Sedma meditacija p. Bovatija: Boj in molitev

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Prva duhovnikova služba je molitev

V uvodu je spomnil, da je četrti dan duhovnih vaj namenjen premišljevanju o osebnem prizadevanju, h kateremu Gospod vabi vsakega izmed nas, v skladu s prejeto poklicanostjo, darom milosti. Vprašanje, ki ga je zastavil na začetku, je bilo namenjeno »tistim, ki jih je Gospod posvetil z duhovniškim maziljenjem: katera je prva, temeljna služba, ki jo je poklican opravljati Božji služabnik?« Kljub temu, da je v današnji družbi, ki je »bolna, ranjena, zapuščena in se sooča z mnogimi nujnimi ter bolečimi potrebami, duhovnik povabljen opravljati veliko različnih stvari, po Bovatijevih besedah izpred oči ne sme izgubiti bistvenega. To je predvsem molitev, ki je »poleg tega, da je pogoj za poslušanje Boga, hkrati tudi apostolska služba v svoji naravi sprejemanja, prepoznavanja milosti.«

Mojzes: posrednik Božje besede in milosti za ljudstvo

Sveto pismo nam podarja zgled tega stalnega poslanstva posredovalne molitve v Drugi Mojzesovi knjigi z likom Mojzesa. Le-ta ni le posrednik Božje besede, ampak tudi milosti za ljudstvo, ki je v stalni nevarnosti, da bi se izgubilo. Mojzes namreč »moli neprenehoma in njegova molitev je učinkovita in rešilna.«
Voditelj duhovnih vaj se je navezal na odlomek iz 17. poglavja Druge Mojzesove knjige, ki govori o bitki Izraelcev z Amalečani, med katero je Mojzes neprestano molil – ko je držal roke kvišku, je zmagoval Izrael, ko pa jih je povesil, je zmagoval Amalek. P. Bovati je poudaril, da iz tega besedila lahko razberemo, »kako se mora tisti, ki je v skupnosti duhovnik in voditelj, soočati s sovražnikom, s tistim, ki ogroža življenje Božjega ljudstva.« Mojzes ima opravka »z zahrbtnim sovražnikom, ki napada najšibkejše v karavani, tiste, ki ostajajo v ozadju, ker so utrujeni; gre za sovražnika, ki izkoristi izčrpanost ljudstva.«

Cerkev napadana že od samega začetka

Konkretno vprašanje, ki ga je ob tem predlagal p. Bovati, je bilo naslednje: »Kako mi danes živimo odnos z Amalekom in kdo je danes Amalek?« Spomnil je, da je Cerkev že od samega začetka »doživljala napade, preganjanja, izgone in smrtonosno nasilje.« V preteklosti je sovražnik Cerkve prevzel raznovrstne podobe: včasih je šlo za »politično in sodno oblast, spet drugič za lažne preroke, ki so sejali sovraštvo in zasmehovanje proti krščanskim prepričanjem in načinu življenja. In to se nadaljuje tudi danes, v bolj ali manj očitnih oblikah preganjanja.« Gre za preganjanje, za katero je značilno »neverjetno širjenje tudi v našem svetu, z namenom, da bi porušili celotno strukturo Cerkve – in sicer tako, da se napade tiste, ki so bolj šibki v veri, slabo opremljeni z duhovnega vidika, da bi lahko sprejeli soočanje, zaničevanje, odrinjenost na rob.«

Kdo je danes Amalek?

Naš Amalek se po Bovatijevih besedah kaže v različnih oblikah, ki so za mnoge privlačne, in zahrbtno napada tiste, ki niso pripravljeni. Velikanske ideološke sile, ki so se združile, da bi spodbujale pristranske interese, so postale grožnja in uporabljajo vsa sredstva – od izkrivljenih informacij do ekonomskih povračilnih ukrepov –, da bi uničile to, kar je utemeljil Kristus. »Skala, na kateri je zgrajena Cerkev, se bo zoperstavila zlu, vendar ne brez našega dejavnega sodelovanja vere in molitve,« je še dejal tajnik Papeške biblične komisije ter spodbudil, da bi se vprašali, kakšna sredstva uporabljamo za soočanje s tistim, ki s prevaro in nasiljem ovira dobro – nekatera orožja so namreč morda zastarela, neprimerna ali nezadostna. Najpomembnejši sta po njegovem mnenju človeška in duhovna formacija duhovnikov in laikov.

Mojzesov pogled uprti k Bogu

»Mojzesov pogled je med molitvijo usmerjen k Bogu – ne zato, ker se ne bi zanimal za bitko, ampak zato, ker jo želi usmeriti k zmagi. Mojzes na gori predstavlja skrivnostno moč, ki vodi vojsko do zmage: potopitev v Boga je nujen pogoj za to, da bo bitka na zemlji uspešna. Zmago se doseže z dvignjenimi rokami, z običajno držo molivca: izid vojne ni v rokah vojaka, Jozueta, ampak v rokah Mojzesa, ki kliče Boga.« Mojzes ponižno dopusti, da mu duhovnika Aron in Hur pomagata uresničiti njegovo poslanstvo s tem, da podpirata njegovi roki. To nam pove, da je vsakdo »nepogrešljiv, hkrati pa tudi, da je molitev učinkovita v občestvu, v molitvenem izrazu zaveze med brati in z Bogom – tudi zato, ker izraža ljubezen, solidarnost, enost, v istemu služenju za vse Božje ljudstvo.«

Božjastni deček, pomanjkanje vere

Evangeljski odlomek (Mt 17,14-21), ki ga je v četrtek dopoldan p. Bovati povezal z Drugo Mojzesovo knjigo, pa je govoril o boju s satanom. Božjastni deček predstavlja »trpečo in nezaščiteno osebo, ki je v veliki nevarnosti, ker nima sredstev, ki bi ji pomagala, da bi se oprijela dobrega. Poleg njega je oče, ki je priča sinovega trpljenja. Da bi ga rešil, se obrne na učence, katerim je Jezus dal oblast izganjanja duhov in ozdravljanja vsakovrstnih bolezni. Vendar pa v tem prizoru učenci ne dosežejo  ničesar, njihova dejanja niso učinkovita; njihovemu posegu manjka duhovna moč, da bi mogli premagati duha zla.« In to je po Bovatijevem mnenju uganka pripovedi: »Zakaj učinkovitost izgine? Zakaj je moč, kljub temu, da je bila dana, brez rezultatov? Jezus govori o pomanjkanju vere, o "nevernem in pokvarjenem rodu".«

Če se srce ne pridruži Božji skrivnosti, je molitev prazna

P. Bovati je razložil, da to, kar manjka, ni le molitev. Vprašanje je namreč, »če imajo učenci vsaj trohico vere.« Molitev ni le recitiranje, ne sestavlja jo formalnost ustnic:  če se srce ne pridruži Božji skrivnosti, je molitev prazna. Vendar pa more biti tudi šibka, iskrena in ponižna molitev – če kliče božjo moč, ki je lahko le v Gospodu – močno orožje, ki nam je dano, da bi sodelovali pri prihodu Kraljestva.«