Dignitatis humanae in kako je koncil potrdil pravico do verske svobode

Andrea Tornielli

»Ta vatikanski zbor izjavlja, da ima človeška oseba pravico do verske svobode.« Bil je 7. december pred 55 leti in škofje, zbrani v baziliki sv. Petra, so sprejemali enega od koncilskih dokumentov, o katerem se je najdlje razpravljalo, izjavo Dignitatis humanae o verski svobodi. »Ta svoboda je v tem,« trdi dokument, »da morajo biti vsi ljudje prosti od siljenja tako s strani posameznikov kakor tudi s strani družbenih skupnosti in katerekoli človeške oblasti; in to tako, da v verskih rečeh ni dovoljeno nikogar siliti, da bi ravnal zoper svojo vest, niti ga ovirati, da ne bi – znotraj zahtevanih meja – ravnal po svoji vesti zasebno in javno, naj bo sam ali združen z drugimi. Razen tega izjavlja, da pravica do verske svobode resnično temelji v samem dostojanstvu človeške osebe, kakršno spoznamo iz razodete Božje besede in iz samega razuma. To naravno pravico človeške osebe do verske svobode je treba v pravni ureditvi družbe tako priznati, da postane sestavni del civilnega prava.«

Prispevek papeža Montinija

Dignitatis humanae je besedilo, ki je šlo skozi korenito preobrazbo preko kar petih različnih verzij, preden je bilo odobreno. Temeljni problem, ki je povzročal največ težav, je bil način opredelitve te svobode. Glede na pripravljene osnutke je bila svoboda predstavljena kot pozitivna pravica, kot možnost delovanja in pravica, da se tega delovanja ne ovira. »A že v tretjem osnutku,« se spominja kardinal dominikanec Jérôme Hamer, ki je takrat bil eden od teologov, ki so sodelovali pri pripravi različnih verzij, »je dvoumnost verske svobode, opredeljene kot pozitivne in negativne pravice, izginila. Govorilo se je že o pravici do imunitete, o pravici, da se ne doživlja nobene prisile s strani kakršnekoli človeške oblasti, ne samo pri oblikovanju vesti v verskem smislu, ampak tudi pri svobodnem izvrševanju verstva.« Odločilni prispevek za oblikovanje dokumenta in opredelitev verske svobode kot imunitete je prišel s strani Pavla VI., ki je med javno avdienco, 28. junija 1965, versko svobodo opisal takole: »Videli boste velik del tega glavnega nauka, povzetega v dveh znanih stavkih: Pri veri naj ni nihče oviran. Naj ni nihče prisiljen« (nemo cogatur, nemo impediatur).

Glasovanje osnutka

Razprava v dvorani je bila živa, z 62 govori in približno sto pisnimi prispevki. Ostajajo težave in vodilni organi koncila se odločijo, da se ne bo glasovalo o besedilu, kot je to zahtevalo Tajništvo za enost kristjanov. Izražene bojazni so bile vedno iste: enake pravice dodeljene »tistemu, ki je v resnici, in tistemu, ki je v zmoti«, razlaga modela »nevtralne države, ki ga Cerkev obsoja«, nauk, ki je »v nasprotju s tradicionalnim naukom Cerkve glede te zadeve«. Papež Montini je govoril 21. septembra in koncilske očete pozval h glasovanju z vprašanjem, ali bi pripravljeno besedilo lahko predstavljalo delovni osnutek za poznejšo izjavo. Glasovanje ima pozitiven odgovor: od 2.222 navzočih je 1.997 glasov pozitivnih, 224 negativnih, en glas pa je neveljaven. Kardinal Pietro Pavan bo papežev govor opredelil kot »zgodovinski«, ker je odločil, da se glasuje o osnutku.

Dostojanstvo osebe

Dokončno besedilo dokumenta, v prvem paragrafu, pravi: »Ko verska svoboda (…) pomeni prostost od siljenja v svetni družbi, ostaja nedotaknjen izročeni katoliški nauk o nravni dolžnosti, ki jo imajo posamezniki in skupnosti do prave religije in do edine Kristusove Cerkve.« Pritrditev pravici do verske svobode torej ni enakovredna postavitvi ne resnice ne zmote na isto raven ter tudi ne potrditvi neopredeljenosti ali samovoljnosti na verskem področju.

