Kardinal Czerny: Moja družina kakor slika bega v Egipt
Andreja Červek – Vatikan
Vera, judovsko poreklo, mati v koncentracijskem taborišču, vojna, beg v Kanado, vrnitev v Češkoslovaško in odkrivanje svojega porekla, pogum Cerkve, ki se ne pusti razdrobiti v letih komunizma. V intervjuju za češko redakcijo Vatikan News je o svojem življenju spregovoril kardinal Michael Czerny. Rodil se je v Češkoslovaški, odraščal pa v Kanadi. Med pripovedovanjem o svojih starših pravi, da so »le redko« govorili o letih druge svetovne vojne. Molk, ki je izhajal iz boleče osebne zgodbe in strahu, da bi se jo lahko napačno razlagalo, tudi zaradi odločitve, da si družina v Kanadi ustvari novo življenje. Med spomini kardinala Czernyja je tudi upodobitev »bega v Egipt«, ki ga je na steklo narisala njegova babica, in ki jo je izbral za spominsko podobico ob imenovanju za kardinala.
Michael Czerny spregovori o svojih starših, predvsem o materi, ki je bila v koncentracijskem taborišču: »Moji starši so živeli na Moravskem. Moja mati, Winifred Hayek Czerny, je bila med drugo svetovno vojno v zaporu in v koncentracijskem taborišču, vsega skupaj dvajset mesecev. Morala je tudi delati kot dninarka. Čeprav je bila rojena rimokatoliškim staršem, so bili njeni stari starši rojeni kot judje in je bila obravnavana kot judinja s strani nacistične oblasti, ki je od marca 1939 imela oblast na tako imenovanem Protektoratu Češke in Moravske. Tudi moj oče Egon Czerny je bil rimokatoličan, a ker ni bil judovskega porekla, ni bil v koncentracijskem taborišču. Dali so ga v taborišče prisilnega dela v Postoloprtyju za osem mesecev, ker se ni hotel ločiti od moje mame, medtem ko je bila zaprta v Terezinu.«
Czerny zatrdi, da njegova mati sebe ni imela za »osebo, ki je preživela holokavst«, kajti holokavst je bil za judovsko skupnost, medtem ko se je ona istovetila s rimokatoliško. »Njena drža je bila, da je sebe obravnavala kot osebo, ki je imela srečo, da je preživela morilsko norost nekega režima, ki ni imel legitimnih razlogov za preganjanje in sojenje osebe zgolj na podlagi njenega izvora. Ko se je vrnila v Terezin, aprila 1995, je v knjigi gostov tamkajšnjega muzeja napisala: 'Preživela sem.' Dejansko je preživela strašno zlo, ki je zapiralo ljudi, vsakega edinstvenega v svojem bistvu, in jih naredilo anonimne, najprej jih je skrčilo na številke in jih zatem spremenilo v pepel, v prah s plinom in ognjem. S svojo umetnostjo je mati spremenila tisto zlo. Iz prahu, iz gline je oblikovala podobe mnogih živih oseb, podobe, ki bodo trajale dolgo, precej dlje kot običajno dolgo življenje nekega človeka, kajti – ironija usode – bile so žgani v peči. Naša družina je muzeju v Terezinu darovala tri njene skulpture, med katerimi ena upodablja mene.«
Kardinal se na tem mestu spomni svoje babice, Anne Hayek, ki je tudi imela umetniško žilico. Med njenimi deli je slika na steklu »Beg v Egipt«. Čeprav katoličani, je bila z možem Hansom in dvema otrokoma zaprta v koncentracijsko taborišče v Terezinu zaradi judovskega porekla svojih prednikov. Umrla je v Auscwitzu nekaj tednov po koncu druge svetovne vojne, ostala družina pa mnogo prej.
Czerny se zatem vrne k letom, ko sta starša sprejela veliko odločitev: zapustiti Evropo in oditi v Kanado. To je bil čas načrtov, ki so propadli, in čas odločitve, da gredo dalje ter se odpravijo čez ocena, da bi začeli na novo. To so leta med 1946, ko se je rodil kardinal, in 1948, ko se je rodil njegov brat. V Kanadi se navsezadnje le najde nekdo, ki mladi družini zagotovi pomoč, kljub negotovosti, da se bo našlo delo. Neka družina jim pomaga, da pridejo v Kanado in se navadijo na novo mesto, spoznajo jezik, kulturo in navade, najdejo prijateljstva, čeprav so še naprej živeli z jezikom in kulturo, ki so ju prinesli s sabo.
