Sinoda: Božja Beseda, mladoletni, voda, komunikacija

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Središčnost Božje Besede

Nekateri govorniki so poudarili, da je potrebno ponovno premisliti o službenosti Cerkve, pri čemer naj bo merilo sinodalnost. 

Na ta način bo lahko Cerkev v Amazoniji vedno bolj Cerkev Besede. Božja Beseda je prisotnost, ki je dejavna in usmiljena, vzgojna in preroška, formativna in performativna; poleg tega zastavlja vprašanja tudi na področju celostne ekologije in je znamenje družbenega, ekonomskega, kulturnega ter političnega prizadevanja za razvoj novega humanizma. Potrebni so novi služabniki Besede, ki bi dali nove odgovore na sodobne izzive. Zato je ključnega pomena vlaganje v laike, ki bodo dobro pripravljeni in bodo znali v misijonarskem duhu prinašati evangeljsko oznanilo na vse konce Amazonije. Primerna formacija laikov je poleg tega ključnega pomena tudi za nove duhovne poklice.

Vloga laikov in žensk

Tudi tokrat je bil v enem izmed prispevkov podan predlog, da bi bila tema enega izmed naslednjih zasedanj sinode viri probati in službenost žensk, saj je vsesplošnega pomena. Spet drugi prispevek pa je svetoval, da ni primerno, da bi bili v ospredju viri probati duhovniki, ampak viri probati diakoni: stalni diakonat namreč po mnenju nekaterih predstavlja pravi laboratorij, v katerem bi se lahko poročeni moški pripravili na prejem zakramenta mašniškega posvečenja.   

Zaščita mladoletnih in ranljivih odraslih

Med ponedeljkovim popoldanskim zasedanjem je bilo nadalje govora o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih v Amazoniji. 

Poudarjeno je bilo, da mora biti Cerkev vedno pozorna, odgovorna in pogumna ter mora delovati transparentno. Večkrat so govorniki opozorili na kriminalne mreže in združbe na področju Amazonije, ki kradejo otroštvo najmlajših zaradi zlorab in trgovine z ljudmi ter z organi. Obstajajo velike ekonomske razlike ter pomanjkanje učinkovitih ukrepov lokalnih in mednarodnih oblasti, ki bi se borile proti takšnim in podobnim grozovitim zločinom. Zato je potrebno več pozornosti nameniti tudi preventivi, predvsem s pomočjo škofovskih konferenc in redovnih skupnosti. Prav tako so predlagali, da bi preko Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju dosegli, da bi velika podjetja spoštovala mednarodne predpise glede trgovine z ljudmi ter ustanovili posebne pastoralne komisije za soočanje te problematike.

Pastorala poklicanosti in pastorala mladih

Na področju evangelizacije je bil nadalje izpostavljen pomen pastorale poklicanosti. Le-to mora spremljati pastorala mladih, ki naj bo klic in hkrati predlog za osebno srečanje s Kristusom. Mlade, ki želijo slediti Kristusu, je potrebno spremljati s primerno formacijo, preko življenjskega pričevanja. Duhovniki bodo morali torej temeljito razumeti potrebe Amazonije: njihove kateheze naj ne bodo preveč akademske, ampak v misijonskem duhu ter s srcem pastirja.

Primarni vir vode

Prav tako so poudarili pomen katehetske formacije za celostno ekologijo, posebej za varovanje in zaščito vode, ki je primarno sredstvo in vir življenja. 

Skrb za vodne vire je zato temeljnega pomena: vsak dan namreč tisoč otrok po svetu umre zaradi bolezni, povezanih z vodo in mnogo ljudi trpi zaradi težav z vodo. Ob tem so spomnili na besede papeža Frančiška, ki je večkrat dejal, da bo naslednja svetovna vojna povezana z vodo. Zato je potrebno nujno vsesplošno ozaveščanje glede varovanja skupnega doma in sprave s stvarstvom, ki je znamenje Božje navzočnosti. Kasneje bo prepozno, so spomnili v dvorani. Poziv k »ekološkemu spreobrnjenju« je povezan tudi z etično razsežnostjo trenutnih načinov življenja, ki so pogosto preveč zaznamovani s tehnokracijo ter koristnostjo kot absolutnim ciljem, vendar na škodo pogleda na osebo kot na celostno človeško bitje.

Izziv komunikacije

V nadaljevanju so v sinodalni dvorani razmišljali o komunikaciji: preko sredstev množičnega obveščanja se je potrebno odpreti vsem kulturam in jezikom, da bi se lahko tudi na ta način amazonska ljudstva okrepila. Cerkveni mediji naj bodo zato prostor za utrjevanje lokalnega znanja, tudi preko formacije komunikatorjev iz vrst avtohtonih prebivalcev in kmetov. Pri tem so prav tako spomnili na potrebo po varovanju avtohtonih ljudstev preko izobraževanja ali manjših projektov s področja družbenega razvoja. Pogosto so namreč izključena iz družbe, ker se jih vidi kot »nesposobne«, vendar jim je potrebno prisluhniti, jih razumeti ter sprejeti. Izražena je bila tudi spodbuda, da bi podpirali prisotnost ženskih redovnih skupnosti na mestnih periferijah Amazonije, tam, kjer živijo »nevidni«, tisti, ki nimajo ne glasu ne pravic. Pri tem so pozvali Komisijo Pravičnost in mir ter komisije za človekove pravice k večjemu medsebojnemu sodelovanju – v imenu varovanja človeškega življenja in planeta.

Ob zaključku desete generalne kongregacije je besedo prevzel papež Frančišek, ki je razmišljal ob nekaterih obravnavanih temah ter poudaril nekatera izhodišča, ki so ga najbolj nagovorila.