Primat in nezmotljivost papeža: 150 let od razglasitve dogem

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Dolge in nemirne razprave, na koncu enodušnost

Dogmatično konstitucijo Pastor Aeternus je enodušno sprejelo 535 koncilskih očetov, »po dolgih, vnetih in razburkanih razpravah,« kakor je papež Pavel VI. dejal med eno izmed splošnih avdienc. Ta dan je označil za »dramatično stran v življenju Cerkve, ki pa zaradi tega ni bila nič manj jasna in dokončna« (splošna avdienca, 10. december 1969). 83 koncilskih očetov pri glasovanju ni sodelovalo. Besedilo je bilo sprejeto zadnji dan prvega vatikanskega koncila, ki je bil prekinjen zaradi francosko-pruske vojne, ki se je začela 19. julija 1870, in odložen za nedoločen čas – po tem, ko je italijanska vojska 20. septembra isto leto zavzela Rim, s čimer je bilo konec Papeške države. Konstitucija odseva vmesno stališče razmišljanj, ki so jih podali udeleženci koncila. Med drugim so določili, da nezmotljivost papeža ne velja za okrožnice ali druge doktrinalne dokumente. Nasprotjem, ki so prišli na dan na koncilu, je sledila shizma starokatoličanov, ki niso želeli sprejeti dogme o nezmotljivosti papeževega nauka.

Dogma o razumskosti in nadnaravnosti vere

Poleg konstitucije Pastor Aeternus je bila na prvem vatikanskem koncilu sprejeta tudi dogmatična konstitucija o katoliški veri Dei Filius (24. april 1870). Med drugim govori o razumskosti in nadnaravnosti vere. V besedilu je zapisano, da moremo »Boga, počelo in cilj vseh stvari, z gotovostjo spoznati z naravno lučjo človeškega razuma preko ustvarjenih stvari; Njegove nevidne stvari je mogoče spoznati z razumom človeškega bitja preko stvari, ki so bile ustvarjene (Rm 1,20).« Kot je Pavel VI. razložil med eno izmed avdienc leta 1969, ta dogma priznava, da more »razum, zgolj s svojimi močmi, priti do gotovega spoznanja Stvarnika preko stvaritev. Cerkev na ta način v dobi racionalizma zagovarja vrednost razuma.« Po eni strani zagovarja »superiornost razodetja in vere nad razumom ter njegovimi sposobnostmi,« po drugi strani pa poudarja, da »med resnico vere in resnico razuma ne more biti nobenega nasprotja, saj je počelo obeh Bog.« 

Dogma o primatu

Na začetku konstitucije Pastor Aeternus papež Pij IX. spomni na Jezusovo molitev k Očetu, v kateri prosi, da bi bili njegovi učenci »eno«: Peter in njegovi nasledniki so po njegovih besedah »neminljivo počelo in vidni temelj« enosti Cerkve. »Razglašamo in odločno potrjujemo, na podlagi evangeljskih pričevanj, da je Kristus Gospod primat oblasti nad celotno Božjo Cerkvijo obljubil in podelil blaženemu apostolu Petru na takojšen in neposreden način. … To, kar je torej Knez pastirjev, veliki Pastir vseh ovc, Gospod Jezus Kristus, določil v blaženem apostolu Petru zato, da bi zagotovil nadaljevanje zveličanja in večni blagor Cerkve, je potrebno, kot je hotel tisti, ki jo je ustanovil, da obstaja za vedno v Cerkvi, ki se bo, ker je utemeljena na skali, ohranila trdna do konca časov. … Iz tega sledi, da tisti, ki nasledi Petra na tej katedri, v moči vzpostavitve samega Kristusa, prejme Petrov primat nad celotno Cerkvijo. … vse, pastirje in vernike, kateregakoli obreda in stanu, v odnosu do njega zavezujeta obveznost hierarhične podrejenosti in resnična pokorščina, ne le v stvareh, ki zadevajo vero in navade, ampak tudi v tistih, ki se nanašajo na disciplino in vodenje Cerkve, po vsem svetu. Na ta način bo Kristusova Cerkev, s tem, ko ohranja enost občestva in izpoved iste vere z rimskim papežem, ena sama čreda pod enim samim velikim pastirjem. To je nauk katoliške resnice, od katerega se nihče ne more oddaljiti ne da bi izgubil vero in ogrozil zveličanje.«