Czerny se oktobra 1987 za nekaj mesecev vrne v Češkoslovaško, da bi spoznal deželo svojega rojstva in neposredno izkusil življenje pod komunizmom. V Brnu se sreča s predstavniki tiste »Cerkve molka«, ki bo v zgodovini ostala znana po svojem prispevku k padcu »zidu sramu«, ki je brezobzirno presekal svet na dva dela. »Pri vseh tistih srečanjih sem ostal pod vtisom poguma in vere tistih, ki so ohranjali živi plamen krščanske vere in odprli svetišče cerkvenega življenja v komunističnih letih. Nihče si ni predstavljal, da bo le čez nekaj mesecev prišlo do velike spremembe.«
Kardinal Czerny naredi preskok v času in prispe do leta 2017, ko je postal eden od dveh podtajnikov vatikanskega oddelka za migrante in begunce, 5. oktobra 2019 pa bil imenovan za kardinala. Pojasni izbiro svojega kardinalskega grba: »Kot odsev te skrivnosti in moje življenjske izkušnje, moj grb prikazuje čoln s štiričlansko družino – begunci in ostale osebe, ki se premikajo, pogosto gredo s čolnom. Moja družin štirih oseb je prispela v Kanado s čolnom in voda pod njim spominja na Atlantski ocean. Čoln je tudi tradicionalna podoba Cerkve kot Petrove barke, ki ima naročilo našega Gospoda, da sprejme tujce (Mt 25,35), neodvisno od tega, kje se Cerkev nahaja. Poleg tega, kot simbol gibanja Barka, čoln spominja na dela usmiljenja do vseh, ki so izključeni, pozabljeni ali prikrajšani. Zlato sonce nad čolnom je pečat Družbe Jezusove, jezuitov. Zeleno ozadje spominja na okrožnico papeža Frančiška Laudato si', ki nas vse vabi, da skrbimo za blagostanje stvarstva, našega skupnega doma.«
Geslo, ki si ga je izbral kardinal Czerny, je »Suscipe«, »Vzemi«, prva beseda in naslov molitve, ki jo je sv. Ignacij uporabil v sklepni kontemplaciji duhovnih vaj, torej v kontemplaciji za dosego Božje ljubezni. »Tako z eno besedo Suscipe želim izreči celotno molitev popolnega darovanja Bogu, kar je duhovnost kardinala. V svojem pismu novim kardinalom, oktobra 2019, je papež pojasnil, kaj to dejansko pomeni: 'Cerkev vas prosi za novo obliko služenja, poziva vas k večji žrtvi sebe in k doslednemu življenjskemu pričevanju.' Škrlatna oblačila predstavljajo prelitje krvi – usque ad effusionem sanguinis, popolno lojalnost in zvestobo Kristusu.«
Tudi škofovski križ je nekaj posebnega. Zasnoval ga je italijanski umetnik Domenico Pellegrino. »Vzel je les ostankov čolna, s katerim so migranti prečkali Sredozemlje iz Severne Afrike, ko so poskušali pridi do italijanskega otoka Lampedusa. Izbrani material namiguje na križ, na katerem je bil križan Jezus, Božji Sin, da bi odvzel grehe sveta. Zabiti žebelj je originalen, jasno nas spominja, da je Jezus bil pribit na križ. Jezuitski grb po izročilu vsebuje tri žeblje. Skromen les poudarja jezuitsko zaobljubo uboštvu in željo po ponižni in zavzeti Cerkvi. Izvor odraža beg moje družine in moje sedanje odgovornosti na oddelku za migrante in begunce. Razpoke v rdeči barvi in v lesu spominjajo na rane, trpljenje, prelito kri med križanjem ter kako svet pozablja na sočutje in pravičnost; medtem ko bolj svetla barva – v zgornjem delu – predstavlja vstajenje našega Gospoda in Odrešenika ter polnost življenja, ki nam ga je On prinesel.«
