecce, Tukaj je« »Glejte Jagnje Božje!« (Jn 1,29). Kakšen srh je moral spreleteti tiste, ki so prvi prejeli to razodetje. Mogočno dejanje Svetega Duha je spremljalo Predhodnikove besede in razkrivalo njihovo resnico voljnim srcem. Preteklost in prihodnost, pričakovanje in izpolnitev sta se dotaknila. Lok zgodovine odrešenja se je zaprl.

Mislim, da nam je Janez Krstnik zapustil svojo preroško nalogo: še naprej klicati: »Med vami stoji on, ki ga ne poznate!« (Jn 1,26). Vzpostavil je novo preroštvo, ki – kot sem dejal – ni v prihodnjem odrešenju, ampak v razodevanju Kristusove prisotnosti v zgodovini: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Kristus v zgodovini ni navzoč samo zaradi tega, ker se o njem nenehno piše in govori, ampak ker je vstal in živi po Duhu. Ne samo po namenu, ampak dejansko. Evangelizacija se začenja tukaj.

V Krstnikovem času je težavo povzročalo Jezusovo fizično telo, njegovo meso, ki je bilo tako podobno našemu, razen v grehu. Danes povzroča težavo in pohujšanje njegovo mistično telo, Cerkev. Tako podobna preostalemu človeštvu in niti greh ni izključen! Kakor je predhodnik svojim sodobnikom dal prepoznati Kristusa pod ponižnostjo telesa, tako ga moramo mi danes dati prepoznati v revščini in bedi njegove Cerkve, kakor tudi v revščini in bedi vsakogar izmed nas.

Kar Pavel doda Janezu
K temu, kar smo povedali doslej, pa moramo še nekaj dodati. Ni namreč pomembno vedeti samo, da je Bog postal človek; pomembno je vedeti tudi, kakšen človek je postal Bog. Pomenljiv je različen in dopolnjujoč se način, kako Janez in Pavel opisujeta vsak dogodek učlovečenja. Za Janeza je to v dejstvu, da je Beseda, ki je bila Bog, postala meso (prim. Jn 1,1-14); za Pavla pa v dejstvu, da »čeprav je bil namreč v podobi Boga, je prevzel podobo služabnika« (prim. Flp 2,5 s). Za Janeza je Beseda, ki je bila Bog, postala človek; za Pavla je »Kristus, ki je bil bogat, postal ubog« (prim. 2 Kor 8,9).

Razlikovanje med dejstvom učlovečenja in njegovim načinom, med njegovo ontološko in njegovo bivanjsko razsežnostjo nas zanima, ker na enkraten način osvetljuje aktualni problem revščine in odnos kristjanov do nje. Pomaga nam položiti svetopisemski in teološki temelj  prednostni odločitvi za uboge, ki jo je razglasil 2. Vatikanski koncil. »Koncilski očetje, je zapisal Jean Guitton, laični opazovalec na 2. Vatikanskem koncilu, so ponovno odkrili zakrament revščine, to je Kristusove prisotnosti pod podobo tistih, ki trpijo.«[7]

»Zakrament« revščine! Močne, a utemeljene besede. Če je Beseda v določenem smislu za dejstvo odrešenja privzela vsakega človeka (tako so mislili nekateri grški očetje), je za način, kako se je uresničila, pod čisto posebnim naslovom privzela reveža, ponižnega, trpečega. To znamenje je »postavila« tako kot je postavila evharistijo. Tisti namreč, ki je nad kruhom izgovoril besede: »To je moje telo,« je iste besede izgovoril tudi o revežih. To je storil, ko je, govoreč o tem, kar smo storili – ali opustili – za lačnega, žejnega, jetnika, nagega in pregnanca, slovesno razglasil: »Ste meni storili« in »niste meni storili« (Mt 25,31 ss).

Poglejmo posledico, ki iz vsega tega izhaja na ravni ekleziologije. Sv. Janez XXIII. je ob koncilu skoval izraz »Cerkev ubogih«.[8] Ima pomen, ki presega običajno razumevanje. Cerkve ubogih ne sestavljajo samo reveži Cerkve! V določenem smislu ji pripadajo vsi reveži sveta, pa naj bodo krščeni ali ne. »Toda – se sliši ugovor – niso verovali in niso bili krščeni!« Res je, a tudi sveti nedolžni otroci, katerih praznik obhajamo po božiču, ju niso imeli. Njihova revščina in trpljenje, če je brez krivde, je v Božjih očeh njihov krst krvi. Bog ima veliko več načinov za odrešenje, kot si mi predstavljamo, čeprav gredo vsi ti načini – brez izjeme – »na način, ki je znan Bogu«,[9] skozi Kristusa.

Reveži so »Kristusovi«; ne zato, ker se razglašajo, da so njegovi, ampak ker je on razglasil, da pripadajo njemu, razglasil jih je za svoje telo. To ne pomeni, da je dovolj na tem svetu biti revni in lačni, da bi samodejno vstopili v dokončno Božje kraljestvo. Besede: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta« so namenjene tistim, ki so prevzeli skrb za revne, ne pa nujno revnim samim zaradi preprostega dejstva, da so bili v življenju materialno ubogi.

Kristusova Cerkev je torej neizmerno bolj prostrana od tega, kar govorijo številke in statistike. Ne zaradi preprostega načina govorjenja ali zaradi napačnega triumfalizma. Razen Jezusa ni nihče razglasil: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40); »najmanjši brat« tukaj ne pomeni samo verujočega v Kristusa, ampak vsakega človeka.