Nezmotljivost papeževega izvajanja cerkvenega učiteljstva

Pij IX. je v konstituciji Pastor Aeternus zapisal, da papežev primat »vključuje tudi najvišjo oblast učiteljske službe«, ki je bila podeljena Petru in njegovim naslednikom »za zveličanje vseh«, kakor »potrjuje izročilo Cerkve … Ker pa ravno v tem času, ko se tako nujno zahteva zveličavna učinkovitost apostolske službe, obstajajo neredki, ki delujejo zoper njeno avtoriteto, zato imamo za nujno potrebno, da slovesno razglasimo posebno pravico, ki jo je edinorojeni Božji Sin hotel povezati s službo najvišjega pastirja. Zato zvesti izročilu, ki smo ga prejeli od izvirov krščanske vere, v slavo Boga, našega Zveličarja, za povišanje katoliške vere ter za zveličanje krščanskih ljudstev, s soglasjem svetega koncila, razglašamo in določamo kot od Boga razodeto resnico (dogmo): Kadar rimski škof govori z najvišjo učiteljsko oblastjo [ex cathedra], to se pravi, kadar pri izvrševanju službe pastirja in učitelja vseh kristjanov s svojo apostolsko oblastjo dokončno določa, da se mora celotna Cerkev držati kakšnega verskega ali moralnega nauka, tedaj ima na osnovi božje pomoči, ki mu je obljubljena v svetem Petru, tisto nezmotljivost, s katero je božji Odrešenik želel obdariti svojo Cerkev pri dokončnih odločitvah v določanju nauka glede vere in verske prakse. Zato so takšne dokončne odločitve rimskega škofa nespremenljive po sebi in ne na temelju soglasja Cerkve.«

Kdaj gre za nezmotljivost

Papež Janez Pavel II. je o pomenu nezmotljivosti Petrovega naslednika spregovoril med splošno avdienco 24. marca 1994. Dejal je, da »nezmotljivost ni dana rimskemu škofu osebno, ampak v kolikor izvršuje službo pastirja in učitelja vseh kristjanov. Poleg tega je ne izvaja kot da bi imel oblast sam v sebi in iz samega sebe, ampak "zaradi svoje najvišje učiteljske oblasti", ter "božje pomoči, ki mu je bila obljubljena v osebi svetega Petra". Skratka, ne gre za nezmotljivost, s katero bi lahko razpolagal ali nanjo računal v vseh okoliščinah, ampak samo "kadar govori ex cathedra" in samo na doktrinalnem področju, ki je omejeno na resnice vere in morale ter na tiste, ki so z njimi tesno povezane. … papež mora delovati kot "pastir in učitelj vseh kristjanov; glede resnic, ki zadevajo "vero in versko prakso" se mora izrekati z besedami, ki jasno izražajo njegov namen, da opredeli določeno resnico in naroča, da jo sprejmejo vsi kristjani. To se je na primer zgodilo ob definiciji Marijinega brezmadežnega spočetja, o katerem je papež Pij IX. zapisal: "To je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati." Tudi ob razglasitvi verske resnice o vnebovzetju Device Marije je papež Pij XII. dejal: "Z oblastjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, svetih apostolov Petra in Pavla in z našo, izjavljamo in določamo kot od Boga razodeto resnico …" Pod temi pogoji se lahko govori o izrednem izvajanju papeške učiteljske službe, katere določitve so nespremenljive "po sebi in ne na temelju soglasja Cerkve" … papeži lahko izvajajo to obliko cerkvenega učiteljstva. To se je dejansko zgodilo, vendar pa je mnogi papeži niso uporabili.

Kaj je dogma

Dogme so verske resnice, ki jih Cerkev uči kot od Boga razodete (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 74-95). So trdne točke našega verovanja. Poglavitne so naslednje: Bog je troedin; Oče je stvarnik vseh stvari; Jezus, Sin, je pravi Bog in pravi človek, ki se je utelesil, je umrl in vstal zaradi našega zveličanja; Sveti Duh je Bog; Cerkev je ena, tako kot je en krst. Ostale dogme se nanašajo še na odpuščanje grehov, vstajenje od mrtvih, obstoj raja, pekla in vic, transsubstanciacijo, Marijino božje materinstvo, njeno deviškost, brezmadežno spočetje in vnebovzetje. Vse te resnice niso abstraktne odmaknjene, ampak jih je potrebno razumevati v veliki resnici Boga, ki je ljubezen in želi deležiti božje življenje svojim stvaritvam. Jezus razodeva, kateri sta največji zapovedi: ljubezen do Boga in do bližnjega (Mt 22,36-40). Ob koncu življenja bomo sojeni glede na ljubezen.

