Kardinal Zenari: Upanje v Siriji umira

Andreja Červek – Vatikan

»Kar v srcu mnogih ljudi v Siriji umira, je upanje: po desetih letih vojne mnogo ljudi ne vidi več ekonomske obnove, rekonstrukcije, izgubljajo upanje … Izgubiti upanje pomeni izgubiti nekaj temeljnega in bistvenega za življenje. In zato je treba poskušati povrniti zaupanje, povrniti upanje tem ubogim ljudem,« zatrjuje apostolski nuncij v Damasku, kardinal Mario Zenari za Vatican News.

Pritrdi papeževim besedam, letos izrečenim diplomatskemu zboru, da se nad Sirijo začenja zgrinjati tišina. Kot trdi, je to bilo nekoliko predvidljivo: »Kakor pri vseh konfliktih, ki trajajo skozi čas, se nanje na neki točki pozabi, ljudi več ne zanimajo te novice. Nahajamo se na zelo kritični točki. Še več, situacija na Bližnjem vzhodu se je zakomplicirala in se torej o Siriji govori vedno manj, in to v trenutku, ko zares zelo trpi.« Spomni na trditev neke sirske novinarke: »Mnogi Sirci so umrli zaradi različne vrste orožja, letalskih bomb, raket, odvrženih vsepovsod, celo zaradi kemičnega orožja. A najtežje je bilo sprejeti, da so umrli, ne da bi o tem kdorkoli govoril.«

Kardinal Zenari nadaljuje, da se je odmetavanje bomb v zadnjem letu in pol nehalo, razen na severozahodnem območju. In dodaja, da sedaj obstaja neka druga vrsta bombe: »bomba revščine«. Po podatkih Združenih narodov zaradi revščine trpi 80 odstotkov oseb. In posledice lakote, podhranjenosti otrok in ostalih bolezni so po kardinalovem prepričanju vidne.

Na mednarodni ravni bi bilo treba Siriji pomagati z »rekonstrukcijo in ekonomsko obnovo«. Govori se celo o okoli 400 milijardah dolarjev, ki bi bili potrebni, da bi si država ponovno opomogla. »Kdor ponuja to pomoč, postavlja pogoje: videti hoče tudi določeno smer reform, demokratičnih reform, tega pa še ni mogoče zaznati,« pravi kardinal. »O situaciji se ugotavlja, da se nahaja v slepi ulici, čeprav obstajajo različne hvalevredne iniciative,« pri čemer omeni delo posebnega odposlanca ZN Geira Pedersena, ki si na vse možne načine prizadeva vzpostaviti dialog. »A žal smo še vedno zelo daleč, da bi prišlo do ponovnega dialoga, ponovne rekonstrukcije Sirije in ekonomske obnove.«

Da bi ponazoril situacijo v Siriji, kardinal Zenari spomni na pesem Giovannija Pascolija, ki govori o podrtem hrastu. Vsi pridejo razsekat les in zvečer vsak odnese domov svoj sveženj lesa, ki ga je nasekal. »Ni skrivnost,« pripomni, »tukaj nekdo odnese s sabo nafto, nekdo plin, nekdo izkoristi vojno za lastno obogatitev, nekdo upa, da si bo vzel kos zemlje … zares je težko gledati, kako mnogi hočejo 'odsekati les s tega hrasta' in ga odnesti s sabo.«

Za odpravo takšnih razmer je po Zenarijevem prepričanju potrebna »dobra volja s strani vseh skupin«: »Pokazati malo dobre volje z mediacijo mednarodne skupnosti in rešiti to situacijo, pri tem pa začeti predvsem pri humanitarnem vidiku, kot je na primer težka situacija zapornikov, izginulih. Kar se glede te situacije žal ugotavlja, je, da neka izmenjava zapornikov, ugrabljenih oseb, obstaja, vendar se to dogaja po kapljicah. Potrebna je dobra volja. Po podatkih ZN se ocenjuje, da je okoli sto tisoč oseb izginilo in o njih se ničesar ne ve. Med temi sta tudi dva škofa, pravoslavna metropolita v Alepu, in trije duhovniki, med temi tudi en Italijan, Paolo Dall'Oglio, o katerih že sedem let ne vemo ničesar. Začeti je treba pri teh izginulih osebah, aretiranih, zaprtih …«

Apostolski nuncij izpostavi, da se tako katoliška kot pravoslavna Cerkev zavzemata za lajšanje trpljenja ljudi v Siriji. »Kot Cerkev, kot Sveti sedež, nimamo vojaških interesov, nimamo ekonomskih interesov, nimamo geopolitičnih strategij. Mi – Cerkev, Sveti sedež, papež – smo na strani ljudi, ki trpijo. Želimo biti glas tistega, ki nima glasu,« pravi in med mnogimi iniciativami omeni »odprte bolnišnice«. V Siriji so navzoče tri katoliške bolnišnice, ki sprejemajo revne osebe. »Tukaj ne gledamo imena in priimka … S to pobudo odprtih bolnišnic in z mnogimi drugimi poskušamo zdraviti telo, a prav tako ponovno stkati družbeno tkivo, saj gre za pobude, ki so odprte tudi za pripadnike drugih verstev.« V bolnišnico torej prihajajo tudi na primer muslimani, ki so v državi večina, in tako se gradijo odnosi med kristjani in muslimansko skupnostjo. »Tako obiramo sadove: zdravimo telesa in izboljšujemo družbene odnose. To je naš cilj,« doda kardinal Zenari.