Iz tega sledi, da je papež, z njim pa tudi drugi pastirji Cerkve, v resnici »oče ubogih«. Za vse nas je razlog veselja in spodbuda, ko vidimo, kako so s to vlogo vzeli k srcu zadnji papeži, na poseben način pa pastir, ki danes sedi na Petrovem prestolu. On je najbolj vpliven glas v njihovo obrambo v svetu, ki pozna samo izbiranje in odmetavanje. Ni »pozabil na uboge,« res ne! Sveto pismo pozna poseben blagoslov za tiste, ki jim je pri srcu usoda reveža:

Blagor mu, ki misli na slabotnega…
Gospod ga varuje in ohranja pri življenju,
v deželi je blagrovan.
Ne izročaj ga pohlepu njegovih sovražnikov (Ps 41, 2-3). 

V evangeliju beremo o Mariji in Jožefu, da »v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7). Tudi danes ni prostora v prenočišču sveta, zgodovina pa je dokazala, na čigavi strani je Bog in na kateri strani mora biti Cerkev. Iti k revnim pomeni posnemati Božjo ponižnost. To pomeni postati majhen zaradi ljubezni, da bi dvignil tistega, ki je nizko.

Vendar si ne delajmo utvar: to je laže reči kot storiti. Starodavni puščavski oče Izak iz Niniv je tistemu, ki mora govoriti o duhovnih zadevah, do katerih še ni prišel z življenjem, dal tale nasvet: »Govori o tem kakor nekdo, ki pripada razredu učencev in ne z avtoriteto, potem ko si ponižal svojo dušo in postal manjši od vsakega svojega poslušalca.«[10] Na ta način sem jaz govoril o hoji proti revežem.

»Prebivala bova pri njem«
»Beseda je postala meso in se naselila med nami.« Preden bomo zaključili, moramo iz množine preiti v ednino. Ni prišla na splošno na svet, ampak osebno v vsako verujočo dušo. Jezus je rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). Kristus torej ni navzoč samo v čolnu sveta ali Cerkve; navzoč je tudi v malem čolnu mojega življenja. Kakšna misel, če nam uspe v resnici verjeti vanjo! Sv. Elizabeta od Trojice je v njej našla skrivnost svoje svetosti. »Zdi se mi – je pisala neki prijateljici – da sem našla svoja nebesa na zemlji; nebesa so namreč Bog, Bog pa je v moji duši. Tisti dan, ko sem to razumela, se je vse razsvetlilo.«[11]

S svojimi omejitvami, ki jih postavlja javnemu bogoslužju in obiskovanju cerkva, bi pandemija lahko bila za mnoge priložnost, da bi odkrili, da Boga ne odkrijemo samo tako, da gremo v cerkev; da Boga lahko častimo tudi »v duhu in resnici« in da se lahko družimo z Jezusom tudi ko smo zaprti v hiši ali v svoji sobi. Kristjan se ne bo mogel nikdar odpovedati evharistiji in občestvu, ko pa nam to prepreči višja sila, ne sme misliti, da je njegovo krščansko življenje prekinjeno. Če Kristusa nismo nikoli srečali v svojem srcu, ga ne bomo srečali nikjer drugje.

Obstaja smela trditev o božiču, ki se je širila iz obdobja v obdobje, na ustih velikih učenjakov in duhovnih učiteljev Cerkve: Origen, sv. Avguštin, sv. Bernard, Angel Silezij in še drugi. V bistvu pravi tole: »Kaj mi koristi, če se je Kristus nekoč po Mariji rodil v Betlehemu, če se po veri ne rodi tudi v mojem srcu?«[12] »Kje se Kristus rodi v najglobljem smislu, če ne v tvojem srcu in tvoji duši?« piše sv. Ambrož.[13] »Božja Beseda, odmeva sv. Maksim Spoznavalec, hoče v vseh ljudeh ponoviti skrivnost svojega učlovečenja.«[14] Resnično ekumenska resnica, kakor vidimo.

Kot odmev na to izročilo je sv. Janez XXIII. v božičnem sporočilu leta 1962 povzdignil to gorečo molitev: »O večna Očetova beseda, Božji in Marijin Sin, tudi danes v skritosti duš obnovi čudoviti čudež svojega rojstva.«

Posvojimo to molitev, a v dramatičnih razmerah, v kateri smo se znašli, dodajmo tudi gorečo prošnjo božičnega bogoslužja: »O Kralj narodov in vsem zaželeni ter vogelni kamen, ki oboje združuješ v eno: pridi in reši človeka, ki se ga iz prsti naredil.«[15] Pridi in dvigni človeštvo, izčrpano od dolge preizkušnje te pandemije.

[1] Origen, Contro Celso, I,26.28; VI,10.
[2] Sv. Janez Damaščan, Fede ortodossa, 45.
[3] Platon, Simposio, 203°; prim.  Apuleio, De deo Socratis, 4: “Nullus deus miscetur ho minibus”.
[4] Izpovedi, VII, 18.24).
[5] Fonti Francescane, 221.
[6] Fonti Francescane, 144.
[7] J. Guitton, navaja R. Gil, Presencia de los pobres en el concilio, in “Proyección” 48, 1966, str.30.
[8] V AAS 54, 1962, str. 682.
[9] Gaudium et spes, 22.
[10] Izak iz Niniv, Discorsi ascetici 4 ,  Città Nuova, Roma 1984, str.89.
[11] Pismo 107 iz leta 1902 grofici De Sourdon.
[12] Prim. Origen, Commento al vangelo di Luca 22,3 (SCh 87,p. 302); Angelo Silesio, Il Pellegrino cherubico, I, 61: “Wird Christus tausendmal zu Bethlehem geborn / und nicht in dir: du bleibst noch ewiglich verlorn“.
[13] Sv. Ambrož, In Lucam, 11,38.
[14] Sv. Maksim Spoznavalec, Ambigua (PG 91,1084.
[15] Antifona pri večernicah za 22. december.

Torek, 22. december 2020, 12:41