P. Cantalamessa: Janez in Pavel, dva pogleda na Kristusovo skrivnost

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Relativnost, od katere je odvisna naša prihodnost: Bog

Na začetku je dejal, da je svet v teh dneh vznemirjen zaradi fotografije črne luknje, ki potrjuje Einsteinovo teorijo relativnosti. Poudarja se, da gre za epohalen dogodek, vendar pa po besedah papeškega pridigarja obstaja še druga relativnost, ki je neskončno pomembnejša, saj je od nje odvisna naša prihodnost: Bog.

Janez in Pavel: dva različna pogleda na Kristusovo skrivnost

»V Novi zavezi ter v zgodovini teologije obstajajo stvari, ki niso razumljive, če se ne upošteva osnovnega dejstva – namreč tega, da imamo dva različna, čeprav dopolnjujoča se, pristopa h Kristusovi skrivnosti: Pavlovega in Janezovega.«

Janez v središče postavi učlovečenje

»Janez vidi Kristusovo skrivnost izhajajoč iz učlovečenja. Jezus, Beseda, ki je postala meso, je zanj najvišji razodevalec živega Boga, tisti, izven katerega nihče ne "pride k Očetu". Zveličanje je v tem, da prepoznamo, da je Jezus "prišel v mesu" (2Jn 7) ter verujemo, da je on "Božji Sin" (1Jn 5,5); "kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja" (1Jn 5,12). Kot se vidi, je v središču vsega "oseba" Jezusa človeka-Boga«.

Ključni poudarek pri Pavlu: velikonočna skrivnost

»Posebnost tega Janezovega pogleda je zelo očitna, če ga primerjamo s Pavlovim. Za Pavla v središču pozornosti ni toliko Kristusova oseba, v smislu ontološke stvarnosti, ampak predvsem njegovo delovanje, to je njegova velikonočna skrivnost smrti in vstajenja. Zveličanje ni toliko v tem, da verujemo, da je Jezus Božji Sin, ki je prišel v mesu, ampak v tem, da verujemo v Jezusa, "ki je umrl zaradi naših grehov in vstal zaradi našega opravičenja" (glej Rim 4,25). Osrednji dogodek za Pavla torej ni učlovečenje, ampak velikonočna skrivnost.«

 Janez – bolj zrelo obdobje vere v Kristusa

»Različen poudarek dveh polov skrivnosti odraža zgodovinsko pot, ki jo je vera v Kristusa prehodila po veliki noči. Janez predstavlja bolj zrelo obdobje vere v Kristusa, obdobje urejanja novozaveznih spisov. On je na koncu procesa ponovnega vračanja k izvirom Kristusove skrivnosti. To opazimo, če pogledamo, kako se začnejo evangeliji. 

Marko začne svoj evangelij z Jezusovim krstom v Jordanu; Matej in Lukov evangelij, ki sta bila napisana kasneje, storita korak nazaj in začneta s pripovedjo o Jezusovem rojstvu; Janez, ki piše zadnji, pa stori odločilen skok nazaj in začetka Kristusove izkušnje ne postavi več v čas, ampak v večnost: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog." (Jn 1,1)
Razlog za to spremembo je dobro znan. V tem času je vera stopila v stik z grško kulturo, ki jo bolj kot zgodovinska zanima ontološka razsežnost. Zanjo ni tako pomemben potek dejstev, ampak njihov temelj. Poleg tega so začeli biti vidni prvi znaki herezije doketizma, ki je pod vprašaj postavljal stvarnost učlovečenja.«

Vzhodna in zahodna teologija

»Upoštevanje razlike med Janezom in Pavlom je potrebno tudi zato, da bi bolje razumeli, kako se razlikujeta in dopolnjujeta vzhodna in zahodna teologija. Pravoslavna teologija in duhovnost pretežno temeljita na Janezu, medtem ko zahodna (protestantska še bolj od katoliške) na Pavlu. Za eno zveličanje pomeni pobožanstvenje, za drugo pa posnemanje Kristusa.«

»Pavlov Kristus«, ki na križu spremeni usodo človeštva

V nadaljevanju je p. Cantalamessa spregovoril o »Pavlovem Kristusu, ki na križu spremeni usodo človeštva. Pri tem je navedel Prvo pismo Korinčanom: »Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.« (1Kor 1,21-25)

Bog se razodene preko nemoči in nespameti križa

»Apostol govori o novosti delovanja Boga, skoraj o spremembi koraka in metode. Svet ni znal prepoznati Boga v sijaju in modrosti stvarstva; zato se je Bog odločil, da se bo razodel na nasproten način, preko nemoči in nespameti križa. Te Pavlove trditve ne moremo brati ne da bi se spomnili na Jezusove besede: "Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem." (Mt 11,25)«

V čem je novost Kristusovega križa?

P. Cantalamessa se je preko citatov Lutra, Karla Bartha in Benedikta XVI. vrnil na besede apostola narodov, ki v Pismu Rimljanom razloži, v čem je novost Kristusovega križa: »Ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.«  

Resnična vsemogočnost je popolna nemoč na Kalvariji

»Toda kaj tako pomembnega se je zgodilo na Kristusovem križu, da je le-ta postal odločilen trenutek razodetja živega Boga v Svetem pismu? Človeško bitje instinktivno išče Boga v smeri vsemogočnosti. Naziv, ki sledi imenu Boga, je skoraj vedno "vsemogočni". Ko pa beremo evangelij, smo povabljeni zreti popolno nemoč Boga na križu. Evangelij razodeva, da je resnična vsemogočnost popolna nemoč na Kalvariji. Malo moči je potrebno za to, da bi se razkazovali, vendar jo je potrebno veliko zato, da bi se dali na stran, da bi se izbrisali. Krščanski Bog je ta neskončna moč skrivanja sebe.«

Naš odgovor naj bo odgovor vere

V nadaljevanju je papeški pridigar zastavil naslednje vprašanje: »Kakšen bo naš odgovor pred skrivnostjo, ki smo jo zrli in ki nam jo bo dalo bogoslužje ponovno doživeti v velikem tednu? Prvi in temeljni odgovor je odgovor vere. Ne katerekoli vere, ampak vere, 

preko katere sprejmemo to, kar nam je Kristus pridobil.«
Da bi resnično in globoko živeli veliko noč, p. Cantalamessa spomni na povabilo apostola Pavla, naj »slečemo starega človeka« in »oblečemo Kristusa«, kar je potrebno storiti preko vere: »Človek se postavi pred Križanega in mu v veri izroči vse svoje grehe, svojo preteklo in sedanjo bedo, kakor tisti, ki odloži in v ogenj vrže svoje umazane ponošene obleke. Potem si obleče pravičnost, ki jo je Kristus pridobil za nas; reče, kakor cestninar v templju: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!", in se vrne domov opravičen (glej Lk 18,13-14).

Preiti od sprejetja k posnemanju

»Seveda pa se vse ne konča tukaj. Preiti moramo od sprejetja k posnemanju. Bog je pri stvarjenju pokazal svojo ljubezen do nas tako, da nas je napolnil z darovi: z naravo, modrostjo, spominom, svobodo in z vsemi drugimi darovi, ki so v nas. Vendar pa mu to ni zadostovalo. Kristus je želel trpeti z nami in za nas. Tako se dogaja tudi v odnosih med ljudmi. Ko se porodi ljubezen, človek takoj čuti potrebo, da bi jo izrazil tako, da bi ljubljeni osebi poklonil darilo. To počnejo zaljubljeni. Vendar pa vemo, kako gre naprej: ko se poročijo, se pojavijo omejenosti, težave, razlike v značaju. Darila ne zadoščajo več; da bi šli naprej in ohranjali živ svoj zakon, se je potrebno naučiti »nositi bremena drug drugemu« (prim. Gal 6,2), trpeti drug za drugega in drug z drugim. Na ta način eros, ne da bi se zmanjšal, postane tudi agape, ljubezen podaritve in ne le iskanja, kot je v okrožnici Bog je ljubezen to izrazil tudi Benedikt XVI.«

Od »delati stvari za Boga« k »trpeti za Boga in za Cerkev«

»Posnemanje delovanja Boga pa ne zadeva le zakona in poročenih; zadeva nas vse, še posebej posvečene osebe. V našem primeru napredek pomeni preiti od tega, da bi delali stvari za Kristusa in za Cerkev, k temu, da bi trpeli za Kristusa in za Cerkev.« P. Cantalamessa je navedel primer Matere Terezije, ki je svojo notranjo potrtost skrivala za nenehnim nasmehom na obrazu, živela jo je v popolni tišini. »V njej se vidi, kaj pomeni preiti od tega, da delamo stvari za Boga, k temu, da trpimo za Boga in za Cerkev. Gre za cilj, ki ni lahek, vendar pa nam k sreči Jezus ni dal le zgleda te nove vrste ljubezni; zaslužil nam je tudi milost, da bi jo naredili za svojo, preko vere in zakramentov. Naj zato v velikem tednu iz našega srca privre krik Cerkve: Molimo te, Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.«