»Ker ostaja dolžnost oblikovanja resnične vesti,« je dejal koncilski oče Gianpaolo Salvini, »ne obstaja nobeno nasprotje z zavestjo Cerkve, da je edina prava vera … Temelj verske svobode je izražen na pritrdilen način in se v katoliškem nauku kaže z dostojanstvom človeške osebe. Poleg tega je na nov način razumljen odnos do svetopisemskih dejstev in razodetja, ki pa, čeprav ne govori izrecno o tej pravici (ki je civilna in pravna določitev), vendarle razkriva dostojanstvo človeške osebe v vsej njegovi razsežnosti, skladno s svobodnim izražanjem krščanske vere.«

Proti ateizmu v vzhodnih držav

»Osebni prispevek Pavla VI. k temu koncilskemu dokumentu je bil odločilen,« pove kardinal Pietro Pavan. Papež je posegel v razpravo, da bi se kljub vsemu glasovalo o osnutku, ki je bil v pripravi, in je tako prispeval k opredelitvi verske svobode kot pravice do imunitete. Montinijev prispevek je treba brati tudi v luči pomembnega potovanja k OZN, oktobra 1965, in začetih stikov z režimi onkraj železne zavese, da bi se na nek način izboljšali življenjski pogoji kristjanov in prebivalstva na splošno, ki so bili pod komunistično diktaturo. Izjava Dignitatis humanae o verski svobodi bo namreč koristno sredstvo za zahtevanje spoštovanja te osnovne pravice v državah, kjer se izpoveduje državni ateizem.

Janez Pavel II.: med najbolj revolucionarnimi besedili

V sporočilu ob trideseti obletnici sprejetja izjave, 7. decembra 1995, je Janez Pavel II. – ki je kot koncilski oče lahko od blizu sledil pot dokumenta in prispeval k njegovi pripravi – povedal: »Drugi vatikanski koncil je pomenil izredno milost za Cerkev in odločilno fazo za njeno nedavno zgodovino. Dignitatis humanae je nedvomno eno od najbolj revolucionarnih koncilskih besedil. Ima posebno in pomembno zaslugo, da je zravnalo cesto za pomemben in koristen dialog med Cerkvijo in svetom, ki ga zelo goreče pospešuje in spodbuja nek drugi pomemben koncilski dokument, pastoralna konstitucija Gaudium et Spes, izdana na isti dan. Ko gledamo na zadnjih trideset let, moramo priznati, da je prizadevanje Cerkve za versko svobodo kot nedotakljivo pravico človeške osebe preseglo vsako predvidevanje koncilskih očetov.« Štiri leta prej, v poslanici za svetovni dan miru 1991, je papež Wojtyla izpostavil, da »nobena človeška oblast nima pravice posegati v vest nobenega človeka«. Vest je namreč »nedotakljiva«, v kolikor predstavlja »potreben pogoj za iskanje resnice, ki je vredna človeka, in za njeno sprejemanje, ko je bila ustrezno priznana«. Iz tega izhaja, da »morajo vsi spoštovati vest vsakega in ne poskušati vsiljevati svojo lastno 'resnico' … Resnica se ne nalaga, razen v kreposti same sebe.«

Benedikt XVI. in zgled mučencev

Prav je spomniti tudi na besede, ki jih je Benedikt XVI. namenil tej temi v svojem prvem govoru rimski kuriji, 22. decembra 2005, ko je povabil k »upoštevanju verske svobode kot potrebe, ki prihaja iz človeškega sobivanja kot notranja posledica resnice, ki ne more biti vsiljena od zunaj, ampak mora biti prisvojena s strani človeka preko procesa prepričanja. Drugi vatikanski koncil je s priznanjem in sprejetjem bistvenega načela moderne države za svojega ponovno posegel po najgloblji dediščini Cerkve. Ta se lahko zaveda, da je pri tem v polni skladnosti z naukom samega Jezusa, kakor tudi s Cerkvijo mučencev, z mučenci vseh časov. Starodavna Cerkev je s preprostostjo molila za cesarje in politike ter to razumela kot svojo dolžnost; a medtem ko je molila za cesarje, je zavračala, da bi jih častila, in s tem je jasno zavrnila vero države.« »Mučenci prve Cerkve,« še pravi papež Ratzinger, »so umrli za svojo vero v tistega Boga, ki se je razodel v Jezusu Kristusu, in ravno s tem so umrli tudi za svobodo vesti in za svobodo izpovedovati svojo vero – izpovedovanje, ki ga ne more naložiti nobena država, ampak lahko postane lastna samo z Božjo milostjo, v svobodi vesti. Misijonarska Cerkev, ki je zavezana oznanjevanju svojega sporočila vsem narodom, si mora prizadevati za svobodo vere.«

Izziv za globalizirani svet

V govoru udeležencem mednarodnega simpozija »Verska svoboda v mednarodnem pravu in globalni konflikt vrednot« je papež Frančišek zatrdil: »Razum v verski svobodi prepoznava temeljno človekovo pravico, ki odraža njegovo najbolj vzvišeno dostojanstvo, in sicer, da lahko išče resnico, se je oprijema ter v njej prepoznava nepogrešljiv pogoj, da bi lahko razvil ves svoj potencial. Verska svoboda ni samo svoboda misli ali zasebnega bogočastja. Je svoboda do življenja v skladu z etičnimi načeli, ki so posledica najdene resnice, tako zasebno kot javno. To je velik izziv v globaliziranem svetu, kjer šibka misel, ki je bolezen, znižuje tudi raven splošne etike in v imenu napačnega pojma strpnosti konča v preganjanju tistih, ki branijo resnico o človeku in njene etične posledice.«