Kardinal Tagle: Papež spodbuja, naj odkrijemo misijon v vsakdanjem življenju

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Papež želi, da bi dokument prebrala vsa Cerkev

Kardinal Tagle je na začetku odgovoril na vprašanje, kaj ga je v poslanici najbolj nagovorilo. Najprej je pojasnil, da je sveti oče sprejel povabilo, da bi nagovoril narodne direktorje Papeških misijonskih družb. Ti naj bi se maja letos zbrali na svojem generalnem zasedanju, vendar pa je bilo srečanje zaradi pandemije odpovedano. Po kardinalovih besedah se je papež Frančišek, namesto da bi odpoved avdience sprejel kot priložnost za počitek, odločil, da napiše in pošlje pismo. Ob tem je kardinal dodal, da po njegovem mnenju dokument ne vsebuje le papeževih besed in intuicije, ampak tudi njegovo gorečnost za misijone ter skrb za Papeške misijonske družbe. »Ob branju dokumenta bi morali biti pozorni na to, da bi prisluhnili papeževemu duhu, njegovemu navdušenju, njegovim upanjem in zaskrbljenostim,« je še poudaril Tagle. Druga stvar, ki se mu zdi pomembna, pa je dejstvo, da kljub temu, da je sporočilo namenjeno narodnim direktorjem Papeških misijonskih družb, papež želi, da bi ga prebrala in ob njem premišljevala vsa Cerkev, vse Božje ljudstvo. Tako bo služilo tudi kot pomoč celotni Cerkvi pri spraševanju vesti glede misijonarskega duha in prizadevanja.

Vrniti se k izvoru življenja in življenja Cerkve

Sveti oče v poslanici poudari, da je misijonarstvo zastonjski dar Svetega Duha, ne pa rezultat strategij, ki posnemajo »posvetne vzore učinkovitosti«. Prefekt Kongregacije za evangelizacijo narodov je ob tem odgovoril na vprašanje, kaj bi bilo po njegovem mnenju potrebno storiti, da bi se izognili funkcionalizmu in pretiranemu poudarjanju učinkovitosti v novih projektih Papeških misijonskih družb. Poudaril je, da papež Frančišek ne nasprotuje učinkovitosti in metodam, ki pripomorejo k uspešnemu in transparentnemu delovanju. »Vendar pa nas opozarja pred nevarnostjo, da bi presojali poslanstvo Cerkve s tem, da bi uporabljali zgolj kriterije in rezultate, ki jih določajo modeli ali šole za management. Ti so lahko v pomoč, vendar pa ne smejo nikoli nadomestiti poslanstva Cerkve. Tudi najučinkovitejša cerkvena organizacija lahko konča tako, da je najmanj misijonarska. S tem, ko papež pravi, da je misijonarstvo dar Svetega Duha, nas spominja na nekatere temeljne resnice, ki so naslednje: vera v Boga je dar Boga samega; Bog je tisti, ki je začel Božje kraljestvo; Cerkev je ustvaril Bog; Cerkev se ponovno prebudi ob svojem poslanstvu, oznanja evangelij ter gre vse do skrajnih koncev zemlje, saj Vstali Gospod od Očeta pošilja Svetega Duha. Na začetku Cerkve in njenega poslanstva je Božji dar, ne človeški načrt. Jezus nam prihaja naproti kakor Ljubezen Očeta. Vendar pa imamo mi nalogo, ki jo moramo opraviti: moliti, razločevati Božji dar, ga sprejeti v veri ter z njim ravnati tako, kot želi Gospod. V kolikor so dejanja Cerkve, ne le Papeških misijonskih družb, ločena od te korenine milosti, postanejo skrčena zgolj na funkcijo in natančne načrte delovanja. Zdi se nam, da presenečenja in »motnje« Boga uničujejo naše načrtovane projekte. Kardinal Tagle meni, da se moramo zato, da bi zmanjšali tveganje za funkcionalizem, vrniti k izvoru življenja in življenja Cerkve: to je dar, ki ga Bog daje v Jezusu in Svetem Duhu. Brez tega poživljajočega vira bi nas naše delo vodilo v utrujenost, naveličanost, zaskrbljenost, negotovost in obup. Trdno ukoreninjeni v dar Svetega Duha pa bomo mogli soočati svoje poslanstvo in njegove tegobe, z veseljem in upanjem.

»Cepivo« proti samozadostnosti: Cerkev v izhodu

Sveti oče je v poslanici med drugim zapisal: »Ne porabljajte preveč časa in sredstev "za gledanje nase", za izdelovanje načrtov, ki so usmerjeni na notranje mehanizme. … Poglejte ven, ne glejte v ogledalo. Razbijte vsa ogledala v hiši.« Kardinal Tagle je ob tem odgovoril na vprašanje, kako se lahko upremo skušnjavi narcisizma in samozadostnosti, ki sta »bolezni«, ki skrbita papeža Frančiška. Prefekt Kongregacije za evangelizacijo narodov je poudaril, da je narcisizem posledica vizije, ki je zgolj pragmatična ali izključno v funkciji poslanstva. »Poslanstvo postane počasi vedno bolj usmerjeno name, na moje ime, na moj uspeh, na mojo uresničitev, na moj sloves ter na tiste, ki mi sledijo, in manj na blagovest o Božjem usmiljenju, na Jezusovo sočutje, na presenetljive premike Svetega Duha. In ko se pojavijo dobri rezultati, nas narcisizem in usmerjenost vase vodita k samozadostnosti. Moji rezultati kažejo, da lahko računam na svoje sposobnosti. Dejstvo, da potrebujem pomoč Boga in drugih ljudi je torej žalitev mojih neomejenih sposobnosti. Takšna samozadostnost okrepi narcisizem. Ta dinamika ujame človeka ali določeno institucijo v past, v majhen svet samoizolacije, ki je nasprotna poslanstvu.« To je po Taglejevih besedah ogledalo, za katero papež Frančišek pravi, naj ga razbijemo: egocentrizem. »Morali bi uporabljati prozorno steklo, ki bi nam omogočilo gledati onkraj samih sebe, in ne ogledala, v katerem gledam samo svoj obraz in okolico, ki me obdaja. Ali še bolje, kakor predlaga papež, odprimo okna in vrata, glejmo ven, pojdimo naproti Božjemu stvarstvu, bližnjemu, vogalom ulic, naproti trpečim, izgubljenim, mladim, ranjenim. Upamo, da bomo ob tem, ko bomo gledali njih, videli tudi same sebe. V njih vidimo Boga. Oni so resnična ogledala, ki bi jih morali gledati. Cepivo proti narcisizmu in samozadostnosti je to, da izstopimo iz samih sebe. Cepivo se imenuje "Cerkev v izhodu". Le tedaj se bomo resnično ponovno našli. Gre za to, da zamenjamo ogledala,« je še poudaril kardinal.

Vernikom pomagati prepoznati, da je vera dar in ne breme

V nadaljevanju intervjuja je beseda tekla o papeževem naročilu, da je potrebno misliti na najrevnejše, ne pa na samopromocijo; da je potrebno doseči ljudi »tam, kjer so in takšne, kakršni so, v njihovem dejanskem življenju«, ter zaupati v sensus fidei (»čut vere«) Božjega ljudstva. Kardinal Tagle je dejal, da nas sveti oče s tem, »ko povezuje poslanstvo z delovanjem Svetega Duha, spominja, kaj je Cerkev: svetišče Svetega Duha, Božje ljudstvo, dejaven subjekt poslanstva. Papeške misijonske družbe in druge skupine, ki so usmerjene v misijone, spominja, da misijon ni izključno njihova pristojnost ter tudi da niso edini pobudniki misijona. Cerkev kot živa zgradba Svetega Duha je misijonarska vse od začetka svoje zgodovine. Papež spominja na izvor Papeških misijonskih družb: to so bile pomoč, molitev in dejanja dejavne ljubezni do preprostih oseb. Papeške misijonske družbe so nastale zahvaljujoč možem in ženam, ki so živeli svetost v svojem običajnem vsakdanjem življenju; svetost, ki jih je spodbujala, da so podelili dar Jezusa s tistim, ki Ga je potreboval. Uporabili so sredstva, ki jim jih je podaril Sveti Duh: molitev in dela dejavne ljubezni. Sveti oče spodbuja Papeške misijonske družbe in Cerkev, naj ponovno prinašajo pomen in uresničevanje poslanstva v vsakdanjost krščanskega življenja; da bi poslanstvo postalo preprost in ne zapleten del krščanskega življenja v družinah, na delovnem mestu, v šoli, v podjetjih, v pisarnah ter župnijah.« Po Taglejevem mnenju je eden večjih izzivov, kako vernikom pomagati, da bi prepoznali, da je vera velik Božji dar in ne breme. Če nas je izkušnja vere osrečila in obogatila, bomo ta dar podelili tudi z drugimi. Poslanstvo tako postane podelitev daru, ne pa obveznost, ki jo je potrebno izpolniti. Skupaj z brati in sestrami hodimo po isti poti, ki se imenuje poslanstvo. Poslanstvo in sinodalnost se srečata.«

Donacije: vidna znamenja ljubezni, molitve, podelitve

Precejšen del sporočila je namenjen zbiranju sredstev za misijone. Sveti oče meni, da je potrebno premagati skušnjavo, da bi iskali »velike donatorje« ter bi s tem Papeške misijonske družbe spremenili v nevladno organizacijo, ki je osredotočena na zbiranje sredstev. Kardinal Tagle je odgovoril na vprašanje, kako se ta spodbuda konkretno udejanja. Dejal je, da papež Frančišek vidi donacije kot izraz dejavne ljubezni, ki spremljajo molitev za misijone. Na ta način zbrana sredstva predstavljajo dar vere in poslanstva. »Kadar pa obzorje daru zamenja uspešnost na področju upravljanja določene organizacije, tedaj donacije postanejo zgolj skladi ali sredstva za uporabo, namesto da bi predstavljale vidna znamenja ljubezni, molitve ter podelitve sadov človeškega dela,« je poudaril Tagle ter dodal: »Obstaja nevarnost, da bi zbirali denar v imenu misijonov, ne da bi le-ta postal znamenje misijonske dejavne ljubezni s strani donatorja. Tako bi lahko cilj postal zgolj zbrati količino želenega denarja, ne pa želja, da bi ponovno prebudili misijonsko zavest in veselje. Če je pogled usmerjen na cilj, ki je denar, postane močna skušnjava, da bi se zanašali na velike donatorje. Kardinal Tagle zato predlaga, »da bi več časa in moči posvetili različnim možnostim, ki bi ljudem pomagale, da bi se srečali z Jezusom in njegovim evangelijem ter bi bili misijonarji v svojem vsakdanjem življenju. Verniki, ki postanejo dejavni in veseli misijonarji, so naša najboljša sredstva, ne denar.« Po kardinalovih besedah je prav tako dobro spomniti vernike, da tudi njihovi majhni darovi, ko se jih da skupaj, postanejo otipljiv izraz vesoljne misijonske dejavne ljubezni svetega očeta v blagor Cerkva, ki so v potrebi. »Noben dar ni premajhen, kadar je podarjen za skupno dobro.«

Poslanstvo: identiteta Cerkve in razlog za njen obstoj

Prefekt Kongregacije za evangelizacijo narodov je nato poudaril, da je sveti oče v poslanico narodnim direktorjem Papeških misijonskih družb vključil tudi glavne tematike apostolske spodbude Veselje evangelija. Le-ta je po Taglejevem mnenju originalen način, s katerim sveti oče za naš čas izrazi ekleziološko in misijološko dediščino drugega vatikanskega koncila. Prav tako pa je izražen tudi vpliv apostolske spodbude Evangelii nuntiandi  papeža Pavla VI. na njegov misijonarski pogled. V zadnjih šestdesetih letih smo velikokrat slišali, da je poslanstvo identiteta Cerkve in hkrati razlog za njen obstoj. Poslanstvo Cerkve je podeliti dar, ki ga je prejela. Tagle je nato spomnil na naslednje besede iz Prvega Janezovega pisma: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. … To vam pišemo zato, da bi bilo naše veselje dopolnjeno.« (1Jn 1,1.4) Ob tem je izrazil upanje, da bi se mogli vrniti k tem preprostim in radostnim začetkom Cerkve in njenega apostolskega poslanstva.

Vpliv pandemije na poslanstvo Cerkve

Ob koncu intervjuja pa je prefekt Kongregacije za evangelizacijo narodov spregovoril še o posledicah pandemije covida-19. Po njegovih besedah je ta v človeško družino prinesla veliko trpljenja in strahu, zato ne moremo in ne smemo ignorirati njenega vpliva na Cerkev in poslanstvo. Morda bo potrebno še veliko let, da bomo lahko bolje razumeli to dogajanje. Vendar pa je kardinal Tagle prepričan, da lahko rečemo, da je tudi sredi negotovosti, izolacije, brezposelnosti, izgube dohodkov ter mnogih drugih posledic pandemije, Sveti Duh obilno razlil mnoge darove. »Nekateri izmed njih so sočutje, junaštvo, ljubezen do družine, goreča molitev, ponovno odkritje Božje besede, hrepenenje po evharistiji, vrnitev k preprostemu načinu življenja ter skrb za stvarstvo. Ko je bila tudi Cerkev omejena pri svojih običajnih dejavnostih, je Sveti Duh nadaljeval njeno poslanstvo brez kakršnihkoli omejitev. Cerkev je poklicana, da bi videla in se čudila presenetljivemu delovanju Svetega Duha. Ovrednotimo ta dar in lahko bomo še mnoga leta pripovedovali zgodbe o delovanju Svetega Duha v času pandemije,« je sklenil svoje razmišljanje kardinal Tagle.