P. Lombardi: Življenje p. Stefanizzija je bilo izpolnjeno

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Spominjam se ga kot redovnika, kot sobrata s popolnoma premočrtno življenjsko držo in vedênjem. Bil je preprost, inteligenten, pripravljen, zelo delaven, zvest svojim obveznostim redovnega življenja ter pozoren v odnosih do drugih. Sobratje v skupnostih, kjer je živel, so ga imeli vedno radi. Imel je veder nasmeh, bil je oseba, s katero je bilo prijetno živeti; do sebe je bil strog, vendar miren in veder. Spominjam se, da so ga vsi tehniki na Radiu Vatikan, ki so dolgo časa delali pod njegovim vodstvom, vedno čutili kot direktorja, ki jim je bil blizu, prisoten, sposoben, pa tudi zahteven do njih. Želel je, da so dobro opravljali svoje delo, da so bili točni, vendar pa je bilo to tudi v skladu z njegovim doslednim življenjem. Prav včeraj sem govoril z enim izmed starih prijateljev sodelavcev, ki je bil tehnik na Radiu Vatikan in mi je dejal: zame je bil vedno učitelj in vedno sem ga imel zelo rad. Zelo hvaležen je bil za to, kar ga je p. Stefanizzi naučil. Bil je resnično oseba, ki je kot redovnik, pa tudi na profesionalnem področju, ki mu je bilo zaupano, pričal o popolni predanosti, ki je bila tudi v znamenju vedrine in veselja. Ponosen je bil na to, da je imel tako pomenljivo nalogo kot je dobro delovanje papeževega Radia, da bi se mogel njegov glas širiti po svetu.«

»Stefanizzi je bil verjetno edinstvena osebnost, glede tega, kako pozoren je bil na tehniko komunikacij in telekomunikacij v službi Cerkve. Ko je bil imenovan za generalnega direktorja Radia Vatikan, je bil zelo mlad – star je bil le 35 let. Ko je hodil v Vatikan, so ga žandarji gledali in niso verjeli, da je direktor. Poleg tega je kasneje sledil razvoju komunikacij v službi Svetega sedeža na veliko področjih. Praktično je bil on tisti, ki je zgradil oddajni center Santa Maria di Galeria, ki ga je odprl papež Pij XII. v 50-ih letih. Tudi po tem, ko je prenehal opravljati delo generalnega in kasneje tehničnega direktorja Radia, je bil zadolžen, da je sledil prenose preko satelita. To pomeni, da je organiziral mondovizije za vse televizije po svetu, ki so želele prenašati papežev blagoslov za božič in veliko noč. Kot predstavnik Svetega sedeža se je udeležil številnih mednarodnih srečanj, povezanih s telekomunikacijami in vse do leta 2000 je imel različne zadolžitve na področju sredstev družbenega obveščanja. P. Stefanizzi je svoje delo opravljal kompetentno in ponižno, bil je zelo diskreten. Naj spomnim še na njegovo pomoč Filipinom pri začetkih Radia Veritas, radijske postaje, ki je nastala po vzoru Radia Vatikan in je s svojimi programi dosegala vse azijske države. Nato je sledil Vatikanski televizijski center, kjer je bil prisoten praktično do konca leta 2000. Svoje poslanstvo v službi Svetega sedeža na področju komunikacije je sklenil leta 2001, ob koncu velikega jubileja.«

Znano je, da je imel p. Stefanizzi brata Angela, ki je bil prav tako jezuit, misijonar na Šri Lanki. P. Lombardi je v nadaljevanju intervjuja tudi v luči različnih poslanstev obeh bratov spregovoril o misijonu jezuitov: »Jezuiti pojmujejo svoje redovno življenje kot to, da so poslani v misijon, prejmejo naloge v službi Cerkvi. Že v Ignacijevi viziji je bilo področje misijona zelo široko. Misijoni so zelo različni, lahko gre za oznanjevanje Božje besede in evangelija kot misijonarji v daljnih državah, kot je bilo v primeru brata Angela, ki sem ga tudi sam obiskal na Šri Lanki. Misijon p. Antonia pa je bilo služenje s tehničnega vidika, ki pa je bilo ključno za širjenje Božje besede in papeževega nauka. Če je bil torej Angelo misijonar tako, da je osebno hodil v oddaljene dežele in približeval Gospoda ljudem, ki ga niso poznali, je Antonio to storil preko tehničnih sposobnosti; tako, da je dal preko sredstev družbenega obveščanja na razpolago svoje sposobnosti za širjenje Božje besede, preko elektromagnetnih valov, satelitov itd. Center Santa Maria di Galeria je preko kratkih valov prinašal Božjo besedo v vse dežele sveta, tudi tja, kamor je šel njegov brat. Antonio je prinašal Božjo besedo preko tehničnih sredstev; gre za dva različna načina življenja služenja Cerkvi in Gospodu, z veliko predanostjo.«

Ob koncu pogovora pa je p. Lombardi povedal, kako je p. Stefanizzi živel zadnje obdobje svojega življenja. »Nikoli ni stal križemrok. V skupnosti Civiltà Cattolica, kjer je živel več desetletij, vse do leta 2015, je opravljal različne naloge pri upravljanju oz. vzdrževanju hiše. Skrbel je za zdravje sobratov, za stvari, ki so jih potrebovali, od zdravil do zdravniških pregledov. To v času, ko je imel že med 80 in 90 let. Hkrati je bilo njegovo redovno življenje izredno zgledno: molil je, obhajal sveto mašo ter dnevno premišljeval Božjo besedo, prav tako pa je bil velikodušen do ljudi, ki jih je srečeval. Tudi na zadnja leta, ki jih je preživel v skupnosti za ostarele patre, je zapustil zelo lep spomin. Udeleževal se je vseh trenutkov življenja skupnosti ter je kazal svojo vedrino tudi v pripravi na srečanje z Gospodom, saj je ob svoji starosti razumel, da se približuje ta trenutek. Njegov 100. rojstni dan je bil čudovit praznik: zelo je bil hvaležen, da je mogel služiti Gospodu, Cerkvi, papežem. S seboj je vedno nosil, z velikim veseljem in tudi z veliko hvaležnostjo ter ponosom, fotografije papežev, ki jih je srečal, ko so obiskali Center Santa Maria di Galeria. Z veseljem in vedrino je živel delo, poslanstvo, ki mu je bilo zaupano. Rekel bi, da se nam vsem resnično zdi, da je bilo njegovo življenje dopolnjeno, živeto v zvestobi in doslednosti v služenju Gospodu.«