Parolin o odnosih med Svetim sedežem in Kitajsko: Iščemo praktične rešitve

Andreja Červek – Vatikan

Upamo na konkretne rezultate

O začasnem sporazumu med Svetim sedežem in Kitajsko o imenovanju škofov, ki je bil podpisan 22. septembra 2018, je vatikanski državni tajnik dejal, da gre za rezultat dolge poti, česar se dobro zavedata obe strani, a istočasno je to tudi novo izhodišče: »Upamo, da se bo sedaj lahko odprla nova faza večjega sodelovanja za dobro kitajske katoliške skupnosti in za harmonijo celotne družbe. Komunikacijski kanali delujejo,« je zatrdil Parolin in pripomnil, da obstajajo določeni elementi, ki povečujejo medsebojno zaupanje. »Uporabljamo metodo, za katero se zdi, da je pozitivna, ki jo bo skozi čas zagotovo treba še izpopolniti. A sedaj nas navdaja z upanjem, da bomo postopoma lahko dosegli konkretne rezultate. Moramo hoditi skupaj, kajti samo na ta način bomo lahko zacelili rane in pretekla nerazumevanja ter svetu pokazali, da se lahko dosežejo rodovitna pričakovanja, četudi so izhodišča različna.« Kard. Parolin je posebej izpostavil pomen resničnega dialoga, pri katerem se nihče ne odpove svoji identiteti. »Sveti sedež in Kitajska ne razpravljata o svojih sistemih in ne želita odpirati vprašanja, ki so že del preteklosti. Iščemo pa praktične rešitve za življenje konkretnih oseb, ki želijo mirno prakticirati svojo vero in dati pozitiven prispevek k svoji državi.«

Globalni izzivi potrebujejo globalne odgovore

Po Parolinovem prepričanju je zelo pomembno, da je dialog zmožen postopoma graditi vedno večje soglasje, ki daje »rodovitne sadove«. Kot je dejal: »Prvi in dvojni rezultat, ki ga že lahko vidimo, je, da se po eni strani začenja opuščati medsebojne obsodbe, vedno večje je poznavanje, bolj se posluša, bolje se razume sogovornikove zahteve; po drugi strani pa se odpira perspektiva dveh starodavnih mednarodnih subjektov, kot sta Kitajska in Sveti sedež, ki se vedno bolj zavedata skupne odgovornosti do velikih problemov našega časa. Globalnim izzivom morajo ustrezati globalni odgovori. Katolicizem pa je po svoji naravi globalno dejstvo, ki je zmožno na izviren način spodbujati iskanje smisla in sreče, krepiti vrednost pripadnosti določeni kulturi in istočasno doživljati univerzalno bratstvo.«

Inkulturacija in sinizacija

V zvezi s procesom inkulturacije evangelija in procesom sinizacije verstev, ki ga izvaja kitajska oblast, je kardinal Parolin zatrdil: »Inkulturacija je bistveni pogoj za dobro oznanjevanje evangelija. Da bi obrodil sad, je po eni strani treba varovati njegovo avtentično čistost in celovitost, po drugi strani pa se mora nagibati k posebni izkušnji vsakega naroda in kulture.« Kot primer je navedel Mattea Riccija, ki je znal biti pristno kitajski pri poučevanju vrednot človeškega prijateljstva in krščanske ljubezni. V prihodnje bi bilo pomembno »poglobiti to temo, predvsem odnos med inkulturacijo in sinizacijo«, kot je zatrdil Parolin in izpostavil, da je kitajska oblast izrazila pripravljenost, da ne bo posegala v naravo in nauk posameznih verstev. Izraza inkulturacija in sinizacija sta med seboj v odnosu, ne da bi se pomešala in si nasprotovala. Kvečjemu se lahko dopolnjujeta in odpirata nova področja za dialog na verski in kulturni ravni. »Glavni protagonisti tega prizadevanja so kitajski katoličani, ki so poklicani živeti spravo, da bi bili pristni Kitajci in v polnosti katoličani.«

V središču mora biti človeška oseba

O sodelovanju med Svetim sedežem in Kitajsko je kard. Parolin dejal, da obstaja veliko globalnih izzivov, h katerim je treba pristopiti v duhu pozitivnega sodelovanja. Navedel je vprašanje miru, boj proti revščini, okoljstvene in podnebne razmere, migracijo, etiko znanstvenega razvoja, ekonomski in družbeni napredek narodov. »Za Sveti sedež je primarnega pomena, da je na vseh teh področjih v središče postavljeno dostojanstvo osebe, pri tem pa je treba začeti pri konkretnem priznanju človekovih temeljnih pravic, vključno z versko svobodo, ter pri skupnem dobrem, kar je skupno vsem in vsakemu. Gre za zelo prostrana obzorja, ki danes bolj kot prej zahtevajo skupno zavzetost s strani vseh, tako vernih kot nevernih. Sveti sedež bo še naprej opravljal svoj del v okviru mednarodne skupnosti ter je odprt za vsako iniciativo, ki pospešuje skupno dobro.«

Vsi smo med seboj povezani

V današnjem mednarodnem kontekstu so politiki poklicani k zelo veliki odgovornosti, je poudaril vatikanski državni tajnik: »Kar se zgodi na lokalni ravni, ima skoraj nemudoma posledice na globalni ravni. Vsi smo med seboj povezani, zato besede in odločitve nekaterih vplivajo na življenje in mišljenje mnogih.« Vse, ki imajo neposredne politične odgovornosti je pozval, naj se zavedajo moči tega vplivanja na ljudi. »Želel bi jim povedati, da se tudi v najtežjih situacijah in pred najkompleksnejšimi odločitvami ne bojmo dvigniti pogleda in stopiti onkraj takojšnjih uspehov ter iskati trajne in dolgoročne rešitve, ki pomagajo graditi bolj človeško, pravičnejšo in dostojnejšo prihodnost za vse.«