Dogme in razvoj nauka

Dogma je torej trdna točka za versko življenje. Določi jo cerkveno učiteljstvo, ki jo prepozna v Svetem pismu kot od Boga razodeto ter v tesni povezavi z Izročilom. Vendar pa cerkveno izročilo ni nekaj nepremičnega in statičnega, ampak je – kakor pravi Janez Pavel II. v apostolskem pismu Ecclesia dei – živo in dinamično, v kolikor raste umevanje vere. Dogme se ne spreminjajo, vendar pa zahvaljujoč Svetemu Duhu vedno bolj razumevamo veličino in globino verskih resnic. Janez Pavel II. je prav tako zapisal, da »cerkveno učiteljstvo udejanja in izraža prispevek rimskega papeža k razvoju nauka Cerkve.«

Primat, kolegialnost, ekumenizem

Pavel VI. je med eno izmed avdienc leta 1969 spregovoril o aktualnosti prvega vatikanskega koncila ter njegovi povezavi z drugim koncilom: »Vatikanska koncila, prvi in drugi, sta komplementarna, čeprav se "zaradi mnogih razlogov" nemalo razlikujeta. Pozornost, ki je bila na prvem vatikanskem koncilu usmerjena na posebne pravice papeža, se tako na drugem vatikanskem koncilu razširi na vse Božje ljudstvo. Bistvena sta pojma »kolegialnosti« in »občestva«, medtem ko se osredotočenost na enost Cerkve, ki ima v Petru vidno oporno točko, razvije v močno prizadevanje za ekumenski dialog. Janez Pavel II. je v okrožnici Ut unum sint (Da bi bili eno) zapisal, da ima kot rimski škof na tem področju posebno odgovornost – zlasti v tem, da ugotavlja ekumensko hrepenenje večine krščanskih skupnosti in da prisluhne prošnji, ki je nanj naslovljena, naj najde takšno obliko »izvrševanja primata, ki bo odprta za nov položaj, ne da bi se v čemerkoli odpovedal temu, kar je za njegovo poslanstvo bistveno« (Ut unum sint, 95).

»Spreobrnjenje papeštva«

Papež Frančišek pa v apostolski spodbudi Evangelii gaudium (Veselje evangelija) govori tudi o »spreobrnjenju papeštva«. »Drugi vatikanski koncil je zatrdil – zapiše sveti oče –, da morejo škofovske konference, "na podoben način, kakor starodavne patriarhalne Cerkve, v mnogočem izdatno pripomoči, da se smisel kolegialnosti uveljavi v praksi" (Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium, 23). Toda ta želja se ni v polnosti uresničila, ker se še ni zadosti jasno izrazil statut škofovskih konferenc, ki bi si jih zamislil kot subjekte s stvarnimi pristojnostmi, vključno z neke vrste pristno učiteljsko avtoriteto. Saj pretirana centraliziranost, namesto da pomaga, zaplete življenje Cerkve ter njeno misijonarsko dinamičnost.« (Evangelii gaudium, 32) Prav tako je potrebno spomniti, da je drugi vatikanski koncil zatrdil, da ima Cerkvi obljubljeno nezmotljivost »tudi zbor škofov, kadar izvršujejo vrhovno učiteljstvo skupaj s Petrovim naslednikom« (Lumen gentium, 25).

Ljubiti papeža in Cerkev pomeni graditi na Kristusu

Onkraj dogem je papež Pij X. med eno izmed avdienc leta 1912 spomnil, da je potrebno ljubiti papeža in mu biti pokorni ter dejal, da ga žalosti, kadar se to ne dogaja. Don Bosko je svoje sodelavce in fante spodbujal, naj v srcu ohranjajo »tri bele ljubezni«: Evharistijo, Marijo in papeža. Papež Benedikt XVI. pa je 27. maja 2006 na srečanju z mladimi Poljaki, ki so odraščali z Janezom Pavlom II.,  s preprostimi besedami razložil to, o čemer govorita verski resnici, ki sta bili razglašeni daljnega leta 1870: »Ne bojte se graditi svojega življenja v Cerkvi in s Cerkvijo! Bodite ponosni na ljubezen do Petra in do Cerkve, ki mu je zaupana. Ne dopustite, da bi vas prevarali tisti, ki želijo Kristusa postaviti nasproti Cerkvi. Obstaja ena sama skala, na kateri se splača graditi hišo. Ta skala je Kristus. Le ena skala je tista, na kateri se splača utemeljiti vse. Ta skala je tisti, kateremu je Kristus rekel: "Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev." (Mt 16,18) Vi, mladi, ste dobro poznali Petra naših časov. Zato ne pozabite, da ne ta Peter, ki je sedaj pred vami, niti noben kasnejši Peter ne bo nikoli proti vam, niti proti gradnji trajne hiše na skali. Nasprotno, svoje srce in obe roki bo zastavil za to, da vam bo pomagal graditi življenje na Kristusu in s Kristusom.«