Kard. Pietro Parolin o svetem papežu Janezu Pavlu II.

Kardinal Pietro Parolin: Okno, odprto v svet

V Vatikan se je vrnil, ko je manjkalo le nekaj dni do njegovega šestdesetega rojstnega dne. Jaz sem na drugi strani ocena razmišljal, kaj se je pravkar zgodilo. Zares edinstvena izkušnja, človeško in duhovno 'vznemirjujoča', bi rekel, zame in za milijone vernikov, ki jih je srečal ob poti ter se dejansko v enem tednu dotaknil celotne geografije »dežele vulkanov«.

Ciudád de México, 1990. Tudi takrat je bil maj. Tam se začnejo moji najbolj osebni spomini na sv. Janeza Pavla II., ki sem ga kakšno leto prej na hitro pozdravil med obiskom na Papeški cerkveni akademiji. Zaključil je svoje štirideseto apostolsko potovanje v tujino, v pripravo in potek katerega sem bil vključen kot tajnik takratne apostolske delegacije v Mehiki. Država, ki je januarja 1979 postala prvi člen tiste nepredstavljive verige apostolskih potovanj po svetu, na katera se je podal papež, »poklican od zelo daleč«, ki mu je uspelo približati vsako razdaljo. Ne samo v kilometrih.

Takrat je Mehika, čeprav se je 95 odstotkov prebivalstva prištevalo med katoličane, ki so bili goreče marijanski zaradi navzočnosti svetišča Naše Gospe iz Guadalupa v prestolnici ter številnih drugih krajev čaščenja, posvečenih Presveti Devici, ohranjala laično ustavo, ki Cerkvi ni priznavala pravice do obstoja in je celo prepovedovala verska opravila v javnosti.

A Janez Pavel II. ni prišel kot politik, ki hoče dogovore, čeprav sta njegova karizma in njegova vnema v naslednjih letih podpirala politično preoblikovanje vlade v zvezi z verskim vprašanjem in vzpostavitev diplomatskih odnosov s Svetim sedežem, na čemer je dolgo in trdno delal takratni apostolski delegat, monsinjor Girolamo Prigione. Predstavil se je kot romar, ki išče vero. Med slovesnostjo ob prihodu na letališče, je rekel: »Gospod, gospodar zgodovine in naših usod, je določil, da moj pontifikat postane pontifikat papeža, romarja evangelizacije, ki hodi po poteh sveta in na vsak kraj prinaša sporočilo zveličanja.« Kmalu zatem je podkrepil pojem, ko se je predstavil kot »romar ljubezni in upanja, z željo, da bi spodbudil energije cerkvenih skupnosti, da bi rodile obilne sadove ljubezni do Kristusa in služenja bratom«.

Mislim, da se te besede lahko strnejo v eno samo: poslanstvo. Zanj to ni bila prednostna izbira, temveč evangeljska zahteva. Izstopiti iz sebe, da bi ponovno odkrili sami sebe, izgubiti se, da bi se našli: to je učil Učitelj. Ime samo, ki si ga je izbral kot papež, je spominjalo na prvega velikega misijonarja, Pavla iz Tarsa. Kakor on je prejel neukrotljiv klic, naj razširi vrata hiše, da bi se čutil kot doma vsak, ki bi jih prestopil: hiša živega Boga je namenjena veliki človeški družini. In ne samo to. Kakor apostol narodov si tudi on ni prizanašal, ampak je naredil vse za vse, da bi z njimi postal soudeleženec (glej 1 Kor 9,23).

Neizbrisen vtis je v meni zapustil trud, ki si ga je naložil, da bi bil zvest dvema dogodkoma, predvidenima za vsak dan. Eden zjutraj in drugi zvečer, na različnih koncih države: obhajanje svete maše in besednega bogoslužja. In tisti njegov značilen in prefinjeni humorizem, s katerim je neko jutro, ko je kot običajno pozdravljal na tisoče oseb, ki so dan in noč oblegale sedež apostolske nunciature med njegovim bivanjem, molile in pele, rekel (misleč na dejstvo, da se tisti večer ne bo vrnil v Ciudád de México kot prejšnje dni): »Danes vam dam dopust: malo si odpočijte!«

Tako si je vame vedno bolj utiral pot tisti »Odprite vrata Kristusu«. Ni bila samo opogumljajoča spodbuda, ampak zavedanje, da ni mogoče biti Cerkev, če se zares ne odpre vrat Gospodove hiše in z njim vsem bratom in sestram, ustvarjenim po njegovi podobi. Sporočilo, ki je bilo poslano svetu takoj na začetku pontifikata in s prvo okrožnico, posvečeno Odrešeniku človeka in človeku kot poti Cerkve.

Diplomatska služba, v kateri sem delal prve korake, se je tako odpirala za bolj prostrana obzorja. Ni se zahtevalo samo, da se pozornost usmeri onkraj lastnega legitimnega ozemlja, ampak da mi kot prvi vsem odpremo vrata hiše, v Jezusovem imenu. Šlo je za to, da se pri diplomatskem poslanstvu ne pozabi, da samostalnik pride pred pridevnikom in ga določa. Šlo je za sprejemanje čudovite resnice, da nismo tujci v nobeni državi in smo torej vsepovsod doma. Ne samo, ker so katoličani vsepovsod po svetu, ampak predvsem zato, ker je v človeku, v vsakem človeku, Kristus, ki trka in prosi, naj odpremo vrata.

Tako se ponovno prebujajo spomini na nova dejanja, ki imajo starodavni evangeljski okus, znamenja, neizbrisne podobe: prekoračene meje, ekumenska, medverska, družbena, zgovinska srečanja. Evangelij življenja, ki se sklanja v ednini in množini: evangelij življenj, mnogih, številnih (kdo jih je srečal več v zadnjih desetletjih?), vsa dragocena, edinstvena, objeta z nasmehom, ki je ljubil lepoto vedno, ko je sijala nad vrhovi Valle d'Aoste in ko je ležala, sključena in razbolela, v bolniški postelji. Ni slučaj, da je najbolj trpeči papež, ki so nam ga mediji kdaj koli pokazali, bil tudi papež mladih, ki jim je 15. aprila 1984, med prvim dnem, posvečenim njim, namenil nepozabni stavek: »Vredno je biti človek, kajti ti, Jezus, si bil človek!«

 Od tistih osem nepozabnih dni v Mehiki je minilo 25 let. Tudi jaz sem prepotoval ocean in medtem prišel na kurijo. Spomladi tistega leta smo z okna gledali ljudi, ki so med molitvijo in petjem prihajali proti tistemu, ki je Cerkev popeljal v tretje tisočletje in govoril o novi pomladi Duha. Ljudje od vsepovsod, ki so prišli povrnit obiske papeža romarja. Krščanska in človeška družina se je stisnila k očetu, bratu, prijatelju. Mnogi jeziki so izražali isto naklonjenost do papeža misijonarja, ki je prepotoval planet, da bi spomnil na dostojanstvo vsakega.

V krščanskem jeziku se poslanstvo rima z občestvom. To nas je naučil drugi vatikanski koncil, ko je izpostavil, da je Cerkev v bistvu občestvo po sebi in poslanstvo za druge. Popotnik Janez Pavel II. je bil prvi mladi oče in zatem ostareli sin koncila, ki je zemljevid za Cerkev našega časa. In tako smo tam, vsi tesno v občestvu ob papežu misijonarju, v začetku aprila, v velikonočnih dneh. Zrli smo Križanega in njegov križ, zbrani kakor Marija in Janez ob vznožju križa, ter oblikovali družino. Razumeli smo, da sta mu ti dve imeni pripadali: Marija, katere začetnica je bila vtisnjena pod križ njegovega grba, a še bolj je bila vtisnjena v »Totus tuus« njegovega srca; Janez, evangelist, ikona občestva, prvo ime papeža, ker je bil oče celotne človeške družine.

Zadnja podoba je, ko se je na velikonočno nedeljo prikazal na oknu nad trgom, z gibi rok in nem, da bi podelil zadnji blagoslov, tisti brez besed, tisti, podeljen z življenjem. Nekdo je zapisal, da je življenje kakor okno, odprto v svet. Verjamem, da to na poseben način velja za papeža, rojenega pred sto leti. Iz srca se mu zahvaljujem, da je odprl mnoga okna tudi v mojem notranjem svetu. In da je pomagal vanj vstopiti Luči sveta.