42 let od izvolitve papeža Janeza Pavla I., »papeža nasmeha«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Pontifikat Janeza Pavla I. velja za enega izmed najkrajših v zgodovini. Čeprav je opravljal službo Petrovega naslednika le 34 dni, pa njegovo pričevanje – tudi v desetletjih, ki jih je pred tem živel kot duhovnik in škof – ostaja v Cerkvi še vedno zelo živo.

Albino Luciani, beneški patriarh, je bil izvoljen za papeža med četrtim glasovanjem konklava. Izbral si je ime Janez Pavel I., v spomin na svoja predhodnika, Janeza XXIII. in Pavla VI. Prvi ga je imenoval za škofa škofije Vittorio Veneto in ga tako vključil med koncilske očete, drugi pa ga je prestavil v Benetke ter ga imenoval za kardinala.

Po enem mesecu papeške službe so ga mediji poimenovali »papež nasmeha«. Svet se je v tem izrazu naučil prepoznavati njegov krotak značaj, ki je vedno vključeval tudi duhovno jasnost in pastoralno moč. O tem pričata njegova drža in delo med koncilom. V času koncilskih zasedanj je namreč zelo močno doživel izkušnjo vesoljnosti Cerkve. Kot je leta 1963 napisal vernikom svoje škofije, je bilo dovolj, da je »v koncilski dvorani dvignil svoje oči nad stopnice, ki so bile pred menoj. Tam so bile: brade škofov misijonarjev, črni obrazi Afričanov, izbočene ličnice Azijcev. Zadoščalo je, da sem z njimi izmenjal kakšno besedo; odprli so se pogledi in potrebe, o katerih si pri nas niti ne mislimo.« Z drugimi besedami, z roko je otipal veter »krščanskega optimizma«, ki si ga je želel kot sad koncila, nasproti »razširjenemu pesimizmu« relativistične kulture.

Postopek za kanonizacijo Janeza Pavla I. se je začel leta 2003. Po končanem škofijskem postopku je leta 2006 dokumentacija prišla v Rim, kjer so jo pregledali na Kongregaciji za zadeve svetnikov. Po skrbni preučitvi pričevanj in dokumentov je bil postopek zaključen leta 2017. Za beatifikacijo manjka še čudež na priprošnjo Janeza Pavla I. Trenutno preučujejo primer domnevnega ozdravljenja, ki naj bi se zgodilo leta 2011 v Buenos Airesu.