Prva adventna Cantalamessova pridiga: »Blagor njej, ki je verovala«

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Ona ni obhajala adventa, ampak ga je živela v svojem telesu. Kakor vsaka noseča žena, Marija ve, kaj pomeni biti v »pričakovanju« in zato lahko tudi nam pomaga čakati v močnem in eksistencialnem pomenu prihod našega Odrešenika. Božjo Mater bomo zrli v treh trenutkih, v katerih jo samo Sveto pismo predstavi v središču dogodkov: v oznanjenju, obiskovanju in rojstvu.

»Glej, dekla sem Gospodova…«

Začnimo pri oznanjenju. Ko je Marija prispela do Elizabete, jo je ta sprejela z velikim veseljem in »polna Svetega Duha« vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala, da se ji je izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Nekaj velikega, kar se je zgodilo v Nazaretu, po pozdravu angela je, da je Marija »verovala« in je tako postala Gospodova Mati. Brez dvoma se to nanaša na Marijin odgovor angelu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). S temi nekaj in preprostimi besedami se je izvršilo največje in najodločilnejše dejanje vere v zgodovini sveta. Te Marijine besede predstavljajo višek vsakršne verske drže pred Gospodom…

Sama z Bogom

Na prvi pogled je bilo to Marijino dejanje vere zelo lahko in celo samoumevno. Postati mati kralja, ki bo večno kraljeval v Jakobovi hiši, mati Mesija! Ni bilo to ravno tisto, kar je vsako judovsko dekle sanjalo? Vendar pa je takšno razmišljanje zelo človeško in zelo meseno. Prava vera ni nikoli privilegij ali čast, ampak je vedno nekaj umiranja in to je bila predvsem Marijina vera v tem trenutku. Zlasti pa Bog nikoli ne vara, nikoli ne pridobi soglasja stvaritev s pomočjo prikrite resnice, skrivajoč pred njimi posledice tega s čemer se bodo soočile.

Marija je edina, ki je verovala istočasno, ko se je dogajalo, preden je imela kakršno koli potrditev ali overovitev s strani dogodkov in s strani zgodovine. Verovala je popolnoma osamljena. Glede tega je Jezus rekel Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.« Marija je prva med tistimi, ki je verovala, ne da bi videla.

Sveti Pavel pravi, da Bog ljubi tistega, ki daruje z veseljem (2Kor 9,7) in Marija je rekla svoj »da« z veseljem. Marija ni rekla po latinsko »fiat« ali po grško »genoito«, ampak je rekla po hebrejsko »amen« (tako naj bo). V »amen« se prepozna to, kar je bilo rečeno, kot nekaj dokončnega, trdnega, veljavnega in zavezujočega. Natančen prevod tega, kar je Marija rekla kot odgovor Bogu je: »Tako je in tako naj bo«. S tem označuje ob enem vero in pokorščino. Prizna, da je to, kar pravi Bog resnično in se temu podredi. Marija je torej poosebljen »amen« Bogu.

Po sledeh Marije

Kakor se sled ladje širi vse do tega, da izgine in se izgubi na obzorju, vendar pa se ta le začne pri eni točki, ki je točka ladje, tako je z neizmerno sledjo vernikov, ki tvorijo Cerkev. Ta se začne pri eni točki in ta točka je Marijina vera, njen »zgodi se«. Vera, združena z upanjem, pa je edina stvar, ki se ne začne s Kristusom, temveč s Cerkvijo in zato z Marijo, ki je njen prvi član, bodisi časovno kot po pomembnosti. Marija nam predvsem govori o pomembnosti vere. Po veri smo občutljivi za »milost«. Vera je osnova vsega, je prva od dobrih del, ki jih moramo storiti. Božje delo pa je, pravi Jezus, da verujete. Vera je zato tako pomembna, ker je edina, ki ohranja za milost njeno zastonjskost. Milost in vera sta dva stebra zveličanja, sta dve nogi za hojo ali dve peruti za leteti.

Potrebno je torej osebno verovati, vendar v Cerkvi, verovati v Cerkev, a osebno. Neverjetna moč je v teh besedah: »Verujem v Boga Očeta Vsemogočnega«. Moj majhen jaz je pridružen in združen z vsem tem mističnim Kristusovim telesom tako preteklim kot sedanjim in oblikuje močnejši krik kot je hrup morja. Zaradi tega krika se tresejo temelji kraljestva teme.

Tudi mi verujmo!

 Preidimo sedaj k premisleku kaj osebno in asketsko to, kar izhaja iz Marijine vere pomeni za nas. Sveti Avguštin, potem ko je zatrdil, da je Marija polna vere rodila verujoč to, kar je spočela verujoč, je iz tega potegnil praktično apliciranje: »Marija je verovala in ta njen verovati, se je zgodil. Verujmo tudi mi, da bi to, kar se zgodilo v njej, bilo koristno tudi za nas«.

Kaj je torej potrebno storiti? Preprosto je. Potem ko smo molili, da ne bi bilo nekaj površinskega, recimo Bogu z istimi Marijinimi besedami: »Tukaj sem, sem Gospodov služabnik, služabnica. Zgodi se mi po tvoji besedi!« Rečem »amen«, torej »da« moj Bog vsemu tvojemu načrtu, ves se ti izročam.