Zaslužni papež Benedikt XVI. Zaslužni papež Benedikt XVI. 

Urednikova beseda ob 92. rojstnem dnevu Benedikta XVI.

Ob rojstnem dnevu zaslužnega papeža Benedikta XVI. je Andrea Tornielli, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo napisal svoje razmišljanje z naslovom »Benediktovih 92 let in tista "pot pokore", ki združuje dva pontifikata.«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Na začetku poudari, da tokratni rojstni dan zaslužnega papeža spremlja živahna razprava glede enega izmed njegovih zapisov, nekaterih njegovih »opazk« ‒ kot jih je sam poimenoval –, ki govorijo o temi zlorab mladoletnih. Benedikt se v njem sprašuje, kateri so pravilni odgovori na rano zlorab, ter zapiše: »Protisila nasproti zlu, ki ogroža nas in ves svet, more navsezadnje obstajati samo v tem, da se zanesemo« na Božjo ljubezen. V Cerkvi, ki bi jo naredili mi, ki bi bila zgrajena s človeškimi rokami, ki zaupa v lastne sposobnosti, ne more obstajati nikakršno upanje. »Če torej premišljujemo, kaj moramo storiti, je jasno, da ne potrebujemo druge Cerkve, ki bi si jo sami izmislili.« Danes »marsikje gledajo na Cerkev samo kot na nekakšen političen aparat« in »kriza, ki so jo povzročili mnogi primeri duhovniških zlorab, sili k temu, da gledajo na Cerkev naravnost kot na nekaj izjalovljenega, kar moramo zdaj temeljito vzeti v roko in oblikovati na novo. Toda od nas samih narejena Cerkev ne more predstavljati nikakršnega upanja.«    

Morda je ob praznovanju rojstnega dneva Josepha Ratzingerja koristno poudariti pristop, ki sta ga imela tako Benedikt XVI. kot njegov naslednik Frančišek k škandalom in zlorabam mladoletnih. Odgovor, ki ni nič kaj medijski in doneč, ki ni primeren, da bi bil zreduciran na slogan. Gre za odgovor, ki ne zaupa v strukture (čeprav potrebne), v nove izredne predpise (prav tako potrebne), ali vedno bolj podrobne in natančne protokole, s katerimi bi zagotovili varnost otrok (vsekakor nujni).

Najprej Benediktov in potem Frančiškov odgovor je globoko in preprosto krščanski. Za to, da bi ga razumeli, zadošča ponovno prebrati tri dokumente. Tri pisma Božjemu ljudstvu: na Irskem, v Čilu ter po vsem svetu, ki sta jih oba papeža napisala v trenutkih največje napetosti zaradi škandalov.

V pismu irskim vernikom marca 2010 je papež Benedikt XVI. zapisal, da so »ukrepi, s katerimi je potrebno na pravi način obravnavati posamezna kazniva dejanja, bistveni, vendar pa zgolj ti ne zadoščajo: potreben je nov pogled, ki bi sedanjo in prihodnje generacije navdihnil, da bi iz daru naše skupne vere naredile zaklad.«

Benedikt XVI. je povabil, »da bi vsi v ta namen eno celo leto, do velike noči leta 2011, darovali svoje petkove pokore. Prosim vas, da darujete svoj post, svojo molitev, branje Svetega pisma in dela usmiljenja za to, da bi dosegli milost ozdravljenja in prenove za Cerkev na Irskem. Spodbujam vas, da bi ponovno odkrili zakrament sprave ter bi se pogosteje posluževali prenavljajoče moči njegove milosti.«

»Posebna pozornost – je še dodal papež – bo morala biti namenjena evharistični adoraciji«. Molitev, adoracija, post in pokora. Cerkev ne obtožuje zunanjih sovražnikov, zaveda se, da najmočnejši napad prihaja s strani notranjih sovražnikov ter greha v Cerkvi. In predlagano zdravilo je ponovno odkritje bistva vere ter »spokorniške« Cerkve, ki prepozna, da potrebuje odpuščanje in pomoč od zgoraj. Srce sporočila, ki je prepleteno s ponižnostjo, bolečino, sramom, potrtostjo, vendar pa hkrati odprto za upanje, je krščanski, evangeljski pogled.

Osem let pozneje, 1. junija 2018, je bilo objavljeno drugo papeževo pismo kristjanom v državi, ki jo je prizadel škandal pedofilije. To je pismo, ki ga je Frančišek poslal Čilencem. V njem zapiše: »Dejstvo, da sem vas apeliral, vas prosil za molitev, ni bilo praktična prošnja in še toliko manj dejanje dobre volje,« ampak prav nasprotno, »želel sem postaviti to temo tja, kamor je potrebno: položaj Božjega ljudstva … prenova cerkvene hierarhije sama v sebi ne ustvarja prenove, h kateri nas spodbuja Sveti Duh. Poklicani smo, da bi skupaj pospeševali cerkveno preobrazbo, ki bi vključevala vse.«

Papež Frančišek vztraja pri dejstvu, da Cerkev ne gradi same sebe, da ne zaupa sama vase: »Cerkev z ranami se ne postavlja v središče, nima se za popolno, ne išče, da bi zakrila ali prikrivala svoje zlo, ampak tja postavi tistega, ki more edini ozdraviti rane in ki ima ime: Jezus Kristus«.

Tako pridemo do 20. avgusta 2018, do Frančiškovega pisma Božjemu ljudstvu na temo zlorab. Gre za prvo pismo na to temo, ki ga je katerikoli papež naslovil na vernike vsega sveta. Tudi ta nov poziv Božjemu ljudstvu se sklene na isti način: »Pri tem nam bosta v pomoč molitev in pokora. Celotno sveto verno ljudstvo vabim k tej spokorni vaji molitve in posta v skladu z Gospodovo zahtevo, ki prebuja našo vest, našo solidarnost in naše prizadevanje za kulturo varovanja in odločnega "nikoli več" vsakršni obliki zlorabe.«

Pokora in molitev nam bosta poleg tega »pomagali izostriti oči in srce za trpljenje drugih ter zatreti željo po gospodovanju in posedovanju, ki sta pogosto korenina tega zla.«

Frančišek ponovno predlaga pot pokore, ki nima nič skupnega s kakršnimkoli triumfalizmom – kot je poudaril v homiliji na letošnjo cvetno nedeljo – in s podobo Cerkve, ki je močna in protagonistka, ki poskuša prikriti svoje šibkosti in svoj greh. Isto, kot je predlagal njegov predhodnik.

Prisluhni prispevku
Ponedeljek, 15. april 2019, 19:27