Cerca

Vatican News
"Ko smo pred tabernakljem, smo tudi mi že del edinega zbora s Cerkvijo v nebesih: oni spredaj, mi pa, tako rekoč, za oltarjem; oni v gledanju, mi v veri." "Ko smo pred tabernakljem, smo tudi mi že del edinega zbora s Cerkvijo v nebesih: oni spredaj, mi pa, tako rekoč, za oltarjem; oni v gledanju, mi v veri."  (Vatican Media)

P. Cantalamessa: Češčenje Boga ni dolžnost, ampak privilegij in potreba

Danes dopoldan je v kapeli Odrešenikove Matere v apostolski palači potekala četrta postna pridiga p. Raniera Cantalamesse. Tokrat je govoril o češčenju Boga, pri čemer se je posebej zaustavil ob evharistični adoraciji. Poudaril je, da češčenje Boga ni dolžnost ali obveznost, ampak privilegij in človekova potreba.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Jezusove besede Samarijanki – magna karta češčenja

Na začetku je povedal, da so Jezusove besede, s katerimi odgovori na Samarijankino vprašanje glede kraja, kjer je potrebno častiti Boga, magna karta krščanskega češčenja: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«

V Novi zavezi poudarek, da se lahko časti le Boga

Nova zaveza je bila tista, ki je dala besedi češčenje to dostojanstvo, ki ga prej ni imela. V Stari zavezi imamo primere, v katerih so poleg Boga ljudje častili tudi angela (4MZ 22,31) ali kralja (1Sam 24,9); nasprotno pa je v Novi zavezi poudarek na tem, da je potrebno častiti samo Boga. 

Prvotni pomen: pokloniti se do tal

Beseda češčenje (proskunesis) je na začetku pomenila pred nekom pasti na kolena in se do tal prikloniti, v znamenje spoštovanja in podložnosti. V tem smislu je beseda uporabljena v evangelijih in v knjigi Razodetja. Oseba, pred katero se na zemlji prikloni do tal, je Jezus, v nebeškem bogoslužju pa žrtvovano Jagnje ali Vsemogočni. Le v pogovoru s Samarijanko in v 1Kor 14,25 ta izraz ne označuje več zunanjega dejanja in kaže na notranje razpoloženje duše v odnosu do Boga. Ta pomen besede se je tudi sicer vedno bolj uveljavil v vsakdanji rabi.

Kaj pomeni častiti

Vendar pa nas bolj kot pomen in razvoj izraza, zanima, kaj je češčenje in kako ga lahko udejanjamo. Na češčenje se sicer lahko pripravimo z dolgim premišljevanjem, vendar pa se zaključi z intuicijo – in kakor vsaka intuicija, ta ne traja dolgo. Je kakor utrinek luči sredi noči. Vendar gre za posebno luč: ne toliko za luč resnice, ampak za luč stvarnosti.

Pomen tišine

Eden izmed izrazov češčenja, ki je bolj učinkovit kot kakršnakoli beseda, je tišina. Sv. Gregor Nazianški je zapisal, da častiti pomeni povzdigniti k Bogu »hvalnico tišine«. … Če bi prav želeli reči nekaj, kar bi misel »zaustavilo« in ji preprečilo, da bi postopala naokrog, je to primerno storiti z najkrajšo besedo, ki obstaja: Amen, Da. Častiti pravzaprav pomeni privoliti. Pustiti, da je Bog Bog. In reči da Bogu kot Bogu ter samim sebi kot Božjim bitjem. V tem smislu je Jezus v Razodetju opisan kot Amen, Da, ki je postal oseba (prim. Raz 3,14).

S češčenjem se daruje in žrtvuje lastni jaz

Za češčenje se je torej potrebno prikloniti in utihniti. S češčenjem se daruje in žrtvuje lastni jaz, lastno slavo, lastno samozadostnost. Vendar pa je ta slava lažna in brez osnove, tako da je za človeka osvobajajoče, da se  slava uniči. Preko češčenja se osvobodi resnica, ki je bila ujetnica krivice. Postanemo »pristni« v najglobljem pomenu besede. Pri češčenju se že vnaprej zgodi vrnitev vseh stvari k Bogu.

Češčenje ni dolžnost, ampak potreba

Češčenje Boga ni dolžnost, obveznost, ampak privilegij, ali raje potreba. Človek ima potrebo po tem, da ljubi in časti nekaj veličastnega. Za to je ustvarjen. Ni torej Bog tisti, ki potrebuje, da ga častimo, ampak človek potrebuje to, da časti. Eden izmed mašnih hvalospevov pravi: »Tebi naša hvala ni potrebna, vendar se ti po tvoji dobroti smemo zahvaljevati. Naše hvalnice ti ničesar ne dodajo, pomagajo pa nam na poti k tebi po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« Zato mora biti češčenje svobodno. To, kar dela češčenje za vredno Boga ter hkrati vredno človeka, je svoboda – te pa ne smemo razumeti zgolj negativno kot odsotnost prisile, ampak tudi pozitivno, kot veselo zagnanost, spontan dar bitja, ki ta na način izrazi svoje veselje nad tem, da ima lahko nad seboj Boga, ki ga lahko časti, občuduje, poveličuje.

Evharistično češčenje

Katoliška Cerkev pozna posebno obliko češčenja, to je evharistična adoracija. Evharistično bogoslužje in češčenje izven maše je relativno novodoben sad krščanske pobožnosti. Na zahodu se je začel razvijati v 11. stoletju, kot reakcija na herezijo Berengerja iz Toursa, ki ni priznaval Jezusove »realne« navzočnosti v evharistiji, ampak le simbolično. Vendar pa lahko rečemo, da od tedaj naprej ni bilo nobenega svetnika, za katerega evharistična pobožnost ne bi bila ključnega pomena.

Adoracija, ena izmed najučinkovitejših oblik evangelizacije

Evharistična adoracija je prav tako ena izmed najučinkovitejših oblik evangelizacije. Mnoge župnije in skupnosti, ki so jo vključile v svoj vsakdanji ali tedenski urnik, to neposredno doživljajo. Pogled na osebe, ki so zvečer ali ponoči v tihi adoraciji pred Najsvetejšim v razsvetljeni cerkvi, je spodbudil mnoge mimoidoče, da so vstopili ter po kratkem času, ko so se zaustavili, vzkliknili: »Tukaj je Bog!« Prav kakor je zapisano, da se je dogajalo v prvih krščanskih skupnostih (prim. 1Kor 14,25).

Krščansko zrenje vedno vsebuje pogleda, ki se srečata

Krščansko zrenje pa ni nikoli enosmerno. Ni v tem, da bi gledali lasten popek, v iskanju globokega lastnega jaza. Vedno vsebuje dva pogleda, ki se srečata. Kmet iz župnije v Arsu, ki ga je sveti župnik vprašal, kaj dela, ko se večkrat ustavi v cerkvi, je dobro odgovoril: »Nič, jaz ga gledam in on me gleda!«

Tudi če se naš pogled povesi, Božji pogled nikoli ne izgine

Če se včasih naš pogled povesi ali izgine, pa nikoli ne izgine pogled Boga. Evharistično zrenje se včasih omeji preprosto na to, da delamo družbo Jezusu; da nas gleda, da tudi njemu podarimo veselje, da zre v nas, ki smo, čeprav bitja, ustvarjena iz nič in grešna, vendarle sad njegovega trpljenja – tisti, za katere je dal svoje življenje. Pomeni sprejeti Jezusovo povabilo učencem v Getsemaniju: »Ostanite tukaj in bedite z menoj.« (Mt 26,38)

Tudi v trenutkih suše: »Tvoja sreča, Jezus, mi zadošča!«

Zrenje evharistije torej samo po sebi ni onemogočeno zaradi suše, ki jo lahko včasih občutimo – bodisi zaradi naše raztresenosti bodisi v primeru, da jo dopusti Bog za naše očiščenje. Zadošča, da jo osmislimo, da se odpovemo tudi svojemu veselju in želimo, da bi bil srečen Gospod – kot je rekel Charles de Foucauld: »Tvoja sreča, Jezus, mi zadošča!«; to je, zadošča mi, da si srečen ti. Jezus ima na voljo večnost, da bi nas osrečil; mi pa imamo le ta kratek čas, da osrečimo njega; kako bi se lahko vdali in izgubili to priložnost, ki se ne bo nikoli več vrnila?

Pred tabernakljem smo del zbora s Cerkvijo v nebesih

Ko zremo Jezusa v oltarnem zakramentu, udejanjamo prerokbo, ki se je izpolnila v trenutku Jezusove smrti na križu: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Pravzaprav je to zrenje sámo prerokba, saj predstavlja to, kar bomo za vedno delali v nebeškem Jeruzalemu. Gre za najbolj eshatološko in preroško dejanje, ki se lahko uresničuje v Cerkvi. Ob koncu se ne bo več žrtvovalo Jagnjeta, niti jedlo njegovega mesa. Ne bo torej več posvetitve in obhajila; vendar pa ne bo prenehalo zrenje Jagnjeta, ki je bilo žrtvovano za nas. To je namreč tisto, kar delajo svetniki v nebesih (prim. Raz 5). Ko smo pred tabernakljem, smo tudi mi že del edinega zbora s Cerkvijo v nebesih: oni spredaj, mi pa, tako rekoč, za oltarjem; oni v gledanju, mi v veri.    

Prisluhni prispevku
Petek, 5. april 2019, 15:10