Papež Frančišek pri zidu žalovanja z rabinom Abrahamom Skorka in imamom Omarjem Abboudom Papež Frančišek pri zidu žalovanja z rabinom Abrahamom Skorka in imamom Omarjem Abboudom 

Nostra aetate, koncil je odprl pot za dialog med verstvi

»V preteklosti se je razpravljalo o interpretaciji besedil, danes pa so v središču razprav sama besedila drugega vatikanskega koncila.« Tako je zapisal Andrea Tornielli, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo, ki se v svojem razmišljanju, ki ga predstavljamo, spominja, kako je koncilska izjava Nostra aetate o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, zaznamovala zgodovino Cerkve.

Andrea Tornielli

Koncilska izjava Nostra aetate, ki so jo odobrili očetje na drugem vatikanskem koncilu in jo je papež Pavel VI. razglasil 28. oktobra 1965, je pomenila nepovraten preobrat v odnosih med katoliško Cerkvijo in judovstvom, po sledeh Janeza XXIII. in je korenito spremenila pristop katolištva k nekrščanskim verstvom. Predstavlja temeljno besedilo za dialog z drugimi verskimi prepričanji in je sad dolgoletnega dela.

Edinstven odnos med krščanstvom in judovstvom

Osrednji del dokumenta se nanaša na judovstvo: »Ko ta cerkveni zbor razmišlja o skrivnosti Cerkve, se spominja vezi, ki ljudstvo nove zaveze združuje z Abrahamovim rodom. … Ker je torej tako velika duhovna dediščina kristjanom in Judom skupna, hoče cerkveni zbor spodbuditi in priporočiti njihovo medsebojno spoznavanje in spoštovanje, kar je predvsem sad svetopisemskih in teoloških preučevanj ter bratskih pogovorov.« Gre za besede, ki pričajo o priznanju judovskih korenin v krščanstvu ter o edinstvenem odnosu, ki obstaja med krščansko vero in judovstvom, kakor je poudaril papež Janez Pavel II. med obiskom rimske sinagoge aprila 1986. O tej temi je kot teolog razmišljal tudi Joseph Ratzinger, ki je kot rimski škof obiskal sinagogo italijanske prestolnice januarja 2010. Tedaj je spomnil, da »nauk drugega vatikanskega koncila« predstavlja »referenčno točko, na katero se je potrebno nenehno sklicevati v odnosu do judovskega ljudstva, kar zaznamuje novo in pomenljivo fazo. Koncil je odločilno spodbudil k prizadevanju, da bi prehodili nepreklicno pot dialoga, bratstva in prijateljstva.«

Obsodba antisemitizma

Druga ključna trditev v dokumentu zadeva obsodbo antisemitizma. Poleg tega, da obžaluje »sovraštvo, preganjanja in vse izraze antisemitizma, naperjene zoper Jude v kateremkoli času in s strani kogarkoli,« koncilska izjava pojasni, da se odgovornosti za Jezusovo smrt ne sme pripisovati vsem Judom. »Četudi so si judovske oblasti s svojimi privrženci prizadevale, da bi bil Kristus usmrčen, tega, kar je bilo storjeno pri njegovem trpljenju, ni mogoče pripisovati niti vsem tedaj živečim Judom brez razlike niti današnjim Judom.«

Žarek resnice, ki jo odsevajo druga verstva

V začetnem delu izjave Nostra aetate sta navedena hinduizem in budizem ter druge religije v splošnem. »Te si na različne načine prizadevajo, da bi nemiru človeškega srca predlagale poti, to je nauke, življenjska pravila ter svete obrede. Katoliška Cerkev ne zavrača ničesar od tistega, kar je v teh verstvih resničnega in svetega. Z iskreno spoštljivostjo gleda na načine delovanja in življenja, na pravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tistega, česar se sama drži in uči, a neredko odsevajo žarek resnice, ki razsvetljuje vse ljudi.«

Spoštovanje islamskih vernikov

Eden izmed pomembnih odstavkov je posvečen muslimanski veri. »Cerkev gleda s spoštovanjem tudi na muslimane, ki molijo edinega Boga, živega in v sebi bivajočega, usmiljenega in vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, ki je govoril ljudem. Njegovim sklepom, tudi skritim, se skušajo podrejati z vso dušo, kakor se je Bogu podrejal Abraham, na katerega se muslimanska vera rada sklicuje. Jezusa sicer ne priznavajo za Boga, vendar pa ga častijo kot preroka; in tudi njegovo deviško mater Marijo častijo ter jo včasih tudi pobožno kličejo. Poleg tega pričakujejo sodni dan, ko bo Bog obudil vse ljudi in jih poplačal. Zato cenijo moralno življenje in častijo Boga zlasti z molitvijo, miloščino in s postom.«

Pavel VI. in »izpovedovalci muslimanske vere«

Med pomenljivimi koraki, ki so jih v letih po koncilski izjavi storili papeži na področju dialoga z islamskim svetom, je potrebno navesti besede, ki jih je julija leta 1969 izrekel Pavel VI. v Ugandi. Tam se je poklonil prvim afriškim mučencem, z njimi pa je povezal tudi mučeništvo muslimanov s strani voditeljev lokalnih plemen. Ko je na nunciaturi v Kampali nagovoril predstavnike islamske vere, je dejal: »Prepričani smo, da smo v občestvu z vami, ko goreče prosimo Najvišjega, naj v srcih vseh vernikov v Afriki zaneti željo po spravi, po odpuščanju, ki ju evangelij in koran tako pogosto priporočata. … In kako ne bi povezali pričevanja pobožnosti in zvestobe katoliških in protestantskih mučencev s tistimi izpovedovalci muslimanske vere, ki so bili leta 1848 prvi, ki so plačali z življenjem, ker niso hoteli prekršiti predpisov svoje vere?«

»Abrahamovi potomci«

Novembra leta 1979 je papež Janez Pavel II. med srečanjem majhne katoliške skupnosti v Ankari ponovno poudaril, da Cerkev ceni islam. Dejal je: »Vera v Boga, ki jo skupaj izpovedujejo Abrahamovi potomci, kristjani, muslimani in Judje, je, kadar je živeta iskreno in udejanjena v življenju, zanesljiv temelj dostojanstva, bratstva in svobode ljudi ter izvor pravilnega moralnega obnašanja in družbenega sobivanja. Še več: zaradi te vere v Boga, ki je stvarnik in transcendenten, je človek na vrhu stvarstva.«

Govor v Casablanci

Naslednji mejnik na tej poti predstavlja govor Janeza Pavla II. avgusta leta 1985 v maroškem mestu Casablanca, kjer se je srečal z mladimi muslimani. Poudaril je, da »imamo kristjani in muslimani veliko skupnega – kot verniki in kot ljudje. Živimo v istem svetu, ki je zaznamovan z mnogimi znamenji upanja, pa tudi z mnogimi znamenji tesnobe. Abraham je za nas isti zgled vere v Boga, podreditve njegovi volji in zaupanja v njegovo dobroto. Verujemo v istega Boga, edinega Boga, živega Boga, Boga, ki ustvarja svetove in vodi svoje stvaritve k njihovi dovršenosti.« Janez Pavel II. je spomnil, da je »dialog med kristjani in muslimani danes potreben bolj kot kdajkoli prej. Ta izhaja iz naše zvestobe do Boga in predpostavlja, da znamo prepoznati Boga v veri ter o njem pričevati z Besedo in dejanji v svetu, ki je vedno bolj sekulariziran ter včasih tudi ateističen.«

V Assisiju z Janezom Pavlom II. in Benediktom XVI.

Leto kasneje, 27. oktobra 1987, je sveti oče v Assisiju zbral predstavnike svetovnih verstev pri skupni molitvi za mir, ki je bil ogrožen. To srečanje je postalo simbol dialoga in skupnega prizadevanja med pripadniki različnih verstev. Po njegovih besedah je bilo tovrstno dejanje samo v sebi »povabilo svetu, da bi se zavedal, da obstaja drugačna razsežnost miru in drugačen način njegovega pospeševanja; ta ni sad pogajanj, političnih kompromisov ali ekonomskih barantanj. Je sad molitve, ki kljub različnosti verstev izraža odnos z najvišjo silo, ki presega zgolj naše človeške sposobnosti.«
25 let po tem srečanju je Benedikt XVI. v Assisiju opozoril na grožnjo, ki jo predstavlja zloraba Božjega imena za opravičevanje sovraštva in nasilja; v povezavi s tem je navedel uporabo nasilja kristjanov skozi zgodovino – »priznavamo ga, polni sramu,« je poudaril. Hkrati pa je tudi spomnil, da je »"ne" Bogu povzročil krutost in nasilje brez mere, ki je bilo mogoče le zato, ker človek nad seboj ni priznaval več nobene norme in sodnika, ampak je za normo jemal samo samega sebe. Strahote koncentracijskih taborišč zelo jasno kažejo na posledice odsotnosti Boga.«

Od koncila do dokumenta v Abu Dhabiju

Koncilska izjava Nostra aetate se konča z odstavkom, ki je posvečen »univerzalnemu bratstvu«: Ne moremo klicati Boga kot Očeta vseh ljudi, če se nočemo obnašati kot bratje do nekaterih izmed ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Človekova drža do Boga Očeta in človekova drža do drugih ljudi, ki so njegovi bratje, sta tako tesno povezani, da Sveto pismo pravi: "Kdor ne ljubi, Boga ne pozna." (1 Jn 4, 8) Sleherni teoriji ali praksi, ki med človeka in človeka, med ljudstvo in ljudstvo vnaša diskriminacijo v zvezi s človeškim dostojanstvom ter s pravicami, ki iz njega izhajajo, je odvzet temelj.« Na to izročilo se sklicuje Dokument o človeškem bratstvu, ki sta ga papež Frančišek in veliki imam Al-Azharja, Ahmad Al-Tayeb, podpisala 4. februarja 2019. Napisan je »v imenu Boga, ki je ustvaril vsa človeška bitja z enakimi pravicami, dolžnostmi in dostojanstvom ter jih poklical, da bi med seboj živeli kot bratje, da bi naselili zemljo ter na njej razširjali vrednote dobrega, dejavne ljubezni in miru.«

Sreda, 17. junij 2020, 11:53