Kard. Tagle: Sedem let s papežem Frančiškom. Prilika o Božji bližini

Andreja Červek – Vatikan

Z molitvijo blizu vsem, ki trpijo, brez razlik: naj so to osebe, okužene s koronavirusom ali pa prebivalstvo, izčrpano zaradi vojne, kot je to v Siriji. Tako papež Frančišek živi te dneve, zaznamovane z izrednimi ukrepi proti širjenju pandemije, kot tudi mineva sedma obletnica njegove izvolitve za Petrovega naslednika. Datum, 13. marec 2013, ostaja nepozaben v spominu vernikov in ne samo njih, ampak v spominu vsega sveta. S posebno ganjenostjo se ga v intervjuju za vatikanske medije spominja tudi kardinal Luis Antonio Tagle, prefekt Kongregacije za evangelizacijo narodov, ki sedem let Frančiškovega pontifikata opiše kot »priliko« o bližini in sočutju Boga.

Kardinal Tagle je bil eden od šestih škofov, ki so bili umeščeni za kardinale med zadnjim konzistorijem Benedikta XVI. Tri mesece zatem se je udeležil konklava, med katerim je bil izvoljen papež Frančišek. Tagle med mnogimi spomini na 13. marec 2013 želi izpostaviti dva: »Predvsem, ko je kardinal Bergoglio dobil število glasov, ki so bili potrebni za izvolitev papeža, je med kardinali izbruhnili veselje, aplavzi in zahvale Bogu, ki nam je še enkrat zagotavljal, da ne zapušča svoje Cerkve. A ko sem pogledal kardinala Bergoglia, sem ga videl sedečega s povešeno glavo. Njegova živahnost se je nenadoma spremenila v patos. V povešeni postavi novega papeža sem zaznal težo pokorščine, ukloniti se skrivnostni Božji volji. Zaznal sem tudi poklonitev v molitvi, dejanje zaupanja v Boga, ki je resnični Pastir Cerkve. Ko smo se zatem pridružili papežu, da bi pozdravili množico, zbrano na Trgu svetega Petra, sem se zavedel, da je vsak novi papež dar, ki ga Bog počasi razkriva skozi leta njegove papeške službe, je obljuba, ki jo bo Bog izpolnil pred svojim ljudstvom. Medtem ko sem se 13. marca 2013 zahvaljeval Bogu za dar papeža Frančiška, sem bil ganjen ob daru in obljubi, ki jo je Bog začel deliti s Cerkvijo in svetom v prihajajočih dneh.«

Kot pastir velike škofije v Manili na Filipinih, kardinal Tagle pravi, da mu je Frančiškov pontifikat pomemben zgled, in našteva: »Biti pozoren do posamezne osebe sredi velike množice ljudi, ohranjati osebni stik v ogromni organizaciji ali cerkveni birokraciji, sprejeti svoje omejitve in potrebo po sodelavcih sredi nadčloveških pričakovanj, vedeti, da si služabnik in ne odrešenik.«

Med osebnimi srečanji s svetim očetom na kardinala Tagleja naredi vtis, da je Frančišek v papeštvu ohranil »preprosto osebnost, humor in vestnost«. Vedno ko se srečata, papež najprej povpraša po Taglejevih starših. »Čeprav ga mnogi upravičeno imajo za enega od motorjev in oblikovalcev zgodovine in današnjega človeštva, jaz v njem in v najinih pogovorih vidim preprosto 'priliko' o bližini in sočutju Boga. S tem ko je ta 'prilika', papež Frančišek lahko premika in oblikuje zgodovino.«

Kardinal Tagle odgovori na vprašanje, kako to, da nekateri ne morejo sprejeti papeževe »prednostne opcije«, ki jo ima do odvrženih: bolnih, revnih, migrantov, sedaj so to tudi osebe s koronavirusom. Pravi, da ne želi obsojati nikogar.  »Želim preprosto spomniti vse, vključno s sabo, da posebna ljubezen, ki jo kristjani morajo imeti do zadnjih v družbi, ni izum papeža Frančiška. Sveto pismo, praksa Cerkve od njenega začetka, družbeni nauk Cerkve, pričevanje mučencev in svetnikov, tudi stalno poslanstvo Cerkve med revnimi in zanemarjenimi skozi stoletja, sestavljajo zbor in uglašenost, ki smo jo povabljeni poslušati in h kateri smo poklicani pridružiti svoje glasove in 'instrumente', ki jih imamo na razpolago, torej svojo osebnost, svoj čas, svoje sposobnosti, svoje bogastvo.« Predlaga, da bi imeli več osebnih stikov in srečanj z nezaščitenimi in revnimi osebami. A pri teh srečanjih moramo privoliti, da nam vznemirijo srce in nas usmerijo v molitev, da bomo tako lahko slišali Jezusa, ki nam govori v revnih.

Prefekt Kongregacije za evangelizacijo narodov se dotakne še misijonarskega oznanjevanja Cerkve, ki je temeljnega pomena za papeža Frančiška, saj pogosto govori o Cerkvi v izhodu. »Res je, da je po papežu Frančišku 'Cerkev v izhodu' Cerkev, ki gre proti moškim in ženskam in konkretnim situacijam sveta, da bi ponesla evangelij preko besed in dejstev. Misijonstvo ali evangelizacija je razlog, da Cerkev je. Ne smemo pa pozabiti, da papež Frančišek izpostavlja tudi bistveno dejstvo, da mora misijonstvo črpati svoj izvor iz globokega srečanja z Jezusom, iz izkušnje vere in prepričanja, da nas Jezus ljubi in nas rešuje, iz srca, ki je polno veselja, ki ga samo evangelij lahko prinese, iz srca, ki ga Sveti Duh spodbuja, naj ga podelimo z drugimi, tako da bo naše veselje in veselje drugih lahko popolno. Brez Jezusa in Svetega Duha, misijonstvo ni 'izhod', ki prihaja od Očeta. Postane človeški projekt, socialni ali državni program, ki je sam po sebi lahko dober, a morda ni krščansko ali cerkveno misijonstvo v resničnem smislu besede 'misijonstvo'. Pristno krščansko misijonstvo zahteva pristne priče. Potrebujemo pristne misijonarje, ne samo delavcev.«

Ob koncu intervjuja kardinal Tagle izreče še voščilo ob papeževi sedmi obletnici izvolitve: »Papežu Frančišku želim, da bi lahko še naprej odkrival in izražal dar in obljubo, ki ju je Bog dal Cerkvi in človeštvu, ko ga je pred sedmimi leti poklical v papeško službo. Da bi lahko prejel tolažbo v molitvi in ljubezni mnogih oseb. In želel bi reči: 'Sveti oče, ostani zdrav in poln veselja!